11. 11. 2026
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport
Predlog izpostavlja problematiko množičnega turizma na turistično najbolj obremenjenih območjih Slovenije, zlasti na Bledu, v Bohinju in Triglavskem narodnem parku, kjer naj bi zaradi povečanega števila obiskovalcev prihajalo do prometnih zastojev, pomanjkanja parkirnih mest, obremenjevanja naravnega okolja in lokalne infrastrukture ter višjih cen turističnih storitev. Predlagatelj zato predlaga, da se pripravi ureditev, ki bi prebivalcem Slovenije zagotavljala cenovno dostopen in dejanski dostop do naravnih in kulturnih znamenitosti ter preprečevala, da bi bili zaradi množičnega turizma pri njihovem obiskovanju v slabšem položaju. Med konkretnimi predlogi navaja uvedbo najmanj 50-odstotnih popustov za prebivalce Slovenije pri obisku znamenitosti in povezanih storitvah, možnost podobnih ugodnosti pri nastanitvah, preprečevanje zavajajočega prikazovanja cen in popustov ter prilagoditev cen parkiranja in drugih storitev potrebam lokalnega prebivalstva.
Zadovoljstvo lokalnega prebivalstva je že eno od pomembnih izhodišč veljavne turistične politike. Strategija slovenskega turizma 2022–2028 med cilji izpostavlja povečanje zadovoljstva lokalnega prebivalstva, zaposlenih v turizmu in obiskovalcev ter spodbuja uravnotežen in trajnosten razvoj turizma. Pri tem poudarja potrebo po upoštevanju gospodarskih učinkov turizma in njegovih vplivov na kakovost življenja prebivalcev, naravno okolje ter lokalno infrastrukturo. Pomemben del strateških usmeritev je tudi časovna in prostorska razpršitev turističnih tokov, s katero se zmanjšujejo obremenitve najbolj obiskanih območij in spodbuja obisk manj obremenjenih destinacij. Podobne usmeritve vsebuje tudi Strategija EU za trajnostni turizem, ki jo je Evropska komisija predstavila 4. novembra 2026. Ta poudarja prehod od količinskega k bolj uravnoteženemu in trajnostnemu turizmu, učinkovitejše upravljanje turističnih tokov ter upoštevanje potreb lokalnih skupnosti. Strategija sicer ne določa obveznih cenovnih ugodnosti za prebivalce posamezne države, potrjuje pa pomen usmerjanja razvoja turizma v korist destinacij, njihovih prebivalcev in obiskovalcev.
Ministrstvo se zaveda, da se posledice povečanega obiska ne kažejo več zgolj v prometnih zastojih, temveč vse bolj tudi v širšem turističnem prostoru in obremenjenosti posameznih destinacij. Zato podpira razvoj rešitev za boljše upravljanje turističnih tokov. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost sta ministrstvo in Slovenska turistična organizacija nadgradila Nacionalni informacijski center za turizem (NIST), ki vzpostavlja sodobne podatkovne rešitve za spremljanje in upravljanje turističnih tokov. Digitalna orodja in analitični moduli omogočajo prepoznavanje najbolj obremenjenih točk ter podpirajo preusmerjanje obiskovalcev na širša geografska območja, s čimer prispevajo k bolj enakomerni prostorski porazdelitvi turističnega obiska.
Veljavni pravni okvir že ureja dostop do naravnih in kulturnih znamenitosti ter pogoje njihovega obiskovanja, pri čemer je treba upoštevati varstvo narave, kulturne dediščine in posebnosti upravljanja posameznih območij. Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP, 18/23 – ZDU-1O in 97/25) v 41. členu določa, da sta ogledovanje in obiskovanje naravnih vrednot dovoljena vsem pod enakimi pogoji, ob upoštevanju morebitnih omejitev, potrebnih zaradi njihovega varstva. Obiskovanje naravnih vrednot je načeloma brezplačno, zakon pa določa izjeme, pri katerih je zaradi zahtevnosti ureditve infrastrukture ali potrebe po uravnavanju množičnega obiska oziroma motornega prometa dovoljeno zaračunavanje plačila. Takšna plačila so povezana z urejanjem in upravljanjem obiska ter lahko prispevajo k varstvu naravne vrednote in njenega okolja. Pri tem je treba razlikovati med dostopom do širšega zavarovanega območja, kot je Triglavski narodni park, in obiskom posameznih naravnih vrednot oziroma urejenih turističnih točk znotraj njega, za katere lahko veljajo posebni režimi obiskovanja. Dostop do kulturnih znamenitosti pa je treba presojati ob upoštevanju predpisov s področja varstva kulturne dediščine ter pogojev, ki veljajo za posamezne objekte in upravljavce.
Iz veljavne ureditve ne izhaja splošna pravica prebivalcev Slovenije do posebnih cenovnih ugodnosti pri vseh naravnih in kulturnih znamenitostih. Prav tako pa iz nje ne izhaja, da bi bili prebivalci Slovenije kot skupina glede pravnega dostopa do teh znamenitosti postavljeni v slabši položaj. Morebitne težave pri dostopu do posameznih turistično obremenjenih območij, kot so prometni zastoji, pomanjkanje parkirnih mest, omejitve obiska ali višje cene posameznih storitev, je treba presojati glede na konkretne okoliščine, značilnosti območja in dejanske obremenitve. Te težave same po sebi še ne dokazujejo potrebe po uvedbi nove splošne ureditve na državni ravni.
Posamezne občine in turistični ponudniki že uvajajo ukrepe, namenjene izboljšanju dostopnosti in upoštevanju potreb lokalnega prebivalstva. Na Bledu je bila vzpostavljena kartica Bled Lokal’c, namenjena prebivalcem občin Bled in Gorje, ki omogoča različne ugodnosti pri lokalnih ponudnikih, med drugim na področju mobilnosti, vodenih ogledov, doživetij in gostinskih storitev. Občina Bled poleg tega zagotavlja posebne parkirne in prometne dovolilnice za domačine. Tudi v Bohinju je uvedena posebna parkirna kartica za občane, ki za letno nadomestilo omogoča brezplačno parkiranje na določenih občinskih parkiriščih in vožnjo po gozdni cesti Voje–Vogar–Planina Blato. Ločeno je treba omeniti kartico Julijske Alpe: Bohinj, ki je namenjena gostom partnerskih nastanitvenih ponudnikov in jim ob izpolnjevanju pogojev omogoča ugodnosti, kot sta brezplačno parkiranje in uporaba javnega prevoza. Navedeni primeri kažejo, da je mogoče potrebe različnih skupin uporabnikov naslavljati s ciljno usmerjenimi ukrepi, prilagojenimi lokalnim prometnim razmeram, značilnostim destinacije in načinu upravljanja obiska.
Pri oblikovanju cen turističnih storitev je treba upoštevati tudi predpise s področja varstva potrošnikov, ki zagotavljajo pregledno informiranje o cenah in popustih ter prepovedujejo zavajajoče poslovne prakse. Ti predpisi omogočajo ukrepanje v primeru ugotovljenih kršitev, ne pomenijo pa splošne prepovedi oblikovanja različnih cen glede na tržne razmere ali uvedbe posebnih ugodnosti za posamezne skupine uporabnikov, če so te skladne z veljavnimi predpisi. Cene parkiranja in drugi ukrepi upravljanja obiska se določajo v okviru pristojnosti posameznih občin oziroma upravljavcev, zato se lahko ureditve med turističnimi območji razlikujejo. Morebitno splošno razlikovanje cen glede na prebivališče uporabnikov bi bilo treba pred uvedbo presoditi tudi z vidika skladnosti z relevantnimi pravili o enakem obravnavanju in pravili notranjega trga Evropske unije.
Glede predloga za uvedbo najmanj 50-odstotnega popusta za vse prebivalce Slovenije pri obisku naravnih in kulturnih znamenitosti ter povezanih storitvah ocenjujemo, da takšna splošna obveznost ne bi bila nujno ustrezna ali izvedljiva. Posamezne znamenitosti in turistične storitve se razlikujejo glede na lastništvo, način upravljanja, stroške delovanja, vire financiranja in pravno podlago za zaračunavanje storitev. Enotna obveznost bi zato lahko nesorazmerno posegla v položaj različnih upravljavcev in ponudnikov, ne da bi nujno učinkovito naslovila glavne težave, kot so prometna obremenjenost, pomanjkanje parkirnih mest in prekomerni obisk občutljivih naravnih območij. Podobno ni mogoče vnaprej določiti splošnega popusta pri nastanitvah, saj gre za storitve različnih ponudnikov, ki delujejo v različnih tržnih razmerah. Primerneje je spodbujati ciljno usmerjene ugodnosti in druge ukrepe tam, kjer so izkazane konkretne potrebe in zagotovljeni ustrezni pravni, organizacijski ter finančni pogoji.
Za učinkovito obvladovanje množičnega turizma so zato ključni ukrepi, ki temeljijo na dejanskih obremenitvah posameznih območij, razpoložljivih podatkih o turističnih tokovih in, kjer je to ustrezno, ocenah nosilne zmogljivosti prostora. Poleg morebitnih cenovnih ugodnosti so pomembni predvsem trajnostna mobilnost, ustrezno urejanje parkiranja, časovna in prostorska razpršitev obiska ter učinkovito upravljanje naravnih in kulturnih znamenitosti. Morebitne omejitve obiskovanja morajo temeljiti na ustrezni pravni podlagi, biti objektivno utemeljene in sorazmerne z namenom varstva narave, kulturne dediščine oziroma zagotavljanja varnega in vzdržnega obiska.
Glede na navedeno ocenjujemo, da potreba po uvedbi nove splošne državne ureditve, ki bi vsem prebivalcem Slovenije zagotavljala posebne cenovne ugodnosti pri obisku naravnih in kulturnih znamenitosti ter povezanih storitev, ni izkazana. To ne pomeni, da težav zaradi množičnega turizma ni oziroma da jih ni treba reševati, temveč da je primerneje konkretne izzive obravnavati glede na značilnosti posameznih območij, dejanske obremenitve ter pristojnosti občin, upravljavcev in ponudnikov. Takšen pristop omogoča bolj sorazmerne in učinkovite rešitve, ki hkrati upoštevajo potrebe lokalnega prebivalstva, obiskovalcev ter varstvo naravnega in kulturnega okolja.