10. 5. 2012
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Po osamosvojitvi Slovenije so bili leta 1992 sprejeti novi zakoni s področja socialnih zavarovanj, katerih vsebina pa ima zametke že v začetku 20. stoletja. Tako je bil tudi v nekdanji Jugoslaviji po vzoru večine evropskih kontinentalnih držav, leta 1922 sprejet zakon o delavskem zavarovanju, s katerim je bilo določeno, da mora biti uvedeno obvezno bolniško, nezgodno, pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za brezposelnost. Zavarovanja so se uvajala postopno. Eno osnovnih načel obveznega zavarovanja ostaja nespremenjeno, in sicer govorimo o načelu vzajemnosti in solidarnosti, po katerem si subjekti zagotavljajo materialno i socialno varnost tako, da v skladu s svojimi možnostmi plačujejo prispevke, kasneje, ko izpolnijo pogoje, pa uveljavljajo pravice. Pri tem se zagotavlja materialna in socialna varnost tudi tistim osebam, ki si glede na svoj prispevek in pogoje iz objektivnih razlogov ne morejo zagotoviti splošne ravni socialne varnosti. Tako imenovani dokladni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja omogoča, da se prispevki zbrani v pokojninski blagajni prerazporedijo glede na potrebe zavarovancev, kadar prispevki posameznega zavarovanca, ki so bili vplačani, ne bi zadostovali za izplačilo pokojnine oziroma minimalne pokojnine. Vendar pa je to le eden od argumentov za takšno ureditev. Potrebno se je namreč zavedati, da je ob morebitnih predvidenih spremembah ureditve pokojninskega zavarovanja, še posebej tako radikalnih, kot je predlagana, predhodno vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti, ali je družba za tako veliko spremembo zrela. Dokladni sitem pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je skozi svojo dolgo zgodovino že dodobra usidral v zavest državljanov, kar se kaže tudi v njihovem pričakovanje, da ob morebitnih izpadih socialne varnosti (izpad dohodka, nizek dohodek, nizka pokojnina,…) za njih poskrbi država. Ravno v obdobju finančne in gospodarske krize, s kakršno se Slovenija spopada zadnja leta, se še toliko bolj zdi, da je veljavna ureditev ustrezna. Dandanes smo vsi izpostavljeni potrebi po varčevanju, tako državnem kot osebne, ne eno ne drugo pa ni izvedljivo brez napora in discipline po odrekanju. Predlagani ukrep namreč vzbuja skrb, da bi posameznikom primanjkovali discipline, ki bi jo sistem zahteval, in sicer, da mesečno del prejetega dohodka nameni za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kaj hitro se lahko zgodi, da bi se prejeti dohodek porabil za tekoče mesečne potrebe, kar pa v času krize pričakovati še pogosteje. Nižji ko je dohodek, težje je del tega dati na stran, pa čeprav v namensko varčevanje za starost, kar pomeni, da bi predlagana oblika zavarovanja pomenila največjo grožnjo že tako bolj ogroženim skupinam prebivalstva. Eden od kazalnikov, da predlaganega ukrepa ni mogoče šteti za ustreznega, je tudi dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je bilo uvedeno v letu 2000. Kljub do danes precejšnjemu številu vključenih v dodatno pokojninsko zavarovanje, pa so ravno v zadnjih letih (gospodarska in finančna kriza) vse pogostejše zahteve posameznikov po enkratnem izplačilu privarčevanih sredstev in s tem izstopa iz zavarovanja. Smo namreč v času, ko je potreba po razpoložljivih sredstvih danes večja, kot potreba po varčevanju za starost. V skladu z zgoraj navedenim menimo, da glede na uveljavljena temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so skozi svojo dolgo zgodovino prišla v zavest posameznika, družba ni pripravljena na tako velike spremembe, še zlasti ne v obdobju gospodarske in finančne krize, s katero se vsakodnevno spopada.
Odziv Ministrstva za finance
V skladu z Zakonom o socialnih prispevkih (Uradni list RS, št. 5/96, 18/96-ZDavP, 34/96, 87/97, 3/98, 106/99-ZPIZ-1, 81/00-ZPSV-C, 97/01-ZSDP, 97/01, 62/10.Odl. US) plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost, med katere sodita tudi prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevek za zdravstveno zavarovanje, iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno. Delodajalci plačujejo prispevke za socialno varnost od bruto plač in od bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalce, če z zakoni ni drugače določeno. Po 352. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2) obvezne prispevke za socialno varnost obračunavajo zavezanci za prispevke v obračunu prispevkov za socialno varnost. Obračun prispevkov morajo zavezanci predložiti v predpisani vsebini in obliki ter v njem navesti podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o obdavčenju ter ne smejo spraviti v zmoto organa, pristojnega za pobiranje prispevkov za socialno varnost. Prispevki za socialno varnost se izračunajo po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznost za plačilo prispevkov za socialno varnost. V primeru, ko je za zavarovanca dolžan prispevke obračunati in plačati njegov delodajalec ali druga oseba (npr. izplačevalec nadomestila iz socialnega zavarovanja, izplačevalec pokojnine, izplačevalec denarne socialne pomoči, itd.), to stori v obračunu davčnega odtegljaja (tj. v REK obrazcu) hkrati z obračunom akontacije dohodnine. REK obrazec mora zavezanec DURS posredovati najpozneje na dan izplačila dohodka, skladno z 283. členom ZDavP-2. v skladu z 284. členom ZDavP-2 mora na dan izplačila dohodka zavezanec opraviti tudi plačilo obračunane akontacije dohodnine in prispevkov. Davčni organ v skladu z veljavno zakonodajo opravlja nadzor nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja davčnih obveznosti in prispevkov za socialno varnost. Ta nadzor davčni organ izvaja po zakonsko določenih pravilih, ki so določena enotno za vse davčne zavezance. Na področju obveznosti vključevanja v sistem obveznega socialnega zavarovanja ter obračunavanja in plačevanja obveznih prispevkov za socialno varnost davčni organ izvaja aktivnosti nadzora v vseh oblikah, kar potrjuje tudi visok obseg vplačil obračunanih prispevkov, ki na letni ravni znaša preko 97 odstotkov. Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznih prispevkov za socialno varnost je treba obravnavati predvsem z vidika dveh temeljnih skupin zavezancev za prispevke: 1) zavezanci, ki davčnemu organu ne predložijo predpisanih obračunov prispevkov; 2) dolžniki – zavezanci, ki so davčnemu organu predložili obračun prispevkov, vendar prispevkov po obračunu niso plačali. K 1) Davčni organ usmerja veliko aktivnosti v nadzor zavezancev, ki sami ne predložijo obračunov prispevkov, saj v tem primeru obveznost za plačilo prispevkov pri davčnem organu ni avtomatično evidentirana. Zavezanci, ki davčnemu organu ne predložijo predpisanega obračuna prispevkov, niso avtomatično evidentirani kot dolžniki za prispevke, čeprav niso predložili mesečnega obračuna prispevkov in iz tega naslova tudi niso plačali prispevkov. Podatke o teh zavezancih davčni organ pridobi s preverjanjem podatkov o vzpostavljeni podlagi za obvezno zavarovanje zavarovancev, ki jih dnevno pridobiva od ZZZS. Če je zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca delodajalec, ki davčnemu organu ne predloži mesečnega obračuna, davčni organ v kontrolnem postopku najprej preveri, ali je bilo dejansko izvedeno izplačilo neto plače zaposlenim, saj je glede na veljavno ureditev obveznost obračuna prispevkov vezana na dejansko izplačilo plače oziroma drugega prejemka. To stori na različne načine: poziva delodajalca k predložitvi obrazca REK-1 oziroma izjave, da plače niso bile izplačane; v primeru neodziva delodajalca poziva tudi zaposlene k predložitvi izjave ali dokazil o prejetih izplačilih; morebitno dejansko izplačilo neto plač davčni organ ugotavlja v uvedenem davčnem inšpekcijskem nadzoru. Če delodajalec pri preverjanju izkaže, da neto plače zaposlenim dejansko ni izplačal, tudi ni dolžan predložiti obračuna prispevkov ter plačati prispevkov, saj po veljavnih predpisih ni določena obveznost mesečnega obračuna prispevkov, če plače dejansko niso izplačane. Podatke o teh delodajalcih Davčna uprava RS (v nadaljnjem besedilu: DURS posreduje Inšpektoratu za delo RS, ki je pristojen za opravljanje nadzora nad izvajanjem določb Zakona o delovnih razmerjih – ZDR. Ta zakon v 134. členu določa, da se plača plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca in da se plača izplača najkasneje v 18 dneh po preteku plačilnega obdobja. Če davčni organ v postopku kontrole ugotovi, da je delodajalec izplačal neto plače, se obveznost za plačilo prispevkov pri davčnem organu evidentira takole: a) na podlagi naknadno predloženega obrazca REK-1 b) na podlagi cenitve osnove za obračun davkov in prispevkov v odločbi (na podlagi prejetih dokazil o dejanskih izplačilih s strani zaposlenih), c) na podlagi odločbe, izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. O ugotovljenih nepravilnostih DURS redno obvešča ZZZS in ZPIZ. Hkrati pa DURS ob ugotovitvah nepravilnosti v zvezi z delovnopravnimi predpisi tudi sam na podlagi zakonskih pooblastil ukrepa in o nepravilnostih obvešča Inšpektorat za delo RS. Če ima ravnanje zavezanca znake prekrška, DURS izvede postopek o prekršku in če ima ravnanje zavezanca znake kaznivega dejanja, DURS v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, posreduje kazensko ovadbo na pristojno okrožno državno tožilstvo oziroma naznanilo na policijo. Ker gre v primeru, da delodajalec ne predloži obračuna prispevkov, hkrati tudi za sum storitve prekrška po 10. točki prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih (delavcu ni bila izplačana plača v skladu s 134. in 135. členom Zakona o delovnih razmerjih), nastopa DURS v teh primerih kot predlagatelj prekrškovnega postopka. K 2) S ciljem zmanjševanja dolga izvaja DURS vse postopke davčne izvršbe, ki jih predvideva davčna zakonodaja. Neporavnane obveznosti poskuša DURS izterjati z različnimi aktivnostmi in ukrepi davčne izvršbe. Praviloma DURS še pred začetkom davčne izvršbe pozove dolžnika z opominom, da v najkrajšem času poravna svoj dolg. Če dolžnik kljub opominu ne poravna zapadlih obveznosti, začne DURS davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Davčna izvršba se lahko izvaja na dolžnikove: d) denarne prejemke e) denarna sredstva pri bankah in hranilnicah, f) terjatve, g) premično premoženje in vrednostne papirje. V kolikor neporavnanih obveznosti ni mogoče izterjati iz denarnih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz premičnega premoženja dolžnika, pošlje DURS državnemu pravobranilstvu predlog za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje ali delež družbenika v družbi ali iz premoženjskih pravic. Izvršbo opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Nadalje še pojasnjujemo, da z vidika nadzora delojemalca nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki jih je zanj dolžan obračunati in plačati njegov delodajalec, 21. člen ZDavP-2 vsaki fizični osebi omogoča, da ji davčni organ na podlagi njene zahteve razkrije navedene podatke. Izhajajoč iz zgoraj navedenega ocenjujemo, da je veljavna pravna ureditev primerna, zato menimo, da predlog s sistemskega vidika ni primeren za realizacijo.