Omejitev svobode gibanja med bolniškim staležem
Omejitev svobode gibanja med bolniškim staležem naj bo vezana izključno na zdravstveno utemeljene razloge
Predlagam Vladi Republike Slovenije, da spremeni ureditev začasne zadržanosti od dela tako, da zavarovancu med bolniškim staležem ne bo mogoče omejevati gibanja zgolj zato, ker koristi nadomestilo plače, kadar takšna omejitev ni konkretno in medicinsko utemeljena z njegovim zdravstvenim stanjem oziroma zdravljenjem.
Trenutna ureditev omogoča, da se zavarovancu določi režim, po katerem mora ostajati na naslovu prebivališča oziroma ne sme zapustiti kraja bivanja brez predhodne odobritve. Kršitev takšnega režima ima lahko tudi finančne posledice pri izplačilu nadomestila.
Menim, da je pri tem treba jasno ločiti dve zadevi:
1. pravico Zavoda, da preverja, ali je zavarovanec dejansko začasno nezmožen za delo in ali izpolnjuje pogoje za nadomestilo;
2. pravico posameznika do svobode gibanja, ki jo zagotavlja 32. člen Ustave Republike Slovenije.
Dejstvo, da je oseba začasno nezmožna za delo, samo po sebi še ne pomeni, da je njeno gibanje nevarno za zdravljenje. Pri številnih zdravstvenih stanjih odhod iz kraja bivanja nima nobenega negativnega vpliva na zdravljenje ali trajanje nezmožnosti za delo. V nekaterih primerih so gibanje, sprehod, sprememba okolja ali socialni stiki celo koristni. Zato je vprašljivo, ali je sorazmerno, da se posamezniku kot splošno pravilo omejuje gibanje, kadar za takšno omejitev ni konkretnega zdravstvenega razloga.
Še posebej problematična je razlaga, da gre zgolj za »pogoj za izplačilo nadomestila«. Obvezno zdravstveno zavarovanje ni prostovoljna pogodba, pri kateri bi posameznik lahko izbral drugega zavarovalca ali se preprosto odpovedal. Prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje se plačujejo obvezno, pravice iz tega zavarovanja pa so zakonsko določene.
Država zato po mojem mnenju ne bi smela uporabljati socialne pravice kot splošnega vzvoda za omejevanje temeljne človekove pravice, če omejitev sama po sebi ni potrebna za doseganje legitimnega zdravstvenega cilja.
Posebej pomembno je tudi, da se pri presoji ne zahteva zgolj formalno spoštovanje navodil, temveč da se upošteva dejanski namen omejitve. Če konkretno ravnanje zavarovanca nikakor ne vpliva na njegovo zdravljenje, njegovo zdravstveno stanje ali trajanje začasne nezmožnosti za delo, bi morala biti posebej obrazložena potreba po omejitvi njegovega gibanja.
Oseba, ki je zaradi bolezni ali poškodbe začasno nezmožna za delo, je s tem že postavljena v neugoden položaj. Dodatna omejitev njenega gibanja brez konkretnega zdravstvenega razloga lahko predstavlja nepotrebno psihično obremenitev in ima v določenih primerih celo nasproten učinek od cilja zdravljenja.
Zato predlagam:
- da se režim gibanja med bolniškim staležem vedno individualno določi glede na konkretno zdravstveno stanje;
- da se omejitev zapuščanja kraja bivanja lahko določi samo, kadar za to obstaja konkreten zdravstveni razlog;
- da sama okoliščina, da je oseba na bolniškem staležu, ne predstavlja zadostne podlage za omejevanje njenega gibanja;
- da se pri določanju režima upošteva tudi morebitni pozitiven vpliv gibanja, socialnih stikov in spremembe okolja na zdravljenje;
- ter da Vlada oziroma pristojno ministrstvo opravi ustavnopravno presojo sedanje ureditve z vidika 32. člena Ustave Republike Slovenije in načela sorazmernosti.
Cilj predloga ni omogočiti zlorabe bolniškega staleža. Nadzor nad upravičenostjo bolniškega staleža in preverjanje morebitnih zlorab sta legitimna in nujno potrebna. Cilj predloga je tudi zmanjšati število postopkov zaradi formalnih kršitev režima gibanja in s tem razbremeniti pristojne inšpekcijske službe, da se lahko osredotočijo na dejanske zlorabe bolniškega staleža in druge pomembnejše kršitve.