18. 7. 2012
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF - Uradni list RS, št. 40/2012) določa, da se vrednost plačnih razredov zniža za 8% ob istočasni odpravi nesorazmerij v osnovnih plačah, pri čemer pa ne določa nikakršnega praga oziroma omejitve, pod katero se osnovne plače zaposlenim v javnem sektorju ne morejo znižati. Absolutna omejitev, ki glede plač tudi v javnem sektorju velja, se nanaša na inštitut minimalne plače, kar pomeni, da ne glede na uveljavljene ukrepe za uravnoteženje javnih financ, nihče ne more prejemati plače, ki bi bila nižja od minimalne plače (ta trenutno znaša 763,06€).
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da je pravica do pokojnine pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki izhaja iz minulega dela in temelji na prispevkih, plačanih v času aktivne dobe zavarovanca. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja so načeloma odvisne od dolžine trajanja zavarovalne dobe in od višine plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih je zavarovanec plačeval prispevke. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju /ZPIZ-1/ (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 112/06 Odl. US, 114/06-ZUTPG, 10/08-ZVarDod, 98/09-ZIUZGK, 27/10 Odl. US, 38/10-ZUKN, 61/10–ZSVarPre, 79/10-ZPKDPIZ, 94/10-ZIU, 84/11 Odl.US: U-I-245/10-13, U-I-181/10-6, Up-1002/10-7, 94/11 Odl.US: U-I-287/10-11, 105/11, 110/11-ZDIU12; v nadaljevanju: ZPIZ-1) se pokojninska osnova, od katere se odmeri starostna in invalidska pokojnina, praviloma določi na podlagi mesečnega povprečja prejetih plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so za zavarovanca najugodnejša. Zaradi medsebojne primerljivosti plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let, se le-te pri izračunu pokojninske osnove preračunajo z valorizacijskimi količniki, ki ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine. Valorizacijski količnik določa vsako leto na novo minister, pristojen za delo, družino in socialne zadeve, se pa le-ta iz leta v leto znižuje zaradi usklajevanja s pokojninami že upokojenih.
Višina pokojnine je tako odvisna od višine pokojninske osnove in višine prispevkov, ki jih je posameznik vplačeval v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa tudi od dolžine dopolnjene pokojninske dobe. Dolžina dopolnjene pokojninske dobe pogojuje višino odstotka, ki se uporabi za odmero starostne pokojnine, le-ta pa se razlikuje glede na spol zavarovanca. Višina vplačanih prispevkov je odvisna od višine osnove, kar pomeni, da mora oseba z višjo osnovo plačati tudi višje prispevke. Izhajajoč iz navedenega menimo, da medsebojna primerjava različnih pokojnin ni ustrezna, želeli pa bi tudi poudariti, da pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da se pravica do pokojnine in druge pravice iz naslova minulega dela priznavajo na temelju vplačanih prispevkov in minulega dela ter da mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz sistema. Navedeni predlog, po katerem bi znižali višje pokojnine ter zvišali nižje, bi tako rušil temeljna načela, ki so inkorporirana v pokojninskem sistemu.
Ob tem pa je potrebno dodati, da sistem pokojninskega zavarovanja vendarle ni čisti »zavarovalniški« sistem, temveč gre za sistem, ki temelji tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. To sta načeli, ki posameznikom, ki so sicer 40 let vplačevali v sistem, vendar pa so imeli v svojem aktivnem obdobju zelo nizke plače, zaradi česar s svojimi vplačili ne bi dosegli niti minimalne pokojnine, omogoča, da se upokojijo z dostojno pokojnino, ki pri teh posameznikih nastopa v funkciji socialnega korektiva. Zaradi načela solidarnosti ali redistribucije se tem zavarovancem torej zagotavljajo višje pravice, kot bi jim šle glede na plačane prispevke. Za razliko, ki jo te osebe prejmejo med pokojnino, ki bi ustrezala njihovim prispevkom in pokojnino, ki jo garantira obvezni (javni) pokojninski sistem, je potrebno zagotoviti finančna sredstva, ki pa gredo deloma v škodo posameznikom, ki so 40 let plačevali prispevke, ki presegajo najvišjo pokojninsko osnovo, deloma pa v breme države. Ker je v slovenskem javnem pokojninskem sistemu višina pokojnine z zakonom omejena tako navzdol kot navzgor in je najvišja pokojnina preko najvišje pokojninske osnove limitirana s 4-kratnikom najnižje pokojninske osnove, se vsa finančna sredstva, ki jih ti posamezniki s prispevki preplačajo, prerazporedijo znotraj sistema in z vidika posameznika nastopajo kot davčni odtegljaj. Ker pa ne glede na navedeno še vedno zmanjka finančnih sredstev za izplačilo vseh pravic, ki se financirajo iz javnega pokojninskega sistema, razliko doplača država. Osebe z višjimi dohodki tako v skladu s solidarnostnim načelom zagotavljajo sredstva za osebe z nižjimi dogodki tekom aktivne dobe, kar prispeva k višji socialni varnosti upokojencev. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je tako tudi solidarno naravnan, vendar pa ne gre spregledati, da gre za sistem na podlagi zavarovanja, v katerem mora biti do določene mere spoštovana tudi višina prispevka posameznika med aktivno dobo.
V zvezi z vašo pobudo o reviziji izjemnih pokojnin bi želeli pojasniti, da se Vlada RS zaveda, da je dodatnih pravic, ki se sicer ne plačujejo iz pokojninske blagajne, ampak se krijejo neposredno iz proračuna RS, veliko. V zadnjih letih tudi narašča znesek, ki ga proračun RS namenja Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za pokrivanje posebnih pravic – dodatkov k pokojninam – ki nimajo podlage v vplačanih prispevkih. Posledično s tem naraščajo tudi proračunske obveznosti za pravice v pokojninskem sistemu, za katere niso nikoli bili vplačani prispevki, ampak so bile te pravice podeljene posameznikom kot ugodnost na podlagi posebnih predpisov. Vlada RS je zato v predlogu Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki ga je pred kratkim potrdil Državni zbor RS, določila, da se negativno uskladijo pravice, za izplačilo katerih zagotavlja RS sredstva iz državnega proračuna v skladu z 232. členom ZPIZ-1, saj gre za prejemke, ki nimajo podlage v vplačanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem pa je potrebno omeniti, da je v zakon vgrajena tudi varovalka, da ta ukrep ne bo prizadel tistih z nizkimi pokojninami, torej tistih, ki imajo pokojnino nižjo od povprečne starostne pokojnine v R Sloveniji (mesečno manj kot 622,00 eurov).
Na koncu bi želeli še opozoriti, da je predlog novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki junija lani na naknadnem zakonodajnem referendumu ni dobil podpore volilcev, zaradi česar tudi ni začel veljati, vseboval tudi predlog nove ureditve obveznosti državnega proračuna, saj je določal, da bodo pravice, ki nimajo podlage v plačanih prispevkih, urejene v posebnih predpisih, kar je pomenilo, da z novim ZPIZ-2 pravice, ki bi bile iz tega zakona izločene, ne bi bile več predmet obveznosti RS na podlagi tega predpisa. Te pravice, med katere spadajo tudi t.i. izjemne pokojnine, bi tako morale biti opredeljene in v celoti, hkrati s financiranjem, urejene v drugih pravnih predpisih. S tem ukrepom bi bila pokojninska blagajna preglednejša, kar bi na drugi strani vplivalo tudi na učinkovitejši nadzor pristojnih institucij nad porabo sredstev, ki jih državni proračun namenja za izplačevanje posebnih pravic. Kot že rečeno, je bil zakon na referendumu zavrnjen, zato predlog nove ureditve obveznosti državnega proračuna ni bil uveljavljen.