6. 7. 2026
Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
Termin »politik« je v demokratičnih družbah navadno rezerviran za ljudi na izvoljenih funkcijah, ali tiste, ki si prizadevajo za izvolitev na politične funkcije. Pojma sicer ni mogoče na splošno enačiti s pojmom »funkcionar«, saj je prvi pojem širši in vsak politik ni nujno tudi funkcionar. Medtem, ko pojem »politik« ni pravno definiran v nobenem veljavnem predpisu, pa na splošno lahko rečemo, da gre za osebo, vključeno v politiko. Pravice in obveznosti funkcionarjev na splošno ureja Zakon o funkcionarjih v državnih organih, dodatno pa so pravice in obveznosti funkcionarjev urejene tudi v nekaterih posebnih zakonih, na primer Zakonu o državni upravi, Zakonu o vladi, Zakonu o poslancih, Zakonu o državnem svetu, Zakonu o lokalni samoupravi in drugih.
Funkcionarji pa so, v skladu z definicijo v Zakonu o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (Zakonu o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/24; veljavnost od 1. 1. 2025), osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v državnem zboru ali Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih v skladu z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti oziroma drug pristojni organ ali oseba.
Slovenska zakonodaja izrecno ne definira politične odgovornosti, kot tudi ne objektivne odgovornosti funkcionarjev, vendar pa omogoča in ureja ugotavljanje različnih oblik odgovornosti funkcionarjev, kot na primer postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pred Ustavnim sodiščem, postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika vlade in ministrov pred Ustavnim sodiščem, postopek interpelacije o delu vlade ali posameznega ministra, nezaupnica vladi, ugotavljanje individualne kazenske odgovornosti v kazenskem postopku (upoštevaje ustavno določeno imuniteto pri funkcionarjih, ki imuniteto imajo) in ugotavljanje individualne materialne odškodninske odgovornosti funkcionarja.
Pravne posledice morebitne obsodbe zaradi storitve kaznivega dejanja se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane (tretji odstavek 78. člena KZ 1), kar pomeni, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je oseba storila kaznivo dejanje, zaradi česar obsojenca zadenejo pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic (drugi odstavek 79. člen KZ-1), med drugim tudi prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe.
V zvezi z navedenim še navajamo, da je Državni zbor Republike Slovenije 28.1. tega leta sprejel novele zakonov o poslancih, o volitvah predsednika republike, o lokalni samoupravi in o lokalnih volitvah, ki določajo, da predsedniku republike, županom, podžupanom, občinskim svetnikom in poslancem preneha mandat, če so pravnomočno obsojeni na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta, zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Za predsednika republike in lokalne funkcionarje bo v primeru takšne obsodbe veljala tudi omejitev pri kandidiranju, in sicer še pet let po prestani ali zastarani kazni. Ob tem za navedene funkcionarje na lokalni ravni ureditev še ne bo veljala za letošnje lokalne volitve. Je pa poslanska skupina državnega zbora (prvopodpisana poslanka Janja Sluga) v državni zbor 10. 4. 2026 vložila predloga sprememb Zakona o volitvah v državni zbor in Zakona o državnem svetu, katerih cilj in namen je tudi za poslance in za državne svetnike uveljaviti navedeno omejitev pri kandidiranju.
Iz navedenega izhaja, da slovenska pravna ureditev že vsebuje načine ugotavljanja odgovornosti politikov oziroma funkcionarjev, pri čemer so vsebinske predpostavke za uveljavljanje politične odgovornosti stvar presoje v konkretnih političnih ravnanjih in dogodkih. Vsekakor pa je politična odgovornost posameznika v veliki meri deležna kritične ocene in odnosa volivcev, ki na naslednjih volitvah pokažejo morebitno nesprejemljivost dejanj, odločitev ali vedenja politika.