Zmanjšanje presežnega financiranja Ljubljane in ustanovitev sklada za osnovne storitve v lokalnih skupnostih
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije ponovno oceni dejanske dodatne stroške, ki jih ima Mestna občina Ljubljana zaradi funkcije glavnega mesta, ter temu prilagodi financiranje po Zakonu o glavnem mestu Republike Slovenije.
Hkrati predlagam, da se sredstva, ki presegajo dejansko ugotovljene potrebe glavnega mesta, namenijo novemu **Skladu za ohranjanje osnovnih storitev v lokalnih skupnostih**, iz katerega bi država pomagala ohranjati zadnje trgovine, pošte, bančne poslovalnice oziroma bankomate ter bencinske servise v manjših, podeželskih, obmejnih in demografsko ogroženih občinah.
Razlog za predlog je predvsem sedanji način financiranja Ljubljane.
Za leto 2026 je Ministrstvo za finance po zakonski metodologiji izračunalo, da bi Mestni občini Ljubljana kot glavnemu mestu pripadal delež v višini **0,22 % dohodnine oziroma približno 7,93 milijona evrov**. Ker pa zakon določa, da delež ne sme biti nižji od **0,60 %**, bo Ljubljana dejansko prejela **21,62 milijona evrov**.
To pomeni približno **13,7 milijona evrov razlike samo v enem letu**, ki ne nastane zaradi izračunanega obsega stroškov, temveč zaradi zakonsko določenega minimalnega deleža.
Ne predlagam, da se Ljubljani odvzame financiranje nalog, ki jih dejansko opravlja kot glavno mesto. Ljubljana zaradi sedežev državnih organov, diplomatskih predstavništev, državnih prireditev in drugih funkcij nedvomno ima določene dodatne obveznosti.
Predlagam pa, da država preveri, koliko te obveznosti **dejansko stanejo**, ter financiranje veže na realne in dokazljive dodatne stroške, namesto na avtomatično zagotovljen minimalni delež dohodnine.
Obenem se po številnih slovenskih občinah dogaja obraten proces. Zapirajo se bančne poslovalnice in bankomati, zmanjšuje se dostopnost poštnih storitev, zapirajo se manjše trgovine in bencinski servisi. Takšne poslovalnice so pogosto ekonomsko komaj vzdržne, vendar so za lokalno prebivalstvo bistvena infrastruktura.
Računsko sodišče je v raziskavi dostopnosti storitev splošnega pomena ugotovilo, da je kar **96,7 % občin opozorilo na težave svojih prebivalcev pri dostopu do posameznih storitev**. Med storitvami, katerih prisotnost je kot nujno ocenila najmanj tri četrtina občin, so tudi **trgovina, bankomat in poslovalnica pošte**. Posebej so izpostavljeni manjši kraji, redko poseljena območja in občine z visokim deležem starejših prebivalcev.
Problem ni več teoretičen. V Poljčanah so denimo v začetku leta 2026 izgubili edino bančno poslovalnico, v Makolah je bil napovedan umik edinega bankomata, Pošta Slovenije pa je februarja 2026 skrajšala delovni čas v 111 poslovalnicah. V preteklem letu smo videli tudi primere zapiranja bencinskih servisov v krajih, kjer je ena sama poslovalnica opravljala več funkcij hkrati. V Petrini v občini Kostel je bencinski servis zagotavljal tudi mini market, poštne in bančne storitve.
Zato predlagam naslednjo sistemsko rešitev:
1. **Neodvisna analiza dejanskih stroškov funkcije glavnega mesta.** Vlada naj skupaj z Ministrstvom za finance in Računskim sodiščem oziroma drugim neodvisnim organom ugotovi, kateri dodatni stroški MOL dejansko nastajajo izključno zaradi statusa glavnega mesta.
2. **Sprememba Zakona o glavnem mestu.** Ponovno naj se preuči smiselnost zakonskega minimuma 0,60 % dohodnine. Financiranje naj se v večji meri približa dejansko ugotovljenim stroškom oziroma rezultatu objektivne metodologije.
3. **Razlika naj se ne porabi za druge tekoče državne izdatke**, ampak naj se namensko prenese v nov Sklad za ohranjanje osnovnih storitev v lokalnih skupnostih.
4. Iz sklada naj se sofinancira ohranitev **zadnje osnovne živilske trgovine, pošte oziroma pogodbene pošte, bančne poslovalnice, bankomata, osnovne bančne točke ali bencinskega servisa** na območjih, kjer bi njihovo zaprtje bistveno poslabšalo dostopnost prebivalcev do osnovnih storitev.
5. Pomoč naj bo vezana na jasna merila: oddaljenost naslednje primerljive storitve, število prebivalcev, delež starejših, gostoto poselitve, dostopnost javnega prevoza, obmejnost in demografsko ogroženost območja. Država naj krije samo dokazano razliko, ki je potrebna za ohranitev storitve, ne pa običajnega poslovnega dobička izvajalca.
Tak sistem bi bil po mojem mnenju pravičnejši.
Smiselno je, da država financira posebne obveznosti svojega glavnega mesta. Težje pa je upravičiti sistem, v katerem izračun za posamezno leto pokaže približno 7,9 milijona evrov potrebnega deleža, zakon pa zaradi avtomatičnega minimuma izplačilo poveča na 21,6 milijona evrov, medtem ko prebivalci številnih manjših občin izgubljajo osnovne storitve.
Že samo razlika pri financiranju Ljubljane v letu 2026 znaša približno **13,7 milijona evrov**. Če bi bila podobna tudi v prihodnjih letih, bi lahko v nekaj letih v sklad preusmerili **več deset milijonov evrov**, ne da bi Ljubljani odvzeli sredstva za dejansko dokazljive stroške njenega statusa glavnega mesta.
Takšen sklad bi bil hkrati konkreten ukrep regionalne politike: ljudem ne bi zgolj govorili, naj ostanejo živeti na podeželju in v manjših krajih, ampak bi pomagali ohraniti osnovno infrastrukturo, brez katere življenje zunaj večjih urbanih središč postaja vse težje.