14. 10. 2026
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo (MK) je na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23, 83/25 – ZOUL in 979/26) pristojno tudi za upravno področje verske svobode, pri čemer so pristojnosti na tem področju podrobneje določene v Zakonu o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF, 100/13 in 102/23; v nadaljnjem besedilu: ZVS). Glede na navedeno v nadaljevanju predstavljamo splošni vidik pravice do verske svobode ter ustavnopravna izhodišča, ki jih je treba upoštevati pri morebitnem urejanju tega področja.
Verska svoboda je ena izmed temeljnih človekovih pravic in ustavno zagotovljena pravica. Slovenska ustava jo skupaj s svobodo vesti zagotavlja v prvem odstavku 41. člena, ki določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Ker ustava posameznih sestavin verske svobode in njenega dometa ne opredeljuje podrobneje, je treba pri razlagi te pravice upoštevati tudi mednarodne instrumente s področja varstva človekovih pravic, zlasti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (konvencija), ter ustavnosodno presojo, med drugim ustavno odločbo št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba), v kateri se je Ustavno sodišče RS (v nadaljnjem besedilu: ustavno sodišče) najbolj izčrpno opredelilo do vsebine verske svobode in načela ločitve države in verskih skupnosti.
Iz navedene ustavnosodne odločbe izhaja, da ima verska svoboda pozitivni in negativni vidik ter individualno in kolektivno razsežnost. Poleg notranjega vidika, ki se nanaša na svobodo posameznika, da ima, spremeni ali nima verskega prepričanja, varstvo 41. člena ustave zajema tudi njegovo zunanje izražanje in izvrševanje vere. To vključuje tudi ravnanja, ki so povezana z verskim prepričanjem in jih posameznik razume kot njegovo manifestacijo. V tem okviru lahko verska svoboda zajema tudi ravnanja, iz katerih je razvidna npr. neenakopravnost spolov pri izvajanju verskih obredov (MK domneva, da državljan naslavlja npr. življenjski primer v Katoliški cerkvi, ko je status duhovnika skladno z verskim naukom oz. avtonomnim pravom, ki temelji na verskem nauku, pridržan izključno moškim ali pa življenjski primer iz islamskih skupnosti, kjer ženske sodelujejo pri verskem obredu v posebnem, izključno v njim namenjenem prostoru) .
Ustavno sodišče v 92. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ugotavlja, da je verska svoboda v prvi vrsti obrambna pravica oziroma pravica negativnega statusa, zato država ne sme nedopustno posegati v razmerja, varovana v prvem in drugem odstavku 41. člena Ustave. Ta vidik državi zlasti prepoveduje odločati o vprašanjih, ki zadevajo nauk vere ali notranjo avtonomijo verskih skupnosti (kamor MK umešča tudi npr. vprašanje spola duhovnika in določitev različnih prostorov za udeležbo pri verskem obredu na podlagi spola) prepoveduje ji, da bi zahtevala (določen način) opredeljevanja do verskih vprašanj oziroma vprašanj vesti in da bi nagrajevala ali kaznovala ravnanja, ki pomenijo izpovedovanje (določene) vere ali drugega prepričanja.
V 98. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče ugotavlja, da se je do načela o ločenosti opredelilo tudi v mnenju št. Rm-1/02. V njem je ocenilo, da načelo o ločenosti, vključeno v demokratično ureditev (1. člen Ustave), ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 5. člena Ustave), zagotavlja verskim skupnostim popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju in preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti (kamor MK umešča tudi npr. vprašanje spola duhovnika in določitev različnih prostorov za udeležbo pri verskem obredu na podlagi spola).
Ustavno sodišče v 105. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ugotavlja, da je načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti ena od treh sestavin širše pojmovanega načela o ločenosti države in verskih skupnosti. Pomeni zaščito delovanja verskih skupnosti pred posegi države, torej jamstvo samostojnosti verskih skupnosti v njihovih notranjih zadevah.
Glede na navedeno menimo, da predlog državljana, da bi država zagotovila enakopravnost spolov pri izvajanju verskih obredov (npr. v življenjskem primeru Katoliške Cerkve, ko je status duhovnika skladno z verskim naukom oz. avtonomnim pravom, ki temelji na verskem nauku, pridržan izključno moškim ali pa v življenjskem primeru iz islamskih skupnosti, kjer ženske sodelujejo pri verskem obredu v posebej, izključno v njim namenjenem prostoru) posega v versko svobodo oz. vprašanja, ki zadevajo nauk vere ali notranjo avtonomijo verskih skupnosti oz. svobodo delovanja verskih skupnosti na njihovem verskem področju, zato ni utemeljen in ni primeren za nadaljnjo obravnavo.