Ukinitev Zoisovih štipendij

Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Že kar nekaj časa praksa, stroka in strokovna javnost opozarjajo, da so zahteve sodobne družbe prerasle tog sistem Zoisovega štipendiranja. Prvi poizkus rešitve je v letu 2007 prinesel nov Zakon o štipendiranju. Čeprav se je v praksi izkazalo, da se je zaradi obstoječih kriterijev zastavljen koncept Zoisovega štipendiranja preoblikoval v nagrajevanje najbolj pridnih in ne nujno dejansko nadarjenih, ki bi z izjemnimi dosežki izkazovali dodano vrednost pridobljenega znanja oziroma potencialov nadarjenosti, je praksa uvajanja Koncepta: odkrivanje in delo z nadarjenimi v osnovni šoli pokazala, da je bilo z obstoječim Zakonom o štipendiranju integriranje koncepta v delo osnovnih šol smiselno in vzpodbudno. Zaradi potreb štipendiranja so omenjeni koncept dela s potencialno nadarjenimi otroki vsaj osnovne šole hitreje integrirale v svoje redno delo in na ta način začele sistematično nadgrajevati delo s to posebno in izredno občutljivo kategorijo otrok in mladostnikov. Žal se je pokazalo tudi, da zakonu ni uspelo vzpodbuditi tesnejših povezav z gospodarstvom oziroma izkoristiti potencial nadarjenih na znanstveno-raziskovalnem področju ter tudi finančno opravičiti finančni vložek v razvojni potencial naše družbe in tako preseči osnovno pomanjkljivost Zoisovega štipendiranja v 90-ih letih. Prav zato se je oktobra 2011 začela sestajati medresorska delovna skupina, v kateri sodeluje tudi strokovna javnost, s ciljem oblikovanja novega predloga sistema vzpodbujanja in nagrajevanja dijakov in študentov, ki s svojimi izjemnimi dosežki dejansko izkazujejo dodano vrednost svojega znanja v znanstveno-raziskovalni ali razvojni dejavnosti na področju naravoslovja, družboslovja ali umetnosti.