Verzija predloga z dne, 9. 2. 2026 | 17:50:27
Praktičen primer sistemske pomanjkljivosti dodatnega pokojninskega zavarovanja in predlog zakonodajnega popravka
Spoštovani,
v nadaljevanju podajam konkreten, praktičen primer, ki jasno pokaže, zakaj problem dodatnega pokojninskega zavarovanja ni v samem II. stebru, temveč v zakonski nedoločenosti časa izplačila in minimalne višine rente.
1. Praktičen primer iz realnega življenja
Moški se po veljavni zakonodaji upokoji pri 67 letih starosti in 40 letih pokojninske dobe.
V okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. steber) ima ob upokojitvi 27.000 EUR privarčevanih sredstev.
Ob upokojitvi mu zakon ne omogoča enkratnega izplačila, temveč mora izbrati eno izmed razpoložljivih oblik rente. Ne glede na izbrano obliko rente (doživljenjska, z zajamčenim obdobjem ali pospešena renta) je skupni izplačani znesek ob povprečni življenjski dobi izrazito nizek.
V realnih ponudbah izplačevalcev pokojninskih rent zavarovanec:
do 100. leta starosti prejme približno 21.000 EUR,
kar pomeni, da ne prejme niti vseh vplačanih sredstev, kaj šele njihove realne vrednosti.
Da bi zavarovanec prejel celoten nominalni znesek 27.000 EUR, bi moral živeti vsaj do približno 110 let starosti, kar je daleč nad:
pričakovano življenjsko dobo moških v Republiki Sloveniji,
in celo nad zgornjim repom statistične porazdelitve dolgoživosti.
2. Ključni problem: neomejena raztegljivost izplačil
Problem torej ni v obstoju II. pokojninskega stebra, temveč v dejstvu, da zakonodajalec:
ni predpisal, v kolikšnem času morajo biti privarčevana sredstva izplačana,
ni določil minimalnega razmerja med višino rente in višino privarčevanih sredstev,
ni postavil zgornje meje trajanja izplačevanja glede na pričakovano življenjsko dobo.
Posledično imajo izplačevalci rent popolno diskrecijo pri oblikovanju rent, ki se lahko raztegnejo na 30, 35 ali več let, brez kakršnekoli zakonske omejitve.
3. Teoretična, a pravno možna skrajnost
Obstoječa zakonodaja teoretično omogoča tudi skrajni primer, kjer bi:
sklad ponudil rento v višini le nekaj evrov mesečno,
po izteku zajamčenega obdobja pa bi ob smrti zavarovanca
celoten preostanek sredstev ostal izplačevalcu.
Takšna praksa bi bila sicer morda tržno neprivlačna, vendar ni zakonsko prepovedana, kar jasno kaže na sistemsko pomanjkljivost obstoječe ureditve.
4. Predlog zakonodajalcu
Zato predlagam, da se v zakonodajo vključi vsaj eden izmed naslednjih varovalnih mehanizmov:
zakonsko določen maksimalni čas izplačevanja, vezan na statistično pričakovano življenjsko dobo ob upokojitvi (npr. 15–20 let),
ali zakonsko določen minimalni delež letnega izplačila glede na višino privarčevanih sredstev,
ali obveznost, da se celotna nominalna vrednost privarčevanih sredstev izplača zavarovancu ali njegovim dedičem.
5. Zaključek
Brez takšnih omejitev dodatno pokojninsko zavarovanje ne deluje več kot dopolnilno varčevanje za starost, temveč kot sistem, ki je ekonomsko uravnotežen predvsem v korist izplačevalcev rent.
Menim, da zakonodajalec ni predvidel, da bi bila dodatna pokojnina raztegnjena na obdobja, ki realno presegajo življenjsko dobo velike večine zavarovancev, in da je zato potreben nujen zakonodajni popravek.
S spoštovanjem,
Matjaž Bergant
Ps. Gre za največjo krajo delodajalcev in delavcev, kateri skupaj vplačujejo v te sklade
Verzija predloga z dne, 9. 2. 2026 | 17:53:33
Praktičen primer sistemske pomanjkljivosti dodatnega pokojninskega zavarovanja in predlog zakonodajnega popravka
Spoštovani,
v nadaljevanju podajam konkreten, praktičen primer, ki jasno pokaže, zakaj problem dodatnega pokojninskega zavarovanja ni v samem II. stebru, temveč v zakonski nedoločenosti časa izplačila in minimalne višine rente.
1. Praktičen primer iz realnega življenja
Moški se po veljavni zakonodaji upokoji pri 60 letih starosti in 40 letih pokojninske dobe.
V okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. steber) ima ob upokojitvi 27.000 EUR privarčevanih sredstev.
Ob upokojitvi mu zakon ne omogoča enkratnega izplačila, temveč mora izbrati eno izmed razpoložljivih oblik rente. Ne glede na izbrano obliko rente (doživljenjska, z zajamčenim obdobjem ali pospešena renta) je skupni izplačani znesek ob povprečni življenjski dobi izrazito nizek.
V realnih ponudbah izplačevalcev pokojninskih rent zavarovanec:
do 100. leta starosti prejme približno 21.000 EUR,
kar pomeni, da ne prejme niti vseh vplačanih sredstev, kaj šele njihove realne vrednosti.
Da bi zavarovanec prejel celoten nominalni znesek 27.000 EUR, bi moral živeti vsaj do približno 110 let starosti, kar je daleč nad:
pričakovano življenjsko dobo moških v Republiki Sloveniji,
in celo nad zgornjim repom statistične porazdelitve dolgoživosti.
2. Ključni problem: neomejena raztegljivost izplačil
Problem torej ni v obstoju II. pokojninskega stebra, temveč v dejstvu, da zakonodajalec:
ni predpisal, v kolikšnem času morajo biti privarčevana sredstva izplačana,
ni določil minimalnega razmerja med višino rente in višino privarčevanih sredstev,
ni postavil zgornje meje trajanja izplačevanja glede na pričakovano življenjsko dobo.
Posledično imajo izplačevalci rent popolno diskrecijo pri oblikovanju rent, ki se lahko raztegnejo na 30, 35 ali več let, brez kakršnekoli zakonske omejitve.
3. Teoretična, a pravno možna skrajnost
Obstoječa zakonodaja teoretično omogoča tudi skrajni primer, kjer bi:
sklad ponudil rento v višini le nekaj evrov mesečno,
po izteku zajamčenega obdobja pa bi ob smrti zavarovanca
celoten preostanek sredstev ostal izplačevalcu.
Takšna praksa bi bila sicer morda tržno neprivlačna, vendar ni zakonsko prepovedana, kar jasno kaže na sistemsko pomanjkljivost obstoječe ureditve.
4. Predlog zakonodajalcu
Zato predlagam, da se v zakonodajo vključi vsaj eden izmed naslednjih varovalnih mehanizmov:
zakonsko določen maksimalni čas izplačevanja, vezan na statistično pričakovano življenjsko dobo ob upokojitvi (npr. 15–20 let),
ali zakonsko določen minimalni delež letnega izplačila glede na višino privarčevanih sredstev,
ali obveznost, da se celotna nominalna vrednost privarčevanih sredstev izplača zavarovancu ali njegovim dedičem.
5. Zaključek
Brez takšnih omejitev dodatno pokojninsko zavarovanje ne deluje več kot dopolnilno varčevanje za starost, temveč kot sistem, ki je ekonomsko uravnotežen predvsem v korist izplačevalcev rent.
Menim, da zakonodajalec ni predvidel, da bi bila dodatna pokojnina raztegnjena na obdobja, ki realno presegajo življenjsko dobo velike večine zavarovancev, in da je zato potreben nujen zakonodajni popravek.
S spoštovanjem,
Matjaž Bergant
Ps. Gre za največjo krajo delodajalcev in delavcev, kateri skupaj vplačujejo v te sklade
Verzija predloga z dne, 9. 2. 2026 | 17:56:55
Praktičen primer sistemske pomanjkljivosti dodatnega pokojninskega zavarovanja in predlog zakonodajnega popravka
Spoštovani,
v nadaljevanju podajam konkreten, praktičen primer, ki jasno pokaže, zakaj problem dodatnega pokojninskega zavarovanja ni v samem II. stebru, temveč v zakonski nedoločenosti časa izplačila in minimalne višine rente.
1. Praktičen primer iz realnega življenja
Moški se po veljavni zakonodaji upokoji pri 60 letih starosti in 40 letih pokojninske dobe.
V okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. steber) ima ob upokojitvi 27.000 EUR privarčevanih sredstev.
Ob upokojitvi mu zakon ne omogoča enkratnega izplačila, temveč mora izbrati eno izmed razpoložljivih oblik rente. Ne glede na izbrano obliko rente (doživljenjska, z zajamčenim obdobjem ali pospešena renta) je skupni izplačani znesek ob povprečni življenjski dobi izrazito nizek.
V realnih ponudbah izplačevalcev pokojninskih rent zavarovanec:
do 93. leta starosti prejme približno 21.000 EUR, (obdavčenih ne neto)
kar pomeni, da ne prejme niti vseh vplačanih sredstev, kaj šele njihove realne vrednosti.
Da bi zavarovanec prejel celoten nominalni znesek 27.000 EUR, bi moral živeti vsaj do približno 110 let starosti, kar je daleč nad:
pričakovano življenjsko dobo moških v Republiki Sloveniji,
in celo nad zgornjim repom statistične porazdelitve dolgoživosti.
Nova pokojninska reforma predvideva upokojitev pri 67 letih in 40 let pokojninske dobe, kar pomeni da bi tak upokojenec prejel 21.000 eur pri 100 letih.
2. Ključni problem: neomejena raztegljivost izplačil
Problem torej ni v obstoju II. pokojninskega stebra, temveč v dejstvu, da zakonodajalec:
ni predpisal, v kolikšnem času morajo biti privarčevana sredstva izplačana,
ni določil minimalnega razmerja med višino rente in višino privarčevanih sredstev,
ni postavil zgornje meje trajanja izplačevanja glede na pričakovano življenjsko dobo.
Posledično imajo izplačevalci rent popolno diskrecijo pri oblikovanju rent, ki se lahko raztegnejo na 30, 35 ali več let, brez kakršnekoli zakonske omejitve.
3. Teoretična, a pravno možna skrajnost
Obstoječa zakonodaja teoretično omogoča tudi skrajni primer, kjer bi:
sklad ponudil rento v višini le nekaj evrov mesečno,
po izteku zajamčenega obdobja pa bi ob smrti zavarovanca
celoten preostanek sredstev ostal izplačevalcu.
Takšna praksa bi bila sicer morda tržno neprivlačna, vendar ni zakonsko prepovedana, kar jasno kaže na sistemsko pomanjkljivost obstoječe ureditve.
4. Predlog zakonodajalcu
Zato predlagam, da se v zakonodajo vključi vsaj eden izmed naslednjih varovalnih mehanizmov:
zakonsko določen maksimalni čas izplačevanja, vezan na statistično pričakovano življenjsko dobo ob upokojitvi (npr. 15–20 let),
ali zakonsko določen minimalni delež letnega izplačila glede na višino privarčevanih sredstev,
ali obveznost, da se celotna nominalna vrednost privarčevanih sredstev izplača zavarovancu ali njegovim dedičem.
5. Zaključek
Brez takšnih omejitev dodatno pokojninsko zavarovanje ne deluje več kot dopolnilno varčevanje za starost, temveč kot sistem, ki je ekonomsko uravnotežen predvsem v korist izplačevalcev rent.
Menim, da zakonodajalec ni predvidel, da bi bila dodatna pokojnina raztegnjena na obdobja, ki realno presegajo življenjsko dobo velike večine zavarovancev, in da je zato potreben nujen zakonodajni popravek.
S spoštovanjem,
Matjaž Bergant
Ps. Gre za največjo krajo delodajalcev in delavcev, kateri skupaj vplačujejo v te sklade