Skrajšanega delovnega časa za starše z enim otrokom v prvem razredu osnovne šole
Spoštovani,
obračam se na vas s predlogom za razmislek o dopolnitvi obstoječe zakonodaje na področju usklajevanja družinskega in poklicnega življenja.
Trenutno imajo starši, ki imajo enega otroka, možnost koriščenja pravice do dela s skrajšanim delovnim časom do otrokovega tretjega leta starosti. Takšna ureditev je razumljiva in pomembna v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja. Vendar pa se v praksi kaže, da starši tudi kasneje, predvsem ob vstopu otroka v prvi razred osnovne šole, naletimo na organizacijske izzive.
Začetek šolanja predstavlja za otroka in družino veliko prelomnico. Otroci v tem obdobju potrebujejo spremstvo v šolo ali na organiziran prevoz. Hkrati pa se mnogi starši soočamo z naslednjimi težavami:
delovni čas se pogosto začne že ob 6. uri zjutraj,
jutranje varstvo v šolah ni vedno organizirano tako zgodaj,
šolski prevozi (kombi ali avtobus) praviloma ne vozijo v tako zgodnjih urah,
razdalje do delovnega mesta so pogosto velke za starše iz bolj oddaljenih krajev.
Zaradi navedenega številni starši težko zagotovimo varno in ustrezno spremstvo otroka v šolo, še posebej če nimamo dodatne pomoči (starih staršev ali drugih oseb).
Zato predlagam, da se staršem, ki imajo enega otroka, omogoči koriščenje pravice do skrajšanega delovnega časa tudi v obdobju, ko otrok obiskuje prvi razred osnovne šole. Takšna rešitev bi:
izboljšala varnost in dobrobit otrok v ključnem prehodnem obdobju,
staršem omogočila lažje usklajevanje službenih in družinskih obveznosti,
zmanjšala stres in socialne stiske družin,
prispevala k bolj stabilnemu in spodbudnemu okolju za otrokov razvoj.
Predlagana sprememba bi bila časovno omejena (npr. na eno šolsko leto) in bi predstavljala pomembno podporo družinam v enem najbolj občutljivih obdobij otrokovega odraščanja.
Verjamem, da bi takšna ureditev pripomogla k boljši kakovosti življenja družin in dolgoročno pozitivno vplivala tudi na družbo kot celoto.
Hvala za vaš razmislek in morebitno podporo predlogu.
S spoštovanjem,
Polona Klemen