10. 1. 2012
Odziv Ministrstva za finance
Uvodoma ugotavljamo, da ima Vlada RS primarno nalogo, da oblikuje sistemske rešitve na področju finančnih storitev, nima pa pristojnosti posegati v poslovne odločitve posamezne banke, kakor tudi ne nadzorovati skladnosti posameznih poslov banke z določbami predpisov, ki urejajo delovanje banke. Omenjeni nadzor je v pristojnosti Banke Slovenije, ki pa je pri opravljanju nadzora neodvisna in pri opravljanju nalog ni vezana na sklepe, stališča in navodila državnih ali katerihkoli organov.
S prenosom hipoteke bi bilo potrebno na Republiko Slovenijo prenesti tudi pripadajoče terjatve bank, za kar pa bi se porabila sredstva javnih financ. S takšnimi terjatvami je potrebno upravljati, posojilojemalcu dajati nasvete, iskati rešitve in pomagati, da bo v prihodnosti obveznosti tudi poravnal. Za takšno delo so najbolj usposobljene banke, ki morajo ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje osebe in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Največja napaka je razmišljanje, da bo Republika Slovenija dobila terjatve takoj poplačane, še posebej v primerih slabih terjatev.
Trditev predloga, da bo s prenosom hipotek proračun dobil vrnjen vsaj del zneska za sanacijo bank, je zelo pavšalna. Vpliv na proračun je odvisen od več dejavnikov, npr. cene po kateri bi RS odkupila terjatve in posledično hipoteke bank ter zneska, ki bi ga iz prenesenih terjatev uspela iztržiti. Ker so udeleženci v obligacijskem razmerju enakopravni, Vlada RS nima pooblastil od komercialnih bank zahtevati prenosa hipotek in enostransko določiti pogoje takšnega prenosa. Prav tako je vprašljiv vpliv prenosa hipotek na povprečne cene stanovanj. Ali bo Republika Slovenija pri prodajah nepremičnin bolj učinkovita od bančnega sektorja?
Ker je predlog v veliki meri podoben konceptu slabe banke, naj za konec dodamo še, da je ustanovitev slabe banke le ena od možnosti, kako se odzvati na probleme bančnega sistema z vse slabšo kakovostjo naložbenega portfelja. V primeru koncentracije slabih naložb v majhnem številu bank je načelno lahko ukrepanje na ravni posamezne banke oziroma bank primernejše kot ustanovitev slabe banke. Ključne pri presoji različnih možnih ukrepov so njihove posledice na javne finance. Menimo, da je treba najprej izčrpati vse možnosti reševanja bank v težavah, ki ne bremenijo javnih financ oziroma ne prispevajo k povečevanju javnega dolga. To so na primer dokapitalizacija z zasebnimi viri, pripojitev k drugi banki, združitev z njo ali prevzem. V Evropi sta dva primera tako imenovane slabe banke in oba sta za državo zelo draga.