ponovna preučitev zakona o avtorskih pravicah
Predlagam ponovno preučitev zakona o avtorskih pravicah.
V Sloveniji se zadnje čase vrši pravi teror nad podjetji, ki imajo v svojem lokalu, delavnici, pisarni, trgovini, avtobusu, letalu, skratka tistim, ki so odprti javnosti, radijski aparat, računalnik oz. da poslušajo program, ki ga predvajajo radijske postaje. Zakon je napisan točno za določene kolektivne organizacije (zdroženje podjetij DALAS d.o.o, NIKA..), ki same postavljajo ceno. Moteče je dejstvo, da neprofitni zavod nima javnega finančnega izkaza na AJPESU in ker ga financiramo državljani (z zakonom o avtorskih pravicah) menim, da bi moral biti podatek javen, kljub temu, da zakon o neprofitnih zavodih nalaga, da javno obveščanje ni obvezno. Ker je to direktno financiranje državljanov bi bilo pričakovati, da se ta prispevek-davek steka na državni podračun in da bi bil javnosti omogočen vpogled v delitev teh sredstev. Vedeti bi morali koliko denarja dobi posamezen avtor, koliko jih ima sploh zaščiteno svojo intelektualno lastnino in koliko sredstev si razdelijo med seboj kolektivne organizacije. Nadomestila so previsoka. V naši državi imamo štiri kolektivne organizacije, (ki delujejo v obliki neprofitnega zavoda,) ki so opravičeni do pobiranja in razdeljevanja nadomestil. Čeprav DOVOLJENJE URADA 151.člen zakona o avtorskih pravicah navaja, da se s pobiranjem avtorskih pravic lahko ukvarja le ena kolektivna organizacija. V KOLEKTIVNIH ORGANIZACIJAH 148.člen, 4.točka je pojasnjeno, da kolektivna organizacija lahko administrativno-tehnične posle v zvezi s kolektivnim uveljavljanjem avtorskih pravic s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi.??? Je skrajno nedokazljivo, da ima frizerski salon ali avtobusni prevoznik z vklopljenim radiom in gostinski lokal s predvajanjem literalnih del, poslušanjem poročil in glasbe več prometa. Iz registracije poslovnih objektov je razvidno, da se gostinec ukvarja s pripravo in postrežbo jedi in pijač, frizer se ukvarja z lasmi, avtobusni prevoznik s prevozi potnikov... 13.člen reproduciranje del na splošno dostopnih krajih z nameno doseganja gospodarske koristi je zelo nedorečen. Zanimiva je opredelitev javnega predvajanja, saj je v kazenskem prestopku vsak državljan, ki posluša glasbo pri odprtem oknu, v avtomobilu…in jo sliši kdorkoli, ki ni z njim v ožjem sorodstvu. Ker imamo elektriko moramo plačevati prispevek RTV, ki plačuje tudi avtorske pravice, na njihov program nimam vpliva…Menim, da je tudi ACTA del namere nekaterih zavodov, da poberejo avtorske pravice še od uporabnikov računalnikov.
Moti me dejstvo, da nap. neprofitni zavod IPF dela po sistemu predračunov, za neplačilo po predračunu grozi s tržno inšpekcijo in največji absurd, ki sem ga od njih doživela je zaračunavanje odvetniških stroškov (odvetnik Bernik Bogataj) za neplačilo po predračunu. Povsod po svetu je merilo za plačilo račun, pri nas pa nastaja zmeda zaradi zakona, ki veleva, da se avtorske pravice morajo plačevati. Tudi enotno ceno, tako kot pri RTV, naj določi država. Upam, da se ne bodo česa podobnega spomnili še arhitekti, slikarji, malarji, zidarji... Cenik zavoda IPF za nadomestila najdete na tej povezavi: http://www.zavod-ipf.si