Oškodovanje invalidskih upokojenk

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Uvodoma pojasnjujemo, da je sistem invalidskega zavarovanja del pokojninskega sistema, ki temelji na zavarovalnem načelu in da je invalidska pokojnina, enako kot ostale pokojnine, odvisna od predhodnega zavarovanja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti obsega obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti in smrti, določene na podlagi dela, prispevkov, ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalcev in na osebni odgovornosti zavarovancev za izvajanje zavarovanja. Ustava RS določa, da gre za obvezni sistem, ki mora biti oblikovan na podlagi zavarovalnega principa ob upoštevanju elementov solidarnosti. 

Ker pa sistem pokojninskega zavarovanja v Sloveniji torej ni čisti »zavarovalniški« sistem, temveč temelji tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti, so v njegovem okviru dopustni tudi elementi solidarnosti, ki pa ne smejo biti prevladujoči. Prav zaradi teh elementov solidarnosti se pravice v nekaterih primerih priznavajo v višji višini, kot pa bi se priznale zgolj v odvisnosti od plačila prispevkov. Elementi solidarnosti so še posebej poudarjeni pri invalidskem zavarovanju, kjer se (seveda tudi zaradi narave zavarovalnega primera) običajno upravičencu priznajo višje pravice, kot pa bi se mu priznale zgolj v odvisnosti od dolžine prispevanja ter višine plačila prispevkov. Pri invalidski pokojnini je tako solidarnost vpeljana v višji meri kot pri starostni pokojnini, saj invalidska pokojnina ni odmerjena zgolj na podlagi dosežene pokojninske dobe, temveč so pri njeni odmeri v sistem vgrajene posebne varovalke (npr. prišteta doba), ki vsakemu zavarovancu navidezno dodajajo izgubljeno pokojninsko dobo in zaradi katerih je invalidska pokojnina odmerjena v višjem znesku, kot pa bi bila ob danih okoliščinah starostna pokojnina. Na gmotni položaj invalidskih upokojencev tako neposredno vplivajo odmera pokojnine od najnižje oziroma najvišje pokojninske osnove, zagotovljena najnižja pokojnina (30% najnižje pokojninske osnove) ter poseben način odmere invalidske pokojnine v višini najmanj 50%, če je invalidnost nastala pred starostjo 67 let. 

Invalidska pokojnina je sicer pokojninski mesečni prejemek, ki pripada zavarovancu ob nastanku invalidnosti, če zanj izpolnjuje zakonsko določene pogoje, njen namen pa je v nadomestitvi dohodka v primeru popolne izgube delovne zmožnosti. Za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ne zadostuje le nastanek zavarovalnega primera, temveč se pogoji za pridobitev pravic po ZPIZ-2, enako kot pri starostni pokojnini, vežejo na zakonsko določene kriterije, kot sta izpolnjeni pogoj predhodne vključenosti v zavarovanje in izpolnjeni pogoj zakonsko določene dolžine zavarovanja. Razlika med obema vrstama zavarovanja je le riziko zavarovanja (pri starostni pokojnini je to starost, pri invalidski pokojnini pa invalidnost).

Višina invalidske pokojnine je tako odvisna od dosežene pokojninske dobe in od osnov, od katerih so bili plačani prispevki, pa tudi od vzroka za nastanek invalidnosti (poškodba pri delu ali poklicna bolezen / poškodba zunaj dela ali bolezen). V primeru, da gre za invalidnost kot posledico poškodbe zunaj dela ali bolezni se invalidska pokojnina odmeri na enak način, kot velja za starostno pokojnino, vendar v letu 2026 najmanj v višini 50 %. Odmera invalidske pokojnine v primeru poškodbe zunaj dela ali bolezni je v večji meri povezana z dejansko pokojninsko dobo, ki jo je zavarovanec pridobil do nastanka invalidnosti ter s starostjo, v kateri je invalidnost nastala, in posledično z dolžino prištete dobe, ki se upošteva pri odmeri te pokojnine in predstavlja poseben institut, ki kompenzira prikrajšanost zaradi nižje delovne zmožnosti.. Prav tako mora zavarovanec doseči minimalno pokojninsko dobo, ki mora pokrivati najmanj tretjino delovnih let. Seveda pa se invalidska pokojnina tudi v teh primerih odmeri ustrezno višje, saj se poleg prišteje tudi prišteta doba. Za primerjavo na tem mestu izpostavljamo, da je odstotek odmere za 15 let zavarovalne dobe, kar je minimum za pridobitev pravice do starostne pokojnine, precej nižji kot pri invalidski pokojnini, in sicer v letu 2026 znaša 30 % za oba spola (v primerjavi z najmanj 50 % pri invalidski pokojnini). Ne glede na to, koliko pokojninske dobe (dejanske in prištete) je zavarovanec dopolnil do nastanka invalidnosti, se mu invalidska pokojnina torej odmeri najmanj v odstotku, kot če bi dopolnil 27 let pokojninske dobe.

V primeru, ko je invalidnost, na podlagi katere se prizna invalidska pokojnina, posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pa zavarovancu pred nastankom invalidnosti ni treba izpolniti pogoja minimalne dopolnjene pokojninske dobe (t.i. gostota zavarovanja), temveč pridobi pravico ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Zadošča torej le status zavarovanca. V tem primeru se pokojnina ne glede na dejansko dopolnjeno pokojninsko dobo in tudi neodvisno od prištete dobe odmeri v višini 63,5 % od osnove, kar je enako odstotku, ki ga za 40 let pokojninske dobe določa 37. člen ZPIZ-2. V primeru, da bi bila invalidska pokojnina, odmerjena od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dejansko dopolnjeno pokojninsko dobo na način iz 37. člena ZPIZ-2, v konkretnem primeru za zavarovanca ugodnejša, se invalidska pokojnina odmeri glede na dejansko dopolnjeno pokojninsko dobo. Dodali bi še, da se tudi v primeru teh vzrokov za nastanek invalidnosti pri odmeri upoštevajo še določbe o najnižji pokojninski osnovi, od katere se invalidska pokojnina odmeri, če je dejanska pokojninska osnova zavarovanca nižja od le-te. Poleg teh varovalk pa so upravičenci do invalidske pokojnine v vsakem primeru upravičeni tudi do izplačila zagotovljene višine pokojnine, ki trenutno znaša 817,97 evrov. Invalidski upokojenci, pri katerih je invalidnost nastopila kot posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, so torej pri odmeri te pravice izenačeni s starostnimi upokojenci, ki se upokojijo s »polno pokojninsko dobo«, torej s 40 leti pokojninske dobe.

V zvezi s konkretno pobudo in z očitki avtorja predloga o domnevni diskriminaciji žensk, ki so se v prehodnem obdobju (konkretno predlagatelj izpostavlja leto 2019) invalidsko upokojile zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in so imele invalidsko pokojnino odmerjeno v višini 57,25%, v primerjavi z ženskami, ki so se istega leta starostno upokojile z odmernim odstotkom 63,5%, najprej pojasnjujemo, da v okviru sprejetja Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) v letu 2012 ni prišlo do reforme invalidskega zavarovanja, pri čemer se je v večini ohranila ureditev invalidskega zavarovanja iz pretekle ureditve, ki je v okviru Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) začela veljati v letu 2003. Na nivoju socialnega dialoga je bil med socialnimi partnerji namreč sprejet dogovor, da se z reformo invalidskega zavarovanja še počaka. So bili pa v okviru celovite reforme iz leta 2012 na novo določeni odmerni odstotki, ki so glede na spremenjeno matematično formulo izračuna pokojninske osnove po ZPIZ-2 glede na prej veljavni ZPIZ-1 preračunano ustrezali takrat veljavnim odmernim odstotkom. Tako je odmerni odstotek pred uveljavitvijo ZPIZ-2 za moškega za 40 let pokojninske dobe znašal 78 %, kar je leta 2012 ustrezalo na novo določenemu odmernemu odstotku po ZPIZ-2 v višini 57,25 % za moške. Ob tem pojasnjujemo, da je bila višina odmernega odstotka v višini 57,25 % (za 40 let pokojninske dobe za moškega) prav tako posledica dogovora med socialnimi partnerji. Po letu 2012 se je z več ukrepi v okviru sprememb pokojninske in invalidske zakonodaje ves čas izboljševal socialni položaj vseh upravičencev do pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med drugim tudi invalidskih upokojencev. Prišlo je do postopnega dviga odmernih odstotkov, tako da je od leta 2023 dalje odmerni odstotek za oba spola za 40 let pokojninske dobe izenačen na višino 63,5 %, kar je smiselno glede na daljšo življenjsko dobo žensk in zaradi nujnosti formalnopravne izenačitve spolov. 

Nadalje v zvezi s konkretno pobudo izpostavljamo, da je pravica do invalidske pokojnine specifična pravica, ki ni neposredno primerljiva s pravico do starostne pokojnine, saj izhaja iz drugega rizika in se podeljuje zaradi nastanka zavarovalnega primera invalidnosti in ne zaradi izpolnitve pogojev starosti in dobe. Obenem bi želeli opozoriti, da je predlog avtorja pobude, da bi z dopolnitvijo zakonodaje uredili odmerne odstotke za invalidske upokojenke za nazaj, v nasprotju tako z načelom pravne varnosti kot tudi z zavarovalnim načelom, ki ga mora pri odmeri pravic zasledovati sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ena glavnih predpostavk ustavnega načela zaupanja v pravo je namreč v tem, da se v pravnomočno izdane odločbe ne more in ne sme posegati. Če bi lahko že upokojenim posameznikom ponovno odmerili pokojnino na podlagi vsakokratne nove zakonodaje, ki praviloma nikoli ne velja tudi za posameznike, ki so bili že upokojeni na podlagi predhodno veljavnih predpisov, bi se na takšen način posegalo v že pridobljene pravice, ne glede na dejstvo, da bi bil takšen preračun morebiti v korist posameznika. S takšnim poseganjem v status za nazaj bi tako kršili načelo pravne predvidljivosti in pravne varnosti, ki sta vsebovana v 2. členu Ustave RS. 

MDDSZ se sicer zaveda, da je treba invalidskim upokojencem in prejemnikom invalidskih nadomestil posvetiti posebno pozornost, zato so bili v okviru zadnje reforme (novela ZPIZ-2O, veljavna od 1. 1. 2026 dalje) sprejeti številni ukrepi, ki izboljšujejo socialni položaj delovnih invalidov in invalidskih upokojencev. Pri tem bi izpostavili, da problematike zagotavljanja višje socialne varnosti ter prejemkov upravičencev do pravic iz pokojninskega zavarovanja ni primerno reševati parcialno in zgolj za nekatere deležnike znotraj sistema, temveč je potrebno primerno višino prejemkov iz tega sistema zagotoviti na način, ki bo ohranjal pravično razmerje med vsemi deležniki ter ne bo s parcialnimi ukrepi povzročal novih neenakosti in nepravičnosti. Kot že navedeno je zaradi načela solidarnosti ali redistribucije v primeru invalidske upokojitve že tako prisotna večja mera solidarnostnih elementov iz sistema kot pri drugih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavarovancem se tako zagotavljajo višje pravice, kot bi jim pripadale glede na pokojninsko dobo in višino plačanih prispevkov, ravno tako so priznane višje pravice zaradi dejstva, da odmerni odstotki niso odvisni zgolj od dejansko dosežene pokojninske dobe. V primeru invalidske pokojnine, priznane zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, se namreč vzpostavlja pravna fikcija dopolnjene polne pokojninske dobe (ne glede na dejansko dopolnjeno dobo in ne glede na spol), ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic na podlagi invalidnosti in katere namen je zagotoviti socialno varnost osebi, ki zaradi nastopa delovne invalidnosti kot posledice poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ni več zmožna aktivno sodelovati na trgu dela in biti vključena v zavarovanje ter na ta način pridobivati pokojninske dobe. Temeljni namen je torej fiktivno vzpostaviti pokojninsko dobo, za katero se predpostavlja, da bi jo zavarovanec še pridobil, če pri njem ne bi nastala invalidnost, in s tem zagotoviti primerljivo oz. ustrezno višino invalidske pokojnine oz. socialno varnost tistim zavarovancem, ki zaradi nastopa zavarovalnega rizika invalidnosti sami zanjo več ne zmorejo poskrbeti. V primeru invalidnosti kot posledice poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ima tako posameznik zagotovljene pravice v višini, kot če bi delal 40 let. Obenem je v sistemu vzpostavljena varovalka, ki omogoča, da se zavarovanki ali zavarovancu v primeru, da že pred nastopom invalidnosti dopolni daljšo pokojninsko dobo, s katero preseže odmero za 40 let pokojninske dobe, upošteva višji odstotek (drugi odstavek 47. člena ZPIZ-2). Za razliko, ki jo te osebe prejmejo med pokojnino, ki bi ustrezala njihovim prispevkom, in pokojnino, ki jo zagotavlja obvezni (javni) pokojninski sistem, je potrebno zagotoviti finančna sredstva, ki pa gredo deloma v škodo posameznikom, ki so plačevali prispevke, ki presegajo najvišjo pokojninsko osnovo, deloma pa v breme države. Iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izhaja, da je število uživalcev invalidskih pokojnin v letu 2025 znašalo 64.398, pri čemer so se ženske v povprečju upokojile pri starosti 55 let in 5 mesecev (pri starostni pokojnini je znašala povprečna starost 61 let in 9 mesecev), pri tem pa so dopolnile v povprečju 28 let in 5 mesecev pokojninske dobe (pri starostni pokojnini 38 let in 3 mesece). Povprečna doba prejemanja invalidske pokojnine je pri ženskah v letu 2025 znašala 28 let in 9 mesecev, medtem ko je povprečna doba prejemanje starostne pokojnine znašala 17 let in 6 mesecev. 

Glede na vse navedeno trenutno tako niso predvideni novi zakonski ukrepi, ki bi se nanašali na dodaten dvig invalidskih pokojnin niti niso predvideni ukrepi, ki bi retroaktivno posegli v odmere invalidskih pokojnin. Bi pa želeli izpostaviti, da se socialni položaj uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja izboljšuje tudi z rednimi vsakoletnimi uskladitvami prejemkov skladno s sistemskim zakonom ter izrednimi uskladitvami skladno s finančnimi zmožnostmi države. Poleg tega bi omenili še izplačilo letnega dodatka za upokojence in uživalce nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki se izplačuje vsako leto v več razredih na način, da višji dodatek dobijo prejemniki nižjih pokojnin in nadomestil in obratno. Z novelo ZPIZ-2O je bil v sistem uveden tudi nov institut zimskega dodatka, do katerega so upravičeni upokojenci in uživalci nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki so upravičeni do letnega dodatka. V letu 2025 je bil izplačan za uživalce pokojnin in nadomestil v višini 150 evrov, medtem ko bo v letošnjem letu znašal 170 evrov. 

Ne glede na navedeno ob koncu še pojasnjujemo, da sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS sicer predstavlja le eno od oblik socialne varnosti, na podlagi katere država uresničuje svojo ustavno dolžnost zagotavljanja socialne varnosti svojim državljanom. Vzporedno s sistemom socialnega zavarovanja v Sloveniji obstaja tudi sistem socialnega varstva, ki med drugim omogoča posameznikom, ki brez lastne krivde nimajo zadosti sredstev za preživetje, prejetje določenih sredstev, ne glede na predhodno plačilo prispevkov. Prejemniki invalidskih pokojnin so tako ne glede na starost lahko upravičeni tudi do varstvenega dodatka iz sistema socialnega varstva. V okviru ugotavljanja ustreznosti višine posameznih pravic oz. zagotavljanja socialne varnosti je potrebno tako upoštevati celoten sistem oziroma nabor pravic, do katerega so lahko upravičeni posamezniki. Ne glede na to, da pravica do varstvenega dodatka izhaja iz sistema socialnega varstva, torej ne gre spregledati, da jo lahko ob izpolnjevanju pogojev pridobijo tudi posamezniki, ki sicer iz zavarovanja že prejemajo invalidsko pokojnino.