Znanje slovenščine kot obvezen pogoj integracije
Slovenščina je temeljni jezik javnega prostora Republike Slovenije. Brez skupnega jezika ni mogoče zagotoviti učinkovitega delovanja šolstva, zdravstva in socialnih politik.
Zato predlagamo, da se znanje slovenščine jasno in izrecno določi kot pogoj za koriščenje ključnih javnih sistemov:
- šolstvo (aktivno sodelovanje staršev)
- zdravstvo (razen nujne pomoči)
- dostop do javnih in neprofitnih stanovanj
Odrasle osebe, ki ne obvladajo osnovnega, funkcionalnega znanja slovenščine, teh pravic ne morejo pridobiti, dokler pogoja ne izpolnijo.
Država mora zagotoviti:
- brezplačne in dostopne tečaje slovenščine,
- razumno prehodno obdobje za učenje,
- izjeme za nujne primere in ranljive skupine.
To ni kazen, temveč pogoj integracije.
Pravice javnega sistema predpostavljajo minimalno odgovornost do skupnosti, v katero se posameznik vključuje.
Znanje slovenščine ni ideološko vprašanje.
Je osnovni pogoj skupnega življenja.
V večini držav Evropske unije je nesprejemljivo, da odrasla oseba po desetih ali več letih bivanja ne govori jezika države, v kateri živi, dela in koristi javne sisteme. Znanje jezika je tam razumljeno kot osnovni pogoj integracije, ne kot izbira.
V Sloveniji pa imamo primere, ko nekdo iz Albanije ali druge države živi tukaj več kot desetletje, ne govori slovensko, a nemoteno uživa vse pravice javnega sistema. Od zdravstva in šolstva do socialnih transferjev in stanovanj. To ni izraz odprtosti ali solidarnosti, temveč odpoved integracijske politike. Država, ki ne postavi minimalnega pogoja skupnega jezika, dolgoročno ne gradi vključujoče družbe, temveč dopušča nastanek paralelnih skupnosti.