3. 11. 2026
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodoma pojasnjujemo, da slovenski kazenskopravni sistem od uveljavitve novega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23, 107/24 – odl. US in 1564/26) v letu 2008 ni več poznal klasične stranske kazni izgona tujca iz države. Možnost izgube pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji je bila sicer predvidena kot ena od pravnih posledic obsodbe, ki bi morala biti v skladu z določbami 78. člena KZ-1 ustrezno opredeljena in postopkovno izpeljana v področni zakonodaji.
Z novelo KZ-1E, ki je začela veljati 2. julija 2017, sta bila na predlog državnega tožilstva dopolnjena 43. in 44. člen KZ-1 ter dodan nov 48.a člen KZ-1, s katerim je bila v slovenski kazenskopravni sistem ponovno uvedena stranska kazen izgona tujca iz države.
Veljavni 48.a člen KZ-1 določa, da sme sodišče tujcu izreči izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora, in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Za izrek navedene stranske kazni morata biti torej kumulativno izpolnjena oba zakonsko določena pogoja, pri čemer zgolj storitev oziroma obsodba za določeno kaznivo dejanje sama po sebi še ne pomeni avtomatičnega izreka izgona.
Drugi odstavek 48.a člena KZ-1 nadalje določa, da se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Tretji odstavek istega člena določa, da mora sodišče, če se kazen izgona tujca iz države izvrši več kot dve leti po pravnomočnosti sodbe, pred izgonom ponovno oceniti, ali so še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu.
Iz navedene ureditve izhaja, da veljavna kazenska zakonodaja že omogoča izrek stranske kazni izgona tujca iz države tudi za hujša kazniva dejanja, na katera opozarja predlagatelj, vendar je odločitev o njenem izreku prepuščena sodišču, ki mora v vsakem posameznem primeru presoditi izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev.
Pri tem je treba poudariti, da je bila stranska kazen izgona tujca iz države z novelo KZ-1E ponovno uvedena tudi ob upoštevanju zahtev prava Evropske unije, zlasti Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (v nadaljevanju: Direktiva 2004/38/ES), ki v 27. do 33. členu določa pogoje in omejitve glede izgona državljanov Evropske unije in njihovih družinskih članov.
V skladu z drugim odstavkom 27. člena Direktive 2004/38/ES morajo biti ukrepi, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti, skladni z načelom sorazmernosti in temeljiti izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika. Predhodne kazenske obsodbe same po sebi ne morejo predstavljati razloga za sprejetje takšnih ukrepov. Osebno obnašanje posameznika mora predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene katerega od temeljnih interesov družbe, pri čemer razlogi, ki niso neposredno povezani s posebnostmi posameznega primera ali temeljijo na splošni prevenciji, niso dopustni.
Direktiva v 28. členu določa tudi dodatne varovalke pred izgonom. Pred sprejetjem odločitve je treba med drugim upoštevati trajanje prebivanja posameznika v državi gostiteljici, njegovo starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost ter njegove vezi z izvorno državo. Za posamezne kategorije oseb, zlasti za državljane Evropske unije in njihove družinske člane s pravico do stalnega prebivanja ter državljane Unije, ki so v državi gostiteljici prebivali zadnjih deset let, so določeni še strožji pogoji za izgon.
Posebej pomemben je 33. člen Direktive 2004/38/ES, ki določa, da se izgon kot kazen ali pravna posledica kazni odvzema prostosti lahko izreče le ob spoštovanju zahtev iz 27., 28. in 29. člena navedene direktive. Če se odločitev o izgonu izvrši več kot dve leti po njeni izdaji, mora država članica preveriti, ali posameznik še vedno predstavlja resnično in sedanjo grožnjo javnemu redu ali javni varnosti, ter oceniti morebitne spremembe okoliščin, ki so nastale po sprejetju odločitve.
Poleg navedenega 32. člen Direktive 2004/38/ES posameznikom, ki jim je bil zaradi javnega reda ali javne varnosti prepovedan vstop na ozemlje države članice, omogoča, da po razumnem obdobju, v vsakem primeru pa po treh letih od izvršitve dokončne odločitve, vložijo prošnjo za odpravo prepovedi, če izkažejo bistveno spremembo okoliščin, zaradi katerih je bila prepoved izrečena.
Navedene določbe prava Evropske unije torej zahtevajo individualno presojo okoliščin posameznega primera in sorazmernosti ukrepa ter ne dopuščajo avtomatičnega izgona državljanov Evropske unije oziroma njihovih družinskih članov zgolj zaradi obsodbe za določeno kaznivo dejanje.
Ob tem pojasnjujemo, da Direktiva 2004/38/ES ne ureja položaja vseh tujih državljanov, temveč državljanov Evropske unije in njihovih družinskih članov. Za državljane tretjih držav veljajo tudi druga pravila prava Evropske unije in nacionalne zakonodaje, zlasti predpisi, ki urejajo vstop, prebivanje in vračanje tujcev.
V zvezi s tem je pomembna tudi Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, ki v 11. členu ureja prepoved vstopa. Določa, da se trajanje prepovedi vstopa določi ob ustreznem upoštevanju vseh relevantnih okoliščin posameznega primera in načeloma ne sme presegati petih let, lahko pa je daljše, če državljan tretje države predstavlja resno grožnjo javnemu redu, javni varnosti ali državni varnosti.
Na nacionalni ravni vprašanja vstopa, prebivanja, vračanja in odstranitve tujcev ureja Zakon o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2; Uradni list RS, št. 46/25), ki poleg kazenskopravnega instituta izgona tujca iz države predvideva tudi druge ukrepe, povezane z varovanjem javnega reda in javne varnosti. Med drugim ureja odpoved prebivanja tujca, izdajo odločbe o vrnitvi, odstranitev tujca in prepoved ponovnega vstopa v državo.
ZTuj-2 v 61. in 62. členu ureja odpoved prebivanja tujca, pri čemer mora pristojni organ pri odločanju upoštevati tudi dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi z državo ter posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu oziroma njegovi družini. Zakon v 67. členu nadalje določa trajanje prepovedi vstopa, ki je odvisno od okoliščin posameznega primera. Med drugim določa petletno prepoved vstopa za tujca, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali varnost države.
Ob tem je treba upoštevati tudi 72. člen ZTuj-2, ki določa prepoved odstranitve tujca v skladu z načelom nevračanja. Republika Slovenija namreč tujca ne sme odstraniti v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi zakonsko določenih osebnih okoliščin oziroma v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu kaznovanju oziroma ravnanju.
Iz navedenega izhaja, da slovenski pravni red poleg stranske kazni izgona tujca iz države že vsebuje tudi upravnopravne mehanizme, ki omogočajo omejitev prebivanja in ponovnega vstopa tujcev, kadar so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Njihova uporaba je vezana na okoliščine posameznega primera ter omejitve, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje, prava Evropske unije in mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.
Glede predlagane uvedbe obveznega in doživljenjskega izgona iz Republike Slovenije zato pojasnjujemo, da bi takšna ureditev pomenila bistven odmik od veljavnega sistema, ki izgon tujca iz države določa kot fakultativno stransko kazen, vezano na izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev in individualno presojo sodišča. Predlagana avtomatičnost izreka in neomejeno trajanje ukrepa bi odpirala pomembna vprašanja skladnosti z načelom sorazmernosti ter obveznostmi, ki za Republiko Slovenijo izhajajo iz prava Evropske unije in mednarodnih instrumentov varstva človekovih pravic.
Pri presoji dopustnosti izgona je namreč treba upoštevati tudi pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter prepoved vračanja posameznika v državo, v kateri bi bil izpostavljen resni nevarnosti mučenja ali nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja. Zato zgolj določitev obveznega izgona za posamezne vrste kaznivih dejanj, brez možnosti upoštevanja osebnih okoliščin storilca in drugih pravno relevantnih okoliščin, ne bi zagotavljala zahtevane individualne presoje.
Ministrstvo za pravosodje razume prizadevanje predlagatelja za zagotavljanje večje varnosti prebivalcev Republike Slovenije in učinkovitejše preprečevanje hujših kaznivih dejanj. Ob tem poudarjamo, da veljavna kazenska zakonodaja že omogoča izrek stranske kazni izgona tujca iz države, kadar so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, pri čemer mora biti odločitev sodišča skladna tudi z zahtevami prava Evropske unije in mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.
Ob upoštevanju navedene pravne ureditve ter izpostavljenih ustavnopravnih in mednarodnopravnih vidikov Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da predlog uvedbe obveznega in doživljenjskega izgona tujcev iz Republike Slovenije v predstavljeni obliki ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Morebitne spremembe ureditve vstopa, prebivanja in odstranitve tujcev iz Republike Slovenije pa sodijo v okvir pristojnosti ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo
Ministrstvo pojasnjuje, da se lahko opredeli le do vprašanj s področja migracijske zakonodaje, za katero je pristojno, ne pa tudi do kazenske zakonodaje, za katero je pristojno Ministrstvo za
pravosodje, ki ureja stransko sankcijo izgona tujca iz države (48.a člen KZ-1). Pogoji za priznanje mednarodne zaščite so primarno urejeni s pravom Evropske unije, zlasti z Uredbo 2024/1347/EU, ki se uporablja od 1. julija 2026. Konkretno 12. člen Uredbe 2024/1347/EU taksativno določa razloge, zaradi katerih oseba ne more pridobiti statusa begunca, točka e) prvega odstavka 14. člena Uredbe 2024/1347/EU pa določa odvzem tega statusa, kadar je oseba pravnomočno obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje in predstavlja nevarnost za skupnost. 17. člen Uredbe 2024/1347/EU določa razloge, zaradi katerih oseba ne more pridobiti subsidiarne zaščite, med drugim zaradi storitve hudega kaznivega dejanja, 19. člen pa razloge za njen odvzem. Na nacionalni ravni navedeno področje urejajo tudi 31., 68. in 69. člen Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 – ZZSDT-D ), pri čemer je treba upoštevati neposredno uporabljive določbe Uredbe 2024/1347/EU.
Glede drugih tujcev pa Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 46/25 – uradno prečiščeno besedilo) v 61. in 62. členu ureja odpoved prebivanja ter prepoved ponovnega vstopa v trajanju od enega do petih let. 67. člen ZTuj-2 določa trajanje prepovedi vstopa v okviru postopka vračanja, tudi petletno prepoved, kadar bivanje tujca pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali varnost države. Na ravni EU 11. člen Direktive 2008/115/ES določa pravila glede prepovedi vstopa, ki se določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let. Direktiva 2008/115/ES dopušča prekoračitev petletnega obdobja le, če državljan tretje države pomeni resno grožnjo javnemu redu, javni varnosti ali državni varnosti.
Republika Slovenija mora pri urejanju navedenega področja spoštovati zavezujoče pravo Evropske unije, zato uvedba splošnega ukrepa, ki bi po prestani zaporni kazni predvideval obvezen in doživljenjski izgon tujega državljana iz Republike Slovenije ter trajno prepoved vstopa v državo, brez upoštevanja okoliščin posameznega primera, ni mogoča.