23. 4. 2026
Odziv Ministrstva za pravosodje
Zahvaljujemo se za posredovani predlog in za izpostavljeno vprašanje, ki odpira pomembno javno razpravo o namenu kaznovanja, standardih izvrševanja kazni zapora in odgovorni uporabi javnih sredstev. Skrb državljanov, da morajo biti javne investicije premišljene in da mora država hkrati zagotavljati primerne pogoje tudi v bolnišnicah, študentskih domovih, domovih za starejše in drugih javnih ustanovah, je legitimna in razumljiva. Prav zato je še toliko pomembneje, da se o tej temi razpravlja stvarno, na podlagi prava, mednarodnih standardov in dejanskega namena zapora, ne pa na podlagi vtisa, da so dostojni pogoji v zaporu že sami po sebi izraz pretiranega udobja.
Uvodoma je treba poudariti temeljno izhodišče: zaporna kazen je odvzem prostosti. To je najtežja kazenska sankcija, ki jo pravna država praviloma izvršuje. Njeno bistvo ni v tem, da se osebo izpostavi ponižujočim, nečloveškim ali degradirajočim razmeram, temveč da se zakonito, varno in sorazmerno izvrši odločitev sodišča.
Evropsko sodišče za človekove pravice je v več zadevah proti Sloveniji v zvezi z razmerami v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana ugotovilo, da so neustrezni pogoji pridržanja oziroma prestajanja kazni – zlasti prezasedenost, omejen čas izven bivalnih prostorov in neustrezni materialni pogoji – lahko dosegli raven ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi česar je bila Republika Slovenija v teh postopkih tudi obvezana k plačilu odškodnin.
To pomeni, da država pri gradnji ali prenovi zaporske infrastrukture ne izbira med »luksuzom« in »strogo kaznijo«, temveč med spoštovanjem minimalnih človekovih pravic in tveganjem za protiustavne, protipravne ter mednarodno sporne razmere. Svet Evrope v Evropskih zaporskih pravilih jasno poudarja, da se ta uporabljajo za vse osebe, ki jim je odvzeta prostost, ter da morajo biti zapori vodeni tako, da zagotavljajo spoštovanje človekovega dostojanstva, varnosti in reda. Gre torej ne za priporočila o udobju, temveč za temeljne standarde zakonitega, strokovnega in odgovornega izvrševanja kazni v demokratični pravni državi.
Enako jasno je tudi stališče Evropskega odbora za preprečevanje mučenja (CPT), ki je oblikoval minimalne standarde življenjskega prostora v zaporih: 6 m² bivalne površine za enoposteljno celico in 4 m² na osebo v večposteljni celici, ob sanitarijah, ki morajo biti ustrezno ločene. CPT izrecno poudarja, da gre za minimum, ne za ideal. Že iz tega je razvidno, da enoposteljna soba s sanitarijami ni “hotel”, temveč lahko pomeni prav uresničevanje minimalnih strokovnih standardov glede zasebnosti, higiene, zmanjševanja konfliktov in varnega bivanja.
Predlog, da bi morale biti vse sobe najmanj dvoposteljne, zato ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Takšna rešitev sama po sebi ne pomeni večje pravičnosti ali strožjega kaznovanja, ampak lahko pomeni več konfliktov, več nasilja, večjo obremenitev zaposlenih in večje tveganje za kršitve človekovih pravic. Pri določenih kategorijah zaprtih oseb je možnost nastanitve v enoposteljni sobi strokovno utemeljena tudi z vidika varnosti, zdravstvenih razlogov, preprečevanja viktimizacije, varovanja zasebnosti, obvladovanja kriznih situacij in individualizacije izvrševanja kazni. Kazen zapora se ne meri po številu oseb v sobi, ampak po odvzemu svobode in omejitvah, ki jih določa režim v zaporu.
Ob tem je treba poudariti še nekaj bistvenega. Sodobna zaporska infrastruktura ni namenjena udobju, temveč varnosti, redu in zmanjševanju ponovitvene nevarnosti. Večina oseb se po prestani kazni vrne v skupnost, zato je potrebno posebej poudariti reintegracijski vidik izvrševanja kazni, ki je ključen za varnost družbe. Sodobni zaporski sistemi temeljijo na t. i. principu normalizacije, kar pomeni, da zapor – kolikor je to mogoče – ohranja življenjske pogoje, ki so primerljivi z življenjem zunaj zapora. Namen tega ni “udobje”, temveč priprava posameznika na vrnitev v družbo.
Zapor ima dvojno funkcijo:
- ščiti družbo, ker začasno omeji svobodo posameznika,
- hkrati pa spreminja posameznika, da se po prestani kazni vrne kot manj tvegan in bolj odgovoren član skupnosti.
Najpomembnejši cilj je torej rehabilitacija. Ta pa v neustreznih razmerah ni mogoča. V prezasedenem zaporu, kjer posameznik nima možnosti: vključitve v delo, sodelovanja v strokovnih obravnavah, dostopa do programov (odvisnosti, nasilje, socialne veščine), osnovnega občutka varnosti in zasebnosti, se vrata za spremembo dejansko zaprejo. Noben strokovni poseg ne more biti učinkovit, če ni zagotovljeno ustrezno okolje. Treba je jasno povedati tudi naslednje: večina zaprtih oseb se vrne v družbo. Vprašanje ni, ali bodo prišli nazaj – vprašanje je, kakšni bodo prišli nazaj. Postali bodo naši sosedi, sodelavci in člani skupnosti. Če država zapor organizira kot degradirano, prenatrpano in konfliktno okolje, s tem ne poveča varnosti državljanov, ampak praviloma poveča tveganje za nasilje, slabša delovne pogoje zaposlenih in zmanjšuje možnosti uspešne reintegracije po prestani kazni. Pomembno je tudi, da se novi objekt v Dobrunjah presoja v realnem kontekstu slovenskega zaporskega sistema. Ne gre za simbol razkošja, ampak za redko in nujno modernizacijo dotrajane infrastrukture. Novi zapor v Dobrunjah ne odraža splošnega stanja slovenskega zaporskega sistema, temveč predstavlja izjemo. Večina obstoječe zaporske infrastrukture je zastarela, prostorsko omejena in v veliki meri iztrošena. Novi objekt je – poleg dveh dodatnih zgradb v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni iz leta 2011 ter Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper iz leta 2004 – praktično edina večja novogradnja v zadnjih desetletjih. Zato ne gre za presežek, temveč za nujno in dolgo pričakovano posodobitev sistema, ki je bil vrsto let sistematično podinvestiran.
Hkrati je slovenska vlada v odzivu na zadnje ugotovitve CPT izrecno zapisala, da bo novi objekt ne le rešil problem prezasedenosti Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, temveč razbremenil prostorske stiske v prezasedenih moških zaporih po celotni Sloveniji. To potrjuje, da je investicija v Dobrunje predvsem odgovor na dolgoletne sistemske primanjkljaje in ne projekt “presežnega standarda”.
Prav zato ni mogoče prezreti širšega dejstva, da je večji del zaporske infrastrukture v Sloveniji star, prostorsko omejen in ponekod izrazito iztrošen. Novi objekt v Dobrunjah ne pomeni, da so slovenski zapori postali nadstandardni; pomeni predvsem, da se je država po desetletjih vlaganj, ki niso zadostovala dejanskim potrebam, na eni lokaciji približala standardom, ki jih od nje terjajo Ustava, Konvencija, ESČP in priporočila Sveta Evrope. Tudi zadnje ugotovitve CPT glede Slovenije so še vedno usmerjene v pogoje pridržanja in delovanja obstoječih zaporov, kar dodatno potrjuje, da vprašanje ni namišljeno, ampak sistemsko.
Razumemo tudi primerjavo z bolniškimi sobami, študentskimi domovi in domovi za starejše. Ta primerjava na čustveni ravni učinkuje močno, vendar je pravno in vsebinsko zavajajoča. Različni javni sistemi imajo različen namen, drugačne normative in drugačna tveganja. Dejstvo, da mora država izboljševati razmere v zdravstvu, socialnem varstvu ali študentskem bivanju, ne more biti argument za to, da v zaporih zavestno vzdržuje prenizke standarde. Pravilna pot ni zniževanje standardov v zaporih, ampak postopno dvigovanje standardov povsod, kjer država nosi odgovornost za ljudi, ki so ji zaupani ali od nje odvisni. Civilizacijska raven družbe se ne meri le po tem, kako skrbi za večino, temveč tudi po tem, kako ravna z najranljivejšimi – tudi z osebami, ki jim je odvzeta prostost.
Kar zadeva elemente, kot so hladilniki, televizijski sprejemniki ali določene oblike komunikacije z zunanjim svetom, je treba pojasniti, da to niso vprašanja “hotelskega udobja”, ampak del režimov, ki so praviloma pravno urejeni, varnostno omejeni in vezani na organizacijo življenja v zavodu. O teh vprašanjih se je seveda mogoče strokovno pogovarjati, vendar sama prisotnost funkcionalne opreme še ne pomeni luksuza. Ključno vprašanje je vedno, ali je ureditev skladna z zakonodajo, varnostnimi zahtevami, rehabilitacijskim namenom in človekovim dostojanstvom.
Na tej podlagi ocenjujemo, da predlog v delu, ki odpira javno razpravo o namenu zapora in sorazmernosti javnih investicij, naslavlja pomembno družbeno temo. Ni pa primeren za nadaljnjo obravnavo v delu, ki predlaga zniževanje bivalnih standardov, večjo gostoto nastanitve in odstop od sodobnih strokovnih ter mednarodnih standardov. Tak pristop bi bil v nasprotju z usmeritvami ESČP, Evropskimi zaporskimi pravili in standardi CPT ter bi pomenil korak nazaj z vidika varstva človekovih pravic, varnosti in učinkovitega upravljanja zaporov, hkrati pa bi dolgoročno škodoval interesom družbe, saj bi bistveno oslabil možnosti za uspešno reintegracijo zaprtih oseb.
Zapor ne sme biti ne “hotel” ne prostor poniževanja. Mora pa biti varen, urejen in dostojen prostor izvrševanja kazni, ki hkrati omogoča spremembo posameznika. Družba se na koncu meri tudi po tem, v kakšnem stanju so njeni zapori – in še bolj po tem, kakšni ljudje se iz njih vračajo.