Kakovost predelave v slovenski jezik v risankah
Tuji otroški filmi, zlasti risani, so v slovenskem prostoru praviloma presneti v slovenščino. Žal je izvedba pogosto nekakovostna: liki — tudi otroški junaki, ki jim glas posodijo odrasli — dobijo neprijetne, nenaravne, spakedrane in vreščeče glasove, ki občutno odstopajo od izvirnika. Nastanejo izdelki slabe kakovosti, ki jih otroci sicer še vedno gledajo, saj vsebina ostaja privlačna — a to ne pomeni, da je raven sprejemljiva.
Starši se temu poskušamo izogniti z iskanjem različice v drugem znanem jeziku, kar pa ni vedno mogoče niti zaželeno.
Zato predlagam, da se za tovrstne izdelke, namenjene otrokom, postavijo standardi kakovosti. Vsaka otrokova dejavnost ga vzgaja in oblikuje, tudi risanka. Junaki, ki govorijo nenaravno, popačeno in vreščeče, so slab zgled — za vsakdanjo rabo jezika in za razvoj občutka za lepo.
Dubbing je namreč posebno področje filmske umetnosti, ki ga v Sloveniji razvrednotimo že s poimenovanjem: v splošni rabi zanj uporabljamo besedo, ki opisuje le delček postopka — časovno uskladitev zvoka in slike (sinhronizacija). Kljub temu imamo filme in risanke, kjer je ta obdelava odlična, in imamo tudi številne vrhunske igralce. Postaviti in vzdrževati kakovostni standard je torej povsem izvedljivo.
Otrokom najbrž ne bi ponujali šund glasbe, literature ali likovne umetnosti kot ciljni publiki — zakaj bi jim torej dopuščali razvrednotene izdelke na zaslonu? V času številnih komercialnih kanalov je skrb za to naloga države.