Zakon o varnosti in zdravju potrošnikov med izvajanjem storitev
V Republiki Sloveniji ne obstaja enoten krovni zakon, ki bi celovito urejal fizično varnost in zdravje potrošnikov pri izvajanju storitev v živo. Na trgu nastopa veliko število ponudnikov in izvajalcev storitev, ki so po svoji naravi takšne, da so potrošniki oz. stranke fizično udeleženi pri izvedbi storitve. Med izvajalci tovrstnih storitve nastopajo tako zasebne kot javne organizacije. Tukaj je navedenih nekaj primerov dejavnosti, kjer se izvajajo takšne storitve: rekreacija in šport, zabava in prosti čas, fitness in welness, zasebno varstvo otrok, doživljajske in sprostitvene dejavnosti, vrtci in šole, domovi za starejše, varstveno-delovni centri, zdravstvene ustanove in zdravilišča, kopališča, kulturne ustanove ipd.. Pogosto so predmet teh storitev tudi otroci, mladostniki, starejše osebe, invalidi in druge osebe, ki sodijo v ranljive skupine prebivalstva. Pomanjkanje takšnega zakona onemogoča, da bi se ponudniki omenjenih storitev načrtno in preventivno ukvarjali z varstvom in zdravjem svojih strank na sistematičen in metodološko poenoten način.
Področje je v Republiki Sloveniji urejeno razpršeno preko civilnega prava ter stroge področne (sektorske) zakonodaje, ki posameznim panogam nalaga določene, vendar zelo heterogene varnostne ukrepe. Veljavna zakonodaja, ki se danes nanaša na to področje zajema: Obligacijski zakonik (OZ), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), Uredbo (EU) 2023/988 o splošni varnosti proizvodov, Zakon o izvajanju Uredbe o splošni varnosti proizvodov (ZIUSVP), Zakon o športu (ZŠpo-1), Zakon o varstvu pred utopitvami (ZVU), Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuUC) in Uredbo (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o higieni živil (HACCP).
Medtem ko se slovenski sistem zanaša na razdrobljene predpise, so nekatere tuje države preventivno delovanje na tem področju že uspešno integrirale v krovno zakonodajo. Finska to področje ureja z edinstvenim Zakonom o varnosti potrošniških storitev, ki vsem ponudnikom storitev v živo nalaga obvezno vnaprejšnjo oceno tveganja in izdelavo pisnega varnostnega načrta za stranke. V Združenem kraljestvu in Avstraliji pa so to problematiko rešili z razširitvijo krovne delovne zakonodaje. Zakona o varnosti pri delu v obeh državah namreč organizacijam izrecno nalagata dolžno skrbnost, da svoje aktivnosti organizirajo tako, da pred tveganji za zdravje in varnost vnaprej zaščitijo tudi obiskovalce, stranke ter otroke, pri čemer so opustitve teh preventivnih ukrepov opredeljene kot kaznivo dejanje.
Glede na to, da slovenski pravni red fizično in zdravstveno varnost uporabnikov storitev ureja reaktivno in razdrobljeno, predlagam sprejem enotnega krovnega Zakona o varnosti in zdravju potrošnikov ter uporabnikov javnih storitev. Po vzoru uveljavljenega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) mora ta zakon uvesti obvezno sistemsko, vnaprejšnje (ex-ante) ocenjevanje tveganj za vsako dejavnost, kjer so stranke fizično prisotne. Ponudniki komercialnih in javnih storitev bi bili dolžni izdelati pisno Izjavo o varnosti za uporabnike, s katero bi vnaprej prepoznali nevarnosti ter predpisali obvezne preventivne ukrepe za njihovo preprečitev. S tem bi presegli zastarelo logiko odškodninske kurative (zavarovanje odgovornosti in odškodninsko reševanje posledic po nesreči) in prešli v sodobno proaktivno kulturo upravljanja s tveganji, ki primarno ščiti človeško življenje in zdravje. Podobno kot sistem HACCP uspešno preventivno preprečuje okužbe s hrano, bi ta zakon postal sistemski branik pred fizičnimi poškodbami in nesrečami v javnih in zasebnih okoljih. Pozivam Vlado Republike Slovenije in pristojna ministrstva, da pristopijo k medresorski analizi stroškov in koristi ter pripravijo zakonodajni okvir, ki bo sistemsko zaokrožil preventivno zaščito državljanov v vlogi potrošnikov in uporabnikov storitev.