29. 7. 2026
Odziv Ministrstva za infrastrukturo in energetiko
Navedeni predlog je mogoče razumeti na dva načina. Prvič, kot ustanovitev sklada, ki bi zagotavljal finančna sredstva, s katerimi bi upravičeni posamezniki znižali stroške najema električnih vozil, električnih skirojev in električnih koles pri obstoječih gospodarskih ponudnikih. In kot drugič, kjer bi se vzpostavilo javno financirane flote električnih vozil, električnih skirojev in električnih koles, ki bi jih lahko upravičeni posamezniki najemali pod ugodnejšimi pogoji.
Ministrstvo je problematiko, prednosti in omejitve najema električnih vozil že večkrat preučevalo. Nazadnje je bila ta tematika obravnavana v okviru presoje ukrepa socialnega e-lizinga pri pripravi predloga ukrepov v okviru Socialnega sklada za podnebje Republike Slovenije. Analiza je pokazala, da bi bila lahko subvencija najema smiselna predvsem za socialno oziroma dohodkovno ranljivejši del prebivalstva, ki hkrati nima ustreznega dostopa do javnega potniškega prometa. Takšen ukrep bi moral biti zato ciljno usmerjen v gospodinjstva oziroma posameznike, pri katerih je mobilnostna revščina najbolj izrazita. Pri tem je treba poudariti, da so stroški najema osebnih vozil praviloma visoki, saj poleg drugih stroškov vključujejo zavarovanje, vzdrževanje, amortizacijo in druge stroške uporabe vozila. Opravljene presoje kažejo, da je klasično lastništvo osebnega vozila z vidika skupnih stroškov praviloma ugodnejše od najema vozila, saj se omenjeni stroški pri najemu porazdelijo na krajše obdobje kot pri klasičnem lastništvu vozila. Zato bi bil ukrep splošnega subvencioniranja najema električnih osebnih vozil finančno zahteven, njegov učinek glede na potrebna javna sredstva pa omejen.
Drugače je pri električnih kolesih in električnih skirojih, kjer so stroški najema oziroma uporabe bistveno nižji. Vendar pa so takšne storitve praviloma razvite predvsem v urbanih območjih, kjer je gostota prebivalstva večja in kjer za ponudnike obstaja zadostno povpraševanje. Zaradi tega takšni sistemi sami po sebi ne morejo v zadostni meri nasloviti mobilnostnih potreb širšega prebivalstva v Sloveniji, zlasti ne na podeželskih in slabše povezanih območjih.
Republika Slovenija problem dostopnosti mobilnosti zato prednostno naslavlja z razvojem javnega potniškega prometa. Strategija razvoja javnega potniškega prometa predstavlja dolgoročnejši in sistemski pristop, ki je namenjen izboljšanju mobilnosti družbe kot celote, hkrati pa lahko upošteva tudi materialni položaj posameznikov.
Prav tako pa mora ministrstvo izpostaviti in opozoriti na dve pomembni zadevi iz navedene pobude, in sicer:
- Vozniška dovoljenja za e-avtomobile: Vrsta pogona (električni motor v primerjavi z motorjem na notranje izgorevanje) ne vpliva na obveznost posedovanja veljavnega vozniškega dovoljenja ustreznih kategorij. Osebi, ki ji je bilo vozniško dovoljenje kategorije B začasno odvzeto, je udeležba v prometu z osebnim avtomobilom prepovedana, ne glede na to, čigavo je vozilo in na kakšen pogon deluje in
- Mladostniki in mikromobilnost: Na področju izposoje e-skirojev (lahka motorna vozila) in e-koles veljajo zakonska določila glede starosti in pogojev. Voznik in potnik na kolesu in e-skiroju morata imeti do dopolnjenega 18. leta starosti med vožnjo ustrezno pripeto zaščitno kolesarsko čelado. E-skiroje lahko vozijo le osebe, starejše od 15 let. Otrok do šestega leta starosti sme voziti kolo le na pešpoti ali v območju za pešce, v spremstvu polnoletne osebe pa tudi v območju umirjenega prometa. Otrok do 14. leta starosti, ki nima opravljenega kolesarskega izpita, sme voziti kolo v cestnem prometu le v spremstvu polnoletne osebe, ki lahko ob upoštevanju prometnih razmer spremlja največ dva otroka.
V cestnem prometu sme samostojno voziti kolo otrok, star najmanj osem let, ki ima pri sebi veljavno kolesarsko izkaznico, in oseba, ki je starejša od 14 let.
Glede na navedeno ministrstvo ocenjuje, da ustanovitev E-mobilnostnega sklada Republike Slovenije v predlagani obliki ne bi v zadostni meri naslovila ključnih mobilnostnih potreb prebivalstva glede na obseg finančnih sredstev, ki bi bil za tak ukrep potreben.