Predlagam uvedbo novega clena v Kazenski zakonik. Vsakega, ki v susnih razmerah odvrze na tla cigaretni ogorek naj se kazensko preganja in mu odredi visoko denarno kazen.
V primeru, da ogorek povzroci materialno skodo pa tudi zaporno kazen, sorazmerno s povzroceno skodo!
Mislim, da razlaga ni potrebna.
Če bo predlog prejel vsaj 22 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Uvodoma pojasnjujemo, da veljavna zakonodaja že vsebuje pravne podlage za preprečevanje in sankcioniranje ravnanj, s katerimi se povzroči oziroma poveča nevarnost nastanka požara, pri čemer je treba razlikovati med preventivnimi ukrepi in prekrškovnimi sankcijami na eni strani ter kazenskopravnim varstvom pred najnevarnejšimi ravnanji na drugi strani.
Zakon o varstvu pred požarom (ZVPoz; Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 9/11, 83/12, 61/17 – GZ, 189/20 – ZFRO in 43/22) ureja sistem varstva pred požarom ter določa dejavnosti in ukrepe varstva pred požarom. Eden od temeljnih ciljev tega sistema je zmanjšanje možnosti za nastanek požara, pri čemer zakon posebej določa, da se morajo pri načrtovanju in izvajanju opravil v naravnem okolju upoštevati ukrepi varstva pred požarom, s katerimi se zmanjšuje možnost za nastanek požara, zlasti pri uporabi odprtega ognja in drugih požarno nevarnih opravilih v naravnem okolju.
Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 20/14) podrobneje ureja ukrepe varstva pred požarom v naravnem okolju in določa tudi stopnje požarne ogroženosti. Ob razglašeni veliki ali zelo veliki požarni ogroženosti se izvajajo dodatni ukrepi varstva pred požarom. Za veliko požarno ogroženost je značilno, da lahko požar povzroči že manjši izvor ognja, pri zelo veliki požarni ogroženosti pa lahko požar povzroči že iskra oziroma najmanjši izvor ognja. Navedena ureditev tako omogoča prilagajanje preventivnih ukrepov konkretni stopnji požarne ogroženosti.
Z vidika kazenskega prava posebej poudarjamo, da del ravnanj, na katera se nanaša predlog, že zajema kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti iz 314. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US). Prvi odstavek navedenega člena med drugim določa kazensko odgovornost tistega, ki s požarom ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Za takšno dejanje je predpisana kazen zapora do petih let.
Za obravnavani predlog je posebej pomembno, da KZ-1 v tretjem odstavku 314. člena izrecno določa tudi malomarnostno obliko tega kaznivega dejanja. Kdor dejanje iz prvega odstavka stori iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Navedena določba lahko tako ob izpolnjenih zakonskih znakih zajame tudi primere, ko storilec zaradi malomarnega ravnanja povzroči požar oziroma nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti.
KZ-1 kazenskopravni odziv nadalje stopnjuje glede na posledice dejanja. Če ima dejanje za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, so v četrtem odstavku 314. člena predpisane strožje kazni; če ima dejanje za posledico smrt ene ali več oseb, pa peti odstavek istega člena določa še strožje kaznovanje. Veljavna ureditev torej že omogoča, da se pri kazenskopravnem odzivu upoštevajo način izvršitve dejanja, oblika krivde in teža nastalih posledic.
Poleg navedenega KZ-1 v 222. členu ureja tudi kaznivo dejanje požiga. Med drugim je kazniva tudi malomarnostna povzročitev požiga objektov in drugih nepremičnin, določenih v prvem odstavku tega člena, za katero je predpisana kazen zapora do treh let.
Veljavna kazenskopravna ureditev torej že omogoča sankcioniranje tistih ravnanj v zvezi s povzročitvijo požara, ki zaradi svoje teže, stopnje ogrožanja oziroma nastalih posledic dosegajo raven kaznivega dejanja. Pri tem je pomembno, da za obstoj kazenske odgovornosti ni odločilna zgolj višina nastale materialne škode, temveč morajo biti v vsakem konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski znaki posameznega kaznivega dejanja in podana ustrezna oblika krivde.
V zvezi s predlogom, da bi se že samo odvrženje cigaretnega ogorka v sušnih razmerah opredelilo kot kaznivo dejanje, Ministrstvo za pravosodje posebej izpostavlja načelo ultima ratio, v skladu s katerim kazensko pravo predstavlja skrajno sredstvo državnega odzivanja na protipravna ravnanja. Navedeno izhodišče je razvidno že iz 16. člena KZ-1, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.
Kazenskopravna represija mora biti zato pridržana za tista protipravna ravnanja, pri katerih je zaradi njihove teže in pomena prizadete oziroma ogrožene pravne dobrine takšen odziv države potreben in varstva pravnih dobrin ni mogoče v zadostni meri zagotoviti z drugimi, milejšimi sredstvi. Kazensko pravo ni namenjeno sankcioniranju vsakega nepazljivega, nevarnega ali družbeno nezaželenega ravnanja, temveč predvsem tistih ravnanj, ki glede na stopnjo protipravnosti in ogrožanja oziroma kršitve zavarovanih pravnih vrednot upravičujejo najintenzivnejši odziv države.
Zgolj okoliščina, da je cigaretni ogorek odvržen v času sušnih razmer, zato sama po sebi še ne utemeljuje nujnosti uvedbe novega kaznivega dejanja. Posamezni primeri takšnega ravnanja se lahko namreč bistveno razlikujejo glede na konkretne okoliščine, zlasti kraj in način odvrženja ogorka, stopnjo požarne ogroženosti, možnost nastanka in širjenja požara ter dejanske posledice ravnanja. Kazenskopravno enačenje vseh takšnih ravnanj ne glede na stopnjo njihove konkretne nevarnosti ne bi bilo skladno z zahtevo, da je kazenskopravna represija pridržana za težje posege v pravno zavarovane dobrine.
Predlog je treba presojati tudi z vidika načela sorazmernosti in individualizacije kazenskih sankcij. Kazenska sankcija mora biti sorazmerna s težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. KZ-1 zato pri posameznih kaznivih dejanjih določa kazni v določenem razponu oziroma omogoča izbiro med različnimi vrstami kazni, sodišče pa v skladu z 49. členom KZ-1 storilcu odmeri kazen v mejah, predpisanih za posamezno kaznivo dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Pri tem upošteva vse olajševalne in obteževalne okoliščine konkretnega primera, med drugim stopnjo storilčeve krivde, nagibe za storitev dejanja, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine storitve dejanja ter storilčevo ravnanje po storjenem kaznivem dejanju.
Veljavna ureditev tako že omogoča, da se pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno upoštevajo tudi posledice ravnanja, vključno z obsegom povzročene premoženjske škode. Višina nastale materialne škode je lahko pomembna okoliščina tako pri pravni kvalifikaciji dejanja kot pri odmeri kazni, ni pa edina okoliščina, od katere je odvisna teža kazenskopravnega odziva. V kazenskem pravu se sankcija ne določa zgolj matematično oziroma neposredno sorazmerno z višino nastale materialne škode, temveč na podlagi celovite presoje teže dejanja, storilčeve krivde in vseh drugih okoliščin konkretnega primera.
Prav takšno stopnjevanje kazenskopravnega odziva je že vsebovano v 314. členu KZ-1, ki razlikuje med naklepno in malomarnostno povzročitvijo splošne nevarnosti ter določa strožje kazni, kadar zaradi dejanja nastanejo hujše posledice. Zato uvedba novega kaznivega dejanja zgolj zaradi posebnega načina nastanka nevarnosti oziroma požara – odvrženega cigaretnega ogorka – z vidika sistematike kazenskega prava ni potrebna.
Ob tem poudarjamo, da namen kaznovalnega prava ni, da se vsako ravnanje, ki lahko predstavlja določeno tveganje za nastanek škodljive posledice, opredeli kot kaznivo dejanje. Kazenskopravno varstvo mora biti pridržano za tista ravnanja, pri katerih je zaradi njihove teže in stopnje ogrožanja ali posega v zavarovane pravne dobrine takšen odziv države potreben, medtem ko je pri manj intenzivnih kršitvah ustrezen odziv mogoče zagotoviti s preventivnimi ukrepi in drugimi oblikami pravne odgovornosti.
Glede na navedeno Ministrstvo za pravosodje meni, da veljavna ureditev zagotavlja ustrezne pravne podlage za kazenskopravno obravnavo ravnanj, s katerimi se povzroči požar oziroma splošna nevarnost, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.