16. 7. 2026
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo je pobudo preučilo z vidika svojih pristojnosti, ki jih določa Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljevanju: ZVS).
Verska svoboda je ena izmed temeljnih človekovih pravic in ustavno zagotovljena pravica.
Slovenska ustava versko svobodo in svobodo vesti ureja v prvem odstavku 41. člena in določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Ustavno sodišče je že leta 2001 v odločbi št. U-I-68/98 pojasnilo, da pozitivni vidik verske svobode posamezniku zagotavlja prosto izpovedovanje vere samostojno ali v skupnosti, javno ali zasebno, s poukom, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov.
Glede na navedeno je treba razlikovati med verskimi ravnanji oz. obredi, ki so del zasebnega življenja in se praviloma izvajajo v zasebnih objektih (npr. blagoslovi zasebnih prostorov, bolniško maziljenje, molitev in druge oblike verskega izražanja skupine verujočih, domače bogoslužje …) in verskimi ravnanji oz. verskimi obredi, ki se izvajajo v prostorih verskih skupnosti ali na javnih površinah ter so del javnega življenja (npr. bogoslužje, pogrebni obredi, procesije, javne molitve, javne oblike verskega izražanja …). Za slednje je značilno, da omogočajo dostop in vključenost za vsakogar, se izvajajo v za to namenjenih verskih prostorih, nekatere od njih se štejejo za javne prireditve, zato se zanje uporabljajo določbe Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 64/11– uradno prečiščeno besedilo), ki urejajo prijavo, organizacijo in varnost.
Predpis, ki bi omejil ali prepovedal verska zbiranja zaradi izvajanja verskih obredov v objektih, ki niso namenjeni registrirani verski uporabi (tudi tistih, ki so del zasebnega izpovedovanja vere in se izvajajo v zasebnih objektih ter niso odprti za javnost), bi pomenil poseg v zasebno izvajanje verskih obredov in diskriminiral vernike v primerjavi z ljudmi, ki se zbirajo v zasebnih prostorih (npr. stanovanjih) zaradi najrazličnejših namenov (prijateljskega druženja, kulture, znanosti …).
Glede javnih prostorov za verske namene pa dodajamo, da sta gradnjo in uporabo prostorov za verske namene podrobneje obravnavali ustavni odločbi št. U-I-111/04 in št. U-I-92/07. Iz njiju izhaja, da pozitivni vidik verske svobode ter svobodno delovanje verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena ustave) obsegata tudi pravico do gradnje, posedovanja in vzdrževanja zgradb ter prostorov, ki ustrezajo tradicionalnemu načinu kolektivnega izvrševanja vere. Za uresničevanje bogoslužja je namreč ključno, da verske skupnosti razpolagajo z lastnimi zgradbami oziroma prostori, prilagojenimi njihovim običajem in načinu čaščenja. Hkrati pa je Ustavno sodišče izrecno poudarilo, da ta pravica ni neomejena. Verske objekte je treba načrtovati, graditi in uporabljati v skladu z veljavno zakonodajo, ki ureja področje gradnje objektov, urejanja prostora ter splošne varnosti.