Reševanje problematike pomanjkanja kadra v zdravstvu
Predlaga se uvedba Stanovanjskega stimulacijskega programa za zdravstveni kader, katerega cilj je dolgoročno zadržanje zdravstvenih delavcev v javnem zdravstvenem sistemu RS.
V okviru programa država vzpostavi sodobne stanovanjske komplekse v večjih zdravstvenih središčih (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Novo mesto), namenjene izključno zaposlenim v javnem zdravstvu.
2. MODEL IZVEDBE
Stanovanjski model temelji na dolgoročni stabilizaciji kadra:
✓ Zdravstveni delavec prejme stanovanje ob zaposlitvi v javnem zdravstvenem sistemu, pri čemer stanovanje predstavlja obliko sistemske bivanjske varnosti in vezave na javni sistem.
✓ Po 10–13 letih neprekinjenega dela
✓ Ob izkazanem znanju slovenskega jezika (tekočem pogovornem, ne A2)
✓ Ob odsotnosti hujših disciplinskih kršitev
se stanovanje brezplačno prenese v last upravičenca kot nagrada za dolgoročno delo v javnem zdravstvenem sistemu.
Namen predloga je: dolgoročno zadržanje zdravstvenega kadra v javnem sistemu, zmanjšanje odhodov v tujino, stabilizacija delovanja bolnišnic in zdravstvenih domov, povečanje privlačnosti zaposlitve v javnem zdravstvu in zmanjšanje stroškov stalnega nadomeščanja kadra.
Ključni razlog za odhode kadra ni zgolj plačilo, temveč pomanjkanje življenjske in stanovanjske stabilnosti v urbanih zdravstvenih središčih.
Zdravstveni sistem je eden ključnih stebrov delovanja države, vendar se sooča s kroničnim pomanjkanjem kadra, preobremenjenostjo zaposlenih, vse težjim zagotavljanjem neprekinjenega delovanja oddelkov in povečano fluktuacijo kadra v EU.
Države, ki uspešno zadržujejo kader, praviloma uporabljajo kombinacijo:
stanovanjskih spodbud,
dolgoročnih vezav,
sistemskih socialnih ugodnosti.
V Republiki Sloveniji se v zadnjih letih brez večjih težav zagotavljajo in potrjujejo večmilijonski javni infrastrukturni projekti, med drugim:
- nov zaporski kompleks Dobrunje (cca. 110–120 milijonov EUR)
- infrastruktura za migracijske in nastanitvene centre, z večmilijonskimi investicijami po posameznih projektih (na luksuznih lokacijah)
- klinike in specializirani objekti za zdravljenje odvisnosti, umeščeni v redne državne investicijske prioritete in financirani v večmilijonskih okvirjih. Ipd.
Pri tem je ključno dejstvo, da se za posamezna področja družbenih izzivov sredstva praviloma hitro zagotovijo, investicijski postopki pa stečejo brez večjih sistemskih zadržkov ali kadrovskih dilem. Nasprotno pa področje zdravstva – ki neposredno zagotavlja delovanje države, dostopnost storitev in življenjsko varnost prebivalstva (še vedno ni deležno primerljivo ambicioznega in dolgoročnega investicijskega pristopa v najbolj kritičnem segmentu: ohranjanju kadra).
Posledica je jasna asimetrija prioritet: infrastruktura se razvija hitreje in bolj predvidljivo kot sistem, ki bi moral to infrastrukturo in celoten javni sistem sploh vzdrževati.
Brez sistemskega ukrepa za zadržanje kadra bo zdravstveni sistem še naprej izgubljal ključne kadre hitreje, kot jih lahko nadomešča.
Stanovanjski stimulacijski program predstavlja neposreden in dolgoročen odgovor na strukturni problem pomanjkanja zdravstvenega kadra ter zagotavlja stabilnost delovanja javnega zdravstvenega sistema.
Predlagani model predstavlja radikalno okrepljeno različico že obstoječih mednarodnih dobrih praks, kjer države zdravstvenemu kadru zagotavljajo službena stanovanja, subvencionirano bivanje ali druge stanovanjske spodbude kot ključni instrument zadržanja kadra.
Slovenija s tem ne uvaja nepreverjenega koncepta, temveč nadgrajuje uveljavljene pristope v smeri dolgoročne stabilnosti in dejanske vezave kadra na javni sistem.