31. 7. 2026
Odziv Ministrstva za finance
Uvodoma poudarjamo, da mora davčna politika zasledovati dva osrednja cilja, in sicer zagotavljanje stabilnih javnofinančnih prihodkov za financiranje skupnih potreb ter ustvarjanje pogojev za rast gospodarstva in (posledično) blaginjo prebivalstva. Pri tem pa je ključna primerna davčna struktura in uporaba davčnih izdatkov (to so davčne olajšave in oprostitve). To pomeni, da se davčni ukrepi oblikujejo celovito in premišljeno, saj prilagajanje davčnega okvira za posamezne primere, ni sistemsko optimalno. Nepremišljeno in pretirano širjenje ugodnosti na davčnem področju lahko hitro privede do prevelikega izpada prihodkov, kar bi imelo negativne posledice za financiranje vseh javnih storitev, ki jih družba, vključno z najbolj ranljivimi skupinami, nujno potrebuje.
Olajšave so v sistemu davka od dohodkov pravnih oseb določene kot podporni ukrepi drugim politikam. V davčni politiki se zasleduje stališče, da je namesto davčnih olajšav za posamezna področja, bolj smiselno posamezno področje podpirati z neposrednimi spodbudami (npr. prek namenskih subvencij ali socialnih transferjev). Menimo, da se na opisan način zagotavlja bistveno večja učinkovitost ukrepov, pomoč doseže točno tiste, ki jo potrebujejo, hkrati pa se ohranjajo ključna načela stabilnosti proračuna.
Ob tem pa bi vas želeli seznaniti, da država položaj staršev otrok s posebnimi potrebami že sedaj sistemsko podpira prek drugih davčnih razbremenitev kot je npr. višja davčna olajšava pri odmeri dohodnine. Za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, olajšava znaša 10.856,24 EUR na letni ravni. Tudi na delovnopravnem področju se pripoznajo določene ugodnosti (kot npr.: dodatni dnevi letnega dopusta, krajši delovni čas, delno plačilo za izgubljeni dohodek).
Odziv Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS in 70/25 – ZUTD-I, v nadaljevanju ZDR-1) v tretjem odstavku 159. člena določa, da ima delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tako ima delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, že po veljavni ureditvi dodatne dneve letnega dopusta.
Po veljavni ureditvi (npr. v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14, 90/15, 75/17 – ZUPJS-G, 14/18, 81/19, 158/20, 92/21, 153/22 in 12/26, ZSDP-1)) ni predviden poseben plačan dopust za starše otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Ob naslednji spremembi zakonodaje bomo tak predlog preučili.