Interventni uvoz tujih medicinskih sester

Odziv Ministrstva za zdravje

Ministrstvo za zdravje se zaveda kadrovskih izzivov na področju zdravstvene nege in drugih zdravstvenih poklicev ter sistematično izvaja ukrepe za njihovo dolgoročno reševanje. V zadnjem obdobju je bilo na nacionalni ravni sprejetih oziroma se izvaja več pomembnih ukrepov za krepitev zdravstvenega kadra, med drugim:

• uvedba 100 kadrovskih štipendij za deficitarne poklice v zdravstvu v študijskem letu 2025/2026,
• sprejem Zakona o zdravstveni negi in babištvu, ki ureja področja licenciranja, specializacij in uvajanja v delo,
• razpis 89 mest za štiri nove specializacije v zdravstveni negi ob podpori evropskih sredstev,
• sprejem Strategije za upravljanje in razvoj zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev v sistemu zdravstvenega varstva 2026–2036,
• sodelovanje Republike Slovenije v projektu Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) »Nursing Action« ter izvajanju mentorskih programov,
• nacionalna promocijska kampanja »Tim Zdravje«, ki je dosegla približno 3,7 milijona uporabnikov,
• digitalizacija priprave delovnih razporedov z informacijskim sistemom ADRZ, ki se uporablja v 26 bolnišnicah,
• sodelovanje v mednarodnih in regionalnih projektih SZO za krepitev zdravstvenega kadra.

Ministrstvo poudarja, da je vključevanje zdravstvenih delavcev iz tretjih držav možno le ob doslednem spoštovanju načel etičnega zaposlovanja, kot jih določajo letos dopolnjena načela Svetovne zdravstvene organizacije (WHO Global Code of Practice on the International Recruitment of Health Personnel), smernice Mednarodne organizacije za migracije (IOM) ter Mednarodne organizacije dela (ILO). Ta načela poudarjajo transparentno zaposlovanje, zaščito pravic delavcev in preprečevanje negativnih učinkov na države izvora zdravstvenega kadra. Predlagani pristop interventnega in nereguliranega zaposlovanja teh standardov ne zagotavlja.

Ob tem je treba poudariti tudi pomen ustreznih jezikovnih kompetenc. Zdravstvena oskrba v Sloveniji temelji na neposredni komunikaciji z bolniki, med katerimi je velik delež starejših, kronično bolnih in drugih ranljivih skupin. Pri tem je individualno prilagojena in empatična komunikacija ključna za kakovostno obravnavo. V tem okviru je znanje slovenskega jezika osnovni pogoj za varno izvajanje zdravstvene dejavnosti, saj angleščina v kliničnem okolju ni razširjena v tolikšni meri, kot je to značilno za nekatere bolj internacionalizirane zdravstvene sisteme.

Znanje slovenskega jezika je torej pomemben pogoj za varno in kakovostno izvajanje zdravstvene dejavnosti. Nezadostno razumevanje jezika lahko oteži komunikacijo med zdravstvenim delavcem in pacientom, oteži vzpostavljanje zaupanja ter razumevanje potreb in navodil, zmanjša se kakovost obravnave ter poveča tveganje za strokovne napake.

Glede na navedeno ocenjujemo, da predlog ne vsebuje zadostne analitične podlage, ne upošteva obstoječega sistemskega okvira za razvoj zdravstvenega kadra ter ne naslavlja ključnih pogojev za vključevanje zdravstvenih delavcev iz tujine, zlasti na področju priznavanja kvalifikacij, licenciranja, jezikovnih kompetenc in dolgoročne integracije oziroma zadržanja kadra v slovenskem zdravstvenem sistemu.