Pravična delitev prispevkov, višja neto plača

Odziv Ministrstva za finance

Ministrstvo za finance pozdravlja razpravo o strukturi prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter se strinja, da je treba periodično preverjati ustreznost posameznih elementov davčnega in prispevnega sistema.

Predlagana sprememba postopnega prehoda razmerja med prispevki zaposlenih in delodajalcev z današnjih 15,50 % : 8,85 % na 12,175 % : 12,175 %, ob nespremenjeni skupni stopnji 24,35 %, bi predstavljala pomembno prerazporeditev bremen znotraj sistema financiranja socialne varnosti. 

Uvodoma želimo poudariti, da se Slovenija po kriteriju obremenitve plač na mednarodnih lestvicah uvršča med države z največjo obremenitvijo. Eno izmed mednarodno primerljivih meril obremenitve dela je t. i. davčni primež po metodologiji OECD (Taxing wages), ki izračunava velikost davčnega bremena v stroških dela in nam pove, kolikšen je skupni odstotni delež dohodnine ter delodajalčevih in delojemalčevih socialnih prispevkov v skupnih stroških dela, ki jih mora delodajalec izplačati za zaposlenega. Iz podatkov za leto 2025 je razvidno, da je davčni primež pri samski osebi brez otrok z dohodkom v višini povprečne plače v Sloveniji v letu 2025 znašal 45,3 %, medtem ko je v državah članicah OECD znašal v povprečju 35,08 %. 

Podrobnejši pregled strukture davčnega primeža pokaže, da Slovenija odstopa navzgor pri prispevkih za socialno varnost na strani zaposlenih, kar je seveda tudi glavni razlog za nižji neto dohodek. Pri dohodnini za samsko osebo brez otrok močno odstopamo navzdol, pri obremenitvi z delodajalčevimi prispevki pa smo okoli povprečja OECD. To je tudi eden izmed razlogov za relativno nižji neto dohodek zaposlenih glede na skupni strošek dela. Ob tem pa je treba poudariti, da primerjave posameznih prispevnih stopenj med državami same po sebi ne omogočajo celovite presoje ustreznosti posamezne ureditve. Države uporabljajo različne kombinacije socialnih prispevkov, dohodnine, drugih davkov in proračunskega financiranja socialnih sistemov, zato neposredne primerjave posameznih stopenj ne odražajo nujno dejanske skupne obremenitve dela niti dolgoročne vzdržnosti posameznih sistemov.

Previsoka davčna obremenitev dela lahko negativno vpliva na strošek dela in posledično na privlačnost slovenskega gospodarstva oziroma širšega prostora in je torej ključno, da tako davčni kot prispevni sistem podpirata konkurenčnost gospodarstva, rast produktivnosti ter privabljanje usposobljenih kadrov. Razbremenitev dela je ena od ključnih zavez Koalicijske pogodbe za mandat 2026 – 2030, vendar je pri pripravi posameznih ukrepov nujno zagotoviti ustrezno ravnovesje med izboljšanjem položaja zaposlenih, konkurenčnostjo gospodarstva in javnofinančno vzdržnostjo. Za spremembo razmerja bremena financiranja socialne varnosti, ki ga nosita delodajalec in zaposleni, je treba doseči širši družbeni in socialni konsenz, vsekakor pa je treba tovrstne ukrepe izpeljati tudi premišljeno, koordinirano in z vključenostjo vseh socialnih partnerjev ter upoštevajoč različne politike in cilje. 

Namreč kljub temu, da skupna stopnja prispevkov ostaja nespremenjena, bi sprememba ob enakem bruto dohodku povečala stroške dela za delodajalce, medtem ko bi s tem pa vplivali na višji neto dohodek zaposlenega. Po predlaganem modelu bi se torej prispevna obremenitev delodajalca povečala za 3,325 odstotne točke bruto plače. To pa je neposredno povezano s konkurenčnostjo gospodarstva ter njegovo prihodnjo razvojno možnostjo in potencialno rastjo dohodkov. Pri večjem številu zaposlenih bi to lahko predstavljalo pomemben dodatni strošek, zlasti v dejavnostih z nizko dodano vrednostjo, delovno intenzivnih panogah ter pri manjših podjetjih.

Pri tem pa velja opozoriti, da zgolj prerazporeditev oz. postopen prehod prispevnih stopenj med prispevki zaposlenih in delodajalcev ne pomeni nujno enake porazdelitve ekonomskega bremena. Namreč del povečane prispevne obremenitve delodajalcev se lahko dolgoročno odrazi tudi v počasnejši rasti bruto plač, spremembah zaposlovanja ali drugih prilagoditvah na trgu dela. Zato ni mogoče vnaprej predpostaviti, da bi celotno dodatno breme trajno nosili delodajalci oziroma da bi se celotni ocenjeni učinek na neto plače dolgoročno ohranil v nespremenjeni višini.

Posebej je treba upoštevati tudi vpliv na javne finance. Republika Slovenija in širši javni sektor nastopata kot pomemben delodajalec, zato bi povečanje delodajalskega dela prispevkov povzročilo tudi višje izdatke proračuna in drugih javnofinančnih blagajn za zaposlene v javnem sektorju. Zato bi bilo treba v okviru presoje učinkov pripraviti tudi podrobno oceno neposrednih in posrednih javnofinančnih posledic takšne spremembe.

Predlog pravilno ugotavlja, da bi zaposleni ob nespremenjeni bruto plači prejel višjo neto plačo. S tem sicer pozitivno vplivamo na zaposlene, brez da posežemo v prihodke pokojninske blagajne. Vendar pa je treba poudariti, da višji neto dohodek sam po sebi še ne pomeni povečanja ustvarjene dodane vrednosti v gospodarstvu. Njegovi pozitivni učinki na gospodarsko aktivnost bi bili odvisni od odziva potrošnje, investicij, ponudbe dela, itd. Kljub temu, da bi se del razbremenitve zaposlenih lahko prelil v višjo potrošnjo, obsega tega učinka ni mogoče vnaprej zanesljivo oceniti, niti ga avtomatično šteti kot nadomestilo za povečane stroške dela.

Predlog odpira legitimno vprašanje porazdelitve pokojninskih prispevkov med zaposlenimi in delodajalci, a gre za pomembno politično-ekonomsko vprašanje, ki zahteva celovit makroekonomski pristop in natančno oceno vseh posledic. Vsaka sprememba v strukturi prispevkov mora biti premišljena ter usklajena z dolgoročnimi cilji gospodarske konkurenčnosti, trajnostne javnofinančne politike in stabilnosti socialne varnosti. Ministrstvo za finance meni, da bi bilo treba pred morebitno zakonodajno spremembo pripraviti podrobno javnofinančno, makroekonomsko in sektorsko analizo učinkov ter predvsem predlog obravnavati v okviru socialnega dialoga. Šele na podlagi takšnih analiz in širšega političnega ter socialnega konsenza, bo mogoče oceniti, ali bi predlagana prerazporeditev prispevnih bremen prispevala k večji blaginji zaposlenih brez nesorazmernih negativnih posledic za gospodarstvo in javne finance.