Plačilo obvezne delovne prakse po minimalni urni postavki
**1. Izhodišče in opredelitev problema**
Za začasno in občasno delo dijakov in študentov v Sloveniji je določena zakonska minimalna bruto urna postavka. Od 5. februarja 2026 znaša 8,98 evra bruto na uro. Pri obvezni praksi, ki je sestavni del študijskega programa, pa ni splošno določena enotna minimalna urna postavka, ki bi zagotavljala primerljivo plačilo vsem študentom pri vseh izvajalcih prakse.
Posledično lahko študenti obvezno prakso opravljajo brez plačila, čeprav morajo zanjo nameniti veliko časa, se voziti na lokacijo izvajanja in izpolnjevati obveznosti svojega študijskega programa. Nekateri med prakso pridobivajo predvsem znanje in izkušnje, drugi pa poleg učenja opravljajo tudi naloge, ki neposredno prispevajo k delu in poslovanju organizacije.
Neplačana obvezna praksa lahko zato predstavlja finančno oviro, zlasti za študente, ki se med študijem sami preživljajo ali prihajajo iz družin z nižjimi dohodki.
**2. Predlagana ureditev**
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije pripravi ustrezne zakonske in druge predpisne spremembe, s katerimi se uvede pravica do minimalnega plačila za obvezno študijsko prakso pri delodajalcih in drugih zunanjih organizacijah.
Ureditev naj vključuje naslednje ukrepe:
**a) Zakonsko določeno minimalno plačilo**
Za vsako opravljeno uro obvezne prakse, ki se študentu prizna v okviru študijskega programa, bi mu pripadalo plačilo v višini najmanj veljavne zakonske minimalne bruto urne postavke za začasno in občasno delo dijakov in študentov.
Pravica do plačila bi veljala tudi za obvezne ure, namenjene mentoriranemu učenju in opazovanju, če so sestavni del predpisane prakse. S tem bi se preprečilo, da bi bila pravica do plačila odvisna zgolj od tega, koliko produktivnega dela posamezni študent opravi.
**b) Samodejno usklajevanje plačila**
Minimalno plačilo za obvezno prakso naj bo zakonsko vezano na veljavno minimalno bruto urno postavko za začasno in občasno delo dijakov in študentov. Ob vsaki spremembi te postavke bi se samodejno spremenil tudi minimalni znesek za prakso, brez potrebe po sprejemanju nove posebne ureditve za vsako posamezno zvišanje.
**c) Standardiziran dogovor o izvajanju prakse**
Pred začetkom prakse bi študent, izobraževalni zavod in organizacija, pri kateri se praksa opravlja, sklenili pisni dogovor. Ta bi določal najmanj:
- predvideni obseg in časovni razpored prakse;
- izobraževalne cilje ter naloge študenta;
- odgovornega mentorja;
- višino plačila in način njegovega izplačevanja;
- obveznosti glede varnosti in zdravja pri delu ter zavarovanja.
Predpisi bi morali jasno urediti tudi pravno podlago za izplačilo, obračun plačila ter pripadajoče davčne in prispevne obveznosti.
**d) Zaščita izobraževalnega namena prakse**
Namen prakse mora ostati pridobivanje znanja, praktičnih spretnosti in delovnih izkušenj. Delodajalec študenta ne bi smel uporabljati kot nadomestilo za redno zaposlenega ali kot brezplačno oziroma nenadzorovano delovno silo.
Študentu bi bilo treba zagotoviti ustrezno mentorstvo, naloge, povezane s študijskim programom, ter pogoje, v katerih se lahko dejansko uči. Plačilo ne bi smelo pomeniti, da se od študenta pričakuje enaka stopnja samostojnosti in odgovornosti kot od izkušenega zaposlenega.
**e) Nadzor in sankcije**
Pristojni inšpektorat bi nadzoroval spoštovanje pravil glede plačila, evidentiranja opravljenih ur in zagotavljanja ustreznih pogojev prakse.
Za neizplačilo pripadajočega plačila, lažno evidentiranje ur in druge ugotovljene kršitve bi bilo treba določiti ustrezne sankcije za odgovorne izvajalce prakse. Študent ne bi smel biti kaznovan zaradi kršitev, za katere je odgovoren izvajalec.
**f) Ciljno sofinanciranje za javni in nepridobitni sektor**
Da nova ureditev ne bi nesorazmerno zmanjšala števila razpoložljivih mest za prakso, predlagam, da država preuči možnost ciljnega sofinanciranja za javne zavode, nevladne organizacije in manjše delodajalce, ki imajo omejene finančne zmožnosti, vendar zagotavljajo pomembna mesta za praktično usposabljanje.
Sofinanciranje bi moralo temeljiti na jasnih merilih, dokazljivih stroških in razpoložljivih proračunskih sredstvih. Pred uvedbo ureditve naj se pripravi tudi ocena njenih finančnih učinkov.
**g) Postopno uvajanje**
Nova ureditev naj se začne uporabljati z začetkom študijskega leta po ustreznem prehodnem obdobju. To bi izobraževalnim zavodom, delodajalcem in državi omogočilo, da pravočasno prilagodijo pogodbe, proračune, postopke in sistem sofinanciranja.
**3. Utemeljitev predloga**
**Enakopravnejši položaj študentov**
Študenti, ki si ne morejo privoščiti obdobja brez dohodka, so zaradi neplačane obvezne prakse v slabšem finančnem položaju. Minimalno plačilo bi zmanjšalo to oviro in omogočilo, da študijske obveznosti ne bi bile tako močno odvisne od finančnega položaja posameznika.
**Priznanje vloženega časa in opravljenega dela**
Obvezna praksa je pomemben del izobraževanja, vendar lahko hkrati prinaša koristi organizaciji, v kateri se izvaja. Minimalno plačilo bi zagotovilo, da je čas, ki ga mora študent obvezno nameniti praktičnemu usposabljanju, ustrezno finančno ovrednoten.
**Povezovanje izobraževanja in trga dela**
Kakovostna praksa študentom omogoča pridobivanje izkušenj, delodajalcem pa spoznavanje bodočih sodelavcev. Jasna pravila glede plačila in mentorstva bi lahko prispevala k bolj preglednim pogojem sodelovanja ter večji kakovosti praktičnega usposabljanja.
**Usklajenost z obstoječo zakonodajo**
Zakonodaja že ureja minimalno urno postavko za začasno in občasno delo dijakov in študentov ter davčno obravnavo plačil za obvezno praktično delo. Predlagana ureditev bi nadgradila obstoječi okvir z enotno minimalno višino plačila in jasnejšimi pravili za njegovo izvajanje.
**4. Okvirni finančni učinek**
Ob uporabi minimalne bruto urne postavke 8,98 evra bi plačilo za 90 ur obvezne prakse znašalo:
90 ur × 8,98 evra = 808,20 evra bruto.
Gre za ponazoritev na podlagi postavke, veljavne od 5. februarja 2026, ne za trajno določen znesek. Skupni strošek izvajalca bi bil odvisen tudi od predpisanega načina izplačila, davkov, prispevkov in morebitnega sofinanciranja.
Za določitev celotnega finančnega učinka bi bilo treba oceniti število študentov, ki vsako leto opravljajo obvezno prakso, skupno število ur ter razporeditev stroškov med delodajalce in državo.
**5. Upoštevanje morebitnih pomislekov**
Uvedba minimalnega plačila lahko poveča stroške izvajanja prakse, zlasti za manjše organizacije in javni sektor. Obstaja tudi tveganje, da bi nekateri delodajalci zaradi dodatnih stroškov ponudili manj mest.
Zato predlog vključuje prehodno obdobje, možnost ciljnega sofinanciranja in ohranitev izobraževalnega namena prakse. Pri pripravi predpisov bi bilo treba sodelovati z izobraževalnimi zavodi, študenti, delodajalci, reprezentativnimi organizacijami in pristojnimi ministrstvi.
Morebitnih finančnih težav ni primerno prezreti, vendar tudi ne bi smele samodejno pomeniti, da študent za obveznost, ki jo mora izpolniti za dokončanje študija, ne prejme nobenega plačila.
**6. Predlog vladi**
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije preuči uvedbo zakonsko določenega minimalnega plačila za obvezno študijsko prakso, pripravi oceno finančnih in drugih učinkov ter predlaga ustrezne spremembe predpisov.
Cilj je vzpostaviti pregleden in pravičen sistem, v katerem je obvezna praksa še naprej kakovostna izobraževalna izkušnja, študenti pa za čas, ki ga morajo nameniti njenemu opravljanju, prejmejo zakonsko zagotovljeno minimalno plačilo.
**Viri za preverjanje**
1. GOV.SI – Minimalna bruto urna postavka za začasno in občasno delo dijakov in študentov:
2. GOV.SI – Začasno in občasno delo dijakov in študentov:
www.gov.si/teme/zacasno-in-obcasno-delo-dijakov-in-studentov/
3. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije (PISRS) – Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja: