prehrana

Odziv Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport

V zvezi s predlogom, v katerem predlagatelj poziva k rednemu usklajevanju povračila stroškov za prehrano med delom, pri čemer ugotavlja, da vrednost nadomestila za prehrano 7,96 evra danes pogosto ne zadošča niti za osnovni topel obrok, z vidika pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport, pojasnjujemo zakonsko ureditev pravice delavcev do povračila stroškov v zvezi z delom, pri čemer pa davčna obravnava povračila stroškov za prehrano med delom, iz katere tudi izhaja v pobudi navedeni znesek 7,96 evra, sodi v okvir pristojnosti Ministrstva za finance.

Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1; Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS in 70/25 – ZUTD-I), kot splošen predpis na področju delovnih razmerij, v 130. členu določa pravico delavca do povračila določenih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi z opravljanjem dela. ZDR-1 določa le splošno upravičenost delavcev do povračila stroškov v zvezi z delom, in sicer mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

Določitev višine povračila stroškov pa ZDR-1 prepušča ureditvi v kolektivnih pogodbah dejavnosti. ZDR-1 torej določa temelj oziroma samo pravico do povračila navedenih stroškov, ki je na drugi strani tudi temeljna obveznost delodajalca, v kolektivnih pogodbah pa se opredelijo višina, način izpolnitve in podrobnejši pogoji za uveljavitev te pravice.

Posamezne kolektivne pogodbe dejavnosti v zasebnem sektorju različno določajo višino povračila stroškov za prehrano med delom, pri čemer pojasnjujemo, da Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport ni pristojno za razlago sklenjenih kolektivnih pogodb. Za uradno razlago posameznih kolektivnih pogodb so izključno pristojni prav v ta namen ustanovljeni organi oziroma komisije za razlago kolektivnih pogodb, v katere podpisniki kolektivne pogodbe na strani delavcev in na strani delodajalcev imenujejo svoje člane.

Upoštevaje navedeno morajo vprašanje zvišanja oziroma ustreznega usklajevanja povračila stroškov za prehrano med delom nasloviti socialni partnerji v postopku kolektivnega dogovarjanja. Dodatno pojasnjujemo, da je višina neobdavčenega povračila stroškov za prehrano med delom, ki ne omejuje strank kolektivne pogodbe pri določanju višine povračila stroškov, določena z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/21, 114/21, 87/22, 113/22 in 162/22), ki pa sodi v okvir pristojnosti Ministrstva za finance.
  

Odziv Ministrstva za finance

Predlagatelj poziva k rednemu usklajevanju povračila stroškov za prehrano med delom (npr. avtomatično z inflacijo hrane, podobno kot v javnem sektorju za regres), pri čemer ugotavlja, da vrednost nadomestila za prehrano 7,96 evra, ki ga je vlada sprejela leta 2022, danes pogosto ne zadošča niti za osnovni topel obrok. Razumeti je, da se predlog v osnovi nanaša na pravico delavcev do povračila stroškov za prehrano med delom, ter podredno na davčno obravnavo tega dohodka, kar ne sodi v pristojnost Ministrstva za finance, temveč gre za vsebino kolektivnega dogovarjanja med delodajalci in delavci (sindikati). V nadaljevanju podajamo odgovor z vidika pristojnosti Ministrstva za finance, torej podajamo mnenje na predlog z vidika davčne obravnave.

Uvodoma je treba poudariti, da je pri obravnavi predmetne vsebine (povračila stroškov prehrane med delom) treba ločevati med delovnopravno obravnavo in davčno obravnavo le teh. Pravica do povračil stroškov v zvezi z delom je določena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS in 70/25 – ZUTD-I)), s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, internimi akti in lahko tudi s pogodbo o zaposlitvi. Davčno obravnavo povračil stroškov v zvezi z delom pa ureja Zakon o dohodnini (ZDoh-2; Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22, 132/22 – odl. US, 158/22, 131/23 – ZORZFS, 104/24, 22/25 – ZZZRO-1 in 40/25 – ZINR)), ki v prvem odstavku 44. člena določa dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo, med katerega v okviru povračil stroškov v zvezi z delom, sodijo tudi povračila stroškov za prehrano med delom (3. točka), pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Vlada je navedene pogoje določila v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (uredba; Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/21, 114/21, 87/22, 113/22 in 162/22)). Uredba je izdana na podlagi 3., 4., 7. in 8. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in četrte alineje tretjega odstavka 3. člena Zakona o posebnem davku na določene prejemke (Zakon o posebnem davku na določene prejemke (Uradni list RS, št. 72/93, 22/94, 45/95 in 12/96)). Z navedenimi določbami je vladi dano pooblastilo za določitev pogojev in višin, do katerih se določena povračila stroškov v zvezi z delom in določeni drugi dohodki iz delovnega razmerja ne vštevajo v davčno osnovo. Vladi je dano pooblastilo, da se kot podlago za določitev višin upošteva raven posameznih navedenih pravic delojemalcev, določena z zakoni in s kolektivnimi pogodbami na ravni države. Za spremembo višin neobdavčenega dela povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je torej relevantna sprememba ravni oziroma višine ravni pravic do povračila stroškov iz delovnega razmerja in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Z uredbo, na katero se sklicuje predlagatelj, se torej določa znesek povračila stroškov za prehrano med delom, ki se ne všteva v davčno osnovo, ne določa pa se zneskov povračil teh stroškov, do katerih so upravičeni delavci. Kot navedeno zgoraj, so pravice oziroma zneski povračil stroškov med delom določeni s kolektivnimi pogodbami ali drugimi akti na ravni delodajalcev, kar pomeni, da niso enotni, temveč so prepuščeni dogovoru med delavci in delodajalci na različnih ravneh oziroma določitvi s strani delodajalca (zato se tudi višine navedenih povračil lahko razlikujejo). Davčna obravnava navedenih dohodkov pa mora biti enaka za vse prejemnike tovrstnih dohodkov, ne glede na to, kako ima posamezni delodajalec te pravice urejene. To pomeni, da so lahko pravice povračil v zvezi z delom določene višje ali nižje od višine zneska, določenega z uredbo, do katerega se ne vštevajo v davčno osnovo. V primeru, ko so pravice določene višje, razlika tega dohodka, ki presega višino, do katere se le ta ne všteva v davčno osnovo, zapade v obdavčitev. 

Zakonsko pooblastilo ne daje vladi podlage za uvedbo oziroma določitev avtomatskega usklajevanja zneska, do katerega se povračila stroškov prehrane med delom ne vštevajo v davčno osnovo. Zakonsko pooblastilo, kot navedeno zgoraj, pravi, da je treba pri določitvi tega zneska slediti ravni posameznih pravic, določenih z zakoni ali kolektivnimi pogodbami na ravni države. Ob tem je treba poudariti tudi, da ima samo nekaj kolektivnih pogodb na ravni države dogovorjeno, da se zneski povračil stroškov prehrane med delom usklajujejo v skladu z indeksom rasti cen hrane in brezalkohonih pijač.

Sklepno lahko ugotovimo, da veljavni zakonski okvir vladi ne daje podlage za uvedbo avtomatskega usklajevanja zneska, do katerega se povračila stroškov prehrane ne vštevajo v davčno osnovo, npr. z indeksom rasti cen hrane in brezalkoholnih pijač. Za spremembo navedenega zneska so pomembne spremembe pravic do povračil stroškov prehrane med delom, upoštevaje kolektivne pogodbe na ravni države in podredno gibanje cen ter seveda dogovor v okviru usklajevanj med socialnimi partnerji v okviru socialnega dialoga.