Bolniški stalež za nego polnoletnega otroka, ki zaradi bolezni ni sposoben skrbeti zase
Predlagam spremembo zakonodaje, ki bi staršem omogočila pravico do bolniškega staleža za nego polnoletnega otroka, kadar ta zaradi hude bolezni ali poškodbe začasno ni sposoben samostojno skrbeti zase.
Veljavna ureditev praviloma ne omogoča bolniškega staleža za nego polnoletnega otroka, čeprav je ta zaradi hude bolezni začasno popolnoma odvisen od pomoči druge osebe. To pomeni, da se lahko družina znajde v položaju, ko je otrok popolnoma odvisen od pomoči druge osebe, starš pa mora koristiti dopust, neplačan dopust ali celo tvegati izgubo dohodka. Menim, da bi moral zakon omogočiti izjemo za takšne primere na podlagi mnenja specialista.
Takšna ureditev ne upošteva dejanskega zdravstvenega stanja posameznika. Polnoletnost sama po sebi še ne pomeni, da je oseba sposobna skrbeti zase.
Predlagam, da se v zakon vključi možnost bolniškega staleža za starša tudi po dopolnjenem 18. letu starosti otroka, kadar specialist ali lečeči zdravnik potrdi, da zaradi bolezni ali poškodbe začasno potrebuje stalno pomoč druge osebe.
Takšna sprememba bi bila humana, pravična in bi družinam omogočila, da v najtežjih trenutkih skrbijo za svojega otroka, ne da bi bile zaradi tega socialno ali finančno kaznovane.
Osebni primer:
Z neustreznostjo sedanje zakonodaje sem se srečala ob hudi bolezni svoje 18-letne hčere. V prvem tednu bolezni, preden je bila postavljena pravilna diagnoza akutnega diseminiranega encefalomielitisa (ADEM), je bila kljub izrazitemu poslabšanju zdravstvenega stanja v domači oskrbi. Zaradi bolezni ni mogla hoditi, samostojno uporabljati stranišča, skrbeti za osnovne življenjske potrebe ali se sama prevažati na nujne zdravstvene preglede. V tem času sem jo trikrat odpeljala na urgentni pregled, po vsakem pregledu pa je bila ponovno odpuščena domov, čeprav je bila popolnoma odvisna od pomoči druge osebe. Ves ta čas je potrebovala 24-urno nego in stalno prisotnost staršev. Šele po postavitvi pravilne diagnoze je bila hospitalizirana in nato premeščena na rehabilitacijo. Kljub temu kot mati v obdobju, ko je bila v domači oskrbi in popolnoma nesposobna skrbeti zase, nisem imela pravice do bolniškega staleža za nego zgolj zato, ker je dopolnila 18 let. Menim, da takšna ureditev ne odraža dejanskih življenjskih okoliščin in družine v najtežjih trenutkih postavlja v nepravičen položaj.
Pravica do bolniškega staleža za nego bi morala biti vezana na dejansko zdravstveno stanje in stopnjo odvisnosti od pomoči druge osebe, ne pa zgolj na starost otroka.