11. 11. 2026
Odziv Ministrstva za notranje zadeve in enake možnosti
Predlog obravnavamo z vidika naslednjih najvišjih političnih funkcij: predsednika republike, poslancev državnega zbora, predsednika vlade in ministrov.
Prizadevanje za odgovorno opravljanje javnih funkcij je legitimno. Vendar je treba pri uvedbi obveznega psihološkega in kompetenčnega ocenjevanja pred nastopom funkcije ter periodičnega preverjanja med njenim opravljanjem upoštevati naravo teh funkcij, ustavno varovane pravice in z ustavo določene postopke imenovanja oziroma izvolitve funkcionarjev ter izvrševanja oblasti.
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a) v 3. členu določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti. V 43. členu zagotavlja splošno in enako volilno pravico, ki vključuje pravico voliti in biti voljen. Izhodišče za dostop do voljenih političnih funkcij (kot npr. funkcije predsednika republike in poslanca) je zato demokratična legitimnost, pridobljena na podlagi z ustavo in zakoni določenega postopka izvolitve.
Pri poslancih pravni okvir izvolitve in opravljanja funkcije določajo zlasti ustava, Zakon o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US, 23/17, 29/21 in 12/24) in Zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11, 48/12, 17/22, 95/24, 57/25 – ZF in 10/26). Pogoja za pravico biti voljen za poslanca sta državljanstvo Republike Slovenije in dopolnjenih 18 let na dan glasovanja. Kandidature lahko v skladu z zakonsko določenimi pogoji oblikujejo politične stranke in volivci. Posebna izobrazba, poklic ali delovne izkušnje niso pogoj za izvolitev. Ustava v drugem odstavku 82. člena sicer določa, da lahko zakon določi, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter uredi nezdružljivosti poslanske funkcije z drugimi funkcijami in dejavnostmi. Vendar to pooblastilo ne omogoča poljubnega določanja dodatnih pogojev. Omejitve morajo spoštovati splošno in enako volilno pravico, imeti ustavno dopusten cilj ter biti sorazmerne.
Pri predsedniku republike pravni okvir izvolitve opravljanja funkcije določata zlasti ustava in Zakon o volitvah predsednika republike (Uradni list RS, št. 39/92, 73/03 – odl. US in 10/26), materialne in organizacijske pogoje za opravljanje funkcije pa ureja Zakon o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike (Uradni list RS, št. 15/03, 109/12 in 57/25 – ZF). Pogoja za pravico biti voljen sta državljanstvo Republike Slovenije in dopolnjenih 18 let na dan glasovanja. Kandidate lahko v skladu z zakonsko določenimi pogoji predlagajo poslanci, politične stranke in volivci. Posebna izobrazba, poklic ali delovne izkušnje niso pogoj za izvolitev. Predsednik republike je v skladu s 103. členom Ustave izvoljen na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah za pet let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Skladno s 102. členom ustave predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil, njegova funkcija pa je skladno s 105. členom nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica. Ustava za predsednika republike ne vsebuje izrecnega pooblastila za zakonsko določitev pogojev za opravljanje funkcije, primerljivega z drugim odstavkom 82. člena za poslance. Zato bi morebitne dodatne omejitve potrebovale samostojno ustavno utemeljitev. Spoštovati bi morale splošno in enako volilno pravico, imeti bi morale ustavno dopusten cilj ter biti sorazmerne.
Menimo, da v kolikor bi pozitivna psihološka ali kompetenčna ocena pomenila pogoj za kandidaturo ali začetek izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata predsednika republike in poslancev državnega zbora, bi to lahko predstavljalo omejitev pasivne volilne pravice, ki bi vplivala tudi na uresničitev izbire volivcev. Menimo, da pomen funkcij in tveganje napačnih odločitev sama po sebi ne izkazujeta, da bi bilo predlagano ocenjevanje nujen in predvsem sorazmeren pogoj za dostop do teh funkcij.
Tudi funkciji predsednika vlade in ministra sta politični funkciji, katerih legitimnost temelji na ustavno določenem postopku izvolitve oziroma imenovanja in politični odgovornosti. Njuno opravljanje ni pogojeno z določeno stopnjo izobrazbe ali delovnimi izkušnjami. To ne pomeni, da strokovna usposobljenost ni pomembna, temveč da se primernost kandidatov presoja v okviru političnega odločanja ustavno pristojnih organov.
Predsednika vlade voli državni zbor po postopku, ki ga določa 111. člen ustave. Ministre skladno s prvim odstavkom 112. člena ustave imenuje in razrešuje državni zbor na predlog predsednika vlade. V skladu z drugim odstavkom istega člena se mora kandidat za ministra pred imenovanjem predstaviti pristojnemu delovnemu telesu državnega zbora in odgovarjati na njegova vprašanja. Predstavitev omogoča presojo kandidatove primernosti, poznavanja področja in sposobnosti vodenja resorja. Če pristojno delovno telo oceni, da predstavitev ni bila ustrezna, lahko predsednik vlade skladno s Poslovnikom državnega zbora kandidaturo umakne in predloži novo.
Politična narava funkcije ministra izhaja tudi iz Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZVRS; Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14, 55/17, 163/22, 57/25 – ZF in 555/26) in Zakona o državni upravi (v nadaljnjem besedilu: ZDU-1; Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23, 83/25 – ZOUL in 979/26). Vlada določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države ter je v skladu s 4. členom ZVRS odgovorna za politiko, ki jo vodi, in za razmere na področjih iz pristojnosti države. Minister v skladu s 16. členom ZDU-1 v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz njegove pristojnosti. Pri tem se opira na strokovne podlage, za svoje odločitve pa nosi politično odgovornost. Ustava v 110. in 114. členu določa odgovornost vlade in ministrov državnemu zboru ter skupno odgovornost ministrov za delo vlade in posamično odgovornost za delo ministrstva.
Pogojevanje izvolitve predsednika vlade ali imenovanja ministrov z zavezujočo oceno zunanjega strokovnega telesa bi po našem mnenju poseglo v z ustavo in zakoni določen sistem oblikovanja izvršilne oblasti. Če bi negativna periodična ocena povzročila prenehanje funkcije, bi bilo treba takšno posledico presojati tudi glede na ustavne mehanizme prenehanja funkcije in odgovornosti. Tudi pri drugih obravnavanih funkcionarjih strokovna ocena ne more sama nadomestiti predpisanih razlogov in postopkov prenehanja mandata.
Merila, kot so čustvena stabilnost, racionalnost odločanja in sprejemanje kritike, bi morala biti za uporabo pri odločanju o pridobitvi ali ohranitvi funkcije dovolj določna, preverljiva in neposredno povezana z njenimi bistvenimi nalogami. Predlog takšne opredelitve ne vsebuje, zato ostajajo odprta vprašanja pravne varnosti iz 2. člena Ustave ter enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave.
Obvezno in ponavljajoče psihološko ocenjevanje bi po našem mnenju (lahko) poseglo tudi v pravice iz 35. in 38. člena Ustave, zlasti v zasebnost, osebnostne pravice in varstvo osebnih podatkov. Predvidena neodvisnost strokovnjakov, drugo mnenje, možnost ugovora in zaupnost rezultatov so sicer pomembna jamstva, vendar ne izkazujejo nujnosti in sorazmernosti teh posegov. Tudi javna objava zgolj končne ocene izpolnjevanja pogojev bi pomenila razkritje osebnega podatka, povezanega s psihološko presojo posameznika.
Upoštevaje navedeno predloga za zakonsko ureditev obveznega predhodnega in periodičnega ocenjevanja v dani obliki ne podpiramo. Zgolj zakonska ureditev postopka in njegovih jamstev ne bi odpravila navedenih ustavnopravnih zadržkov. Če bi zavezujoča strokovna ocena nadomestila odločitev ustavno pristojnega organa ali uvedla način prenehanja funkcije, ki ni združljiv z v ustavi določenimi mehanizmi, takšne ureditve ne bi bilo mogoče uvesti zgolj z zakonom, temveč bi bila potrebna predhodna sprememba ustave. Morebitne dodatne omejitve pasivne volilne pravice pa bi morale imeti ustavno dopustno podlago in prestati presojo sorazmernosti.