Sodne takse

Odziv Ministrstva za pravosodje

Glede predloga, da naj se v postopkih, v katerih državni organ nastopa kot izdajatelj protizakonitega akta oziroma v postopkih za uveljavljanje zahtevkov za poravnavo nastale škode zaradi protizakonitih dejanj državnih organov, sodna taksa plača po zaključku obravnav in veljavnosti sodbe, uvodoma pojasnjujemo, da so sodne takse predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje procesne discipline. S sodnimi taksami, ki predstavljajo eno od obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih funkcij, stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Nekateri izmed teh stroškov začnejo sodiščem nastajati že neposredno po vložitvi tožbe oziroma druge vloge za začetek postopka (v zvezi z evidentiranjem zadeve, pripravo spisa, vročanjem in drugim administrativnim delom), zato je ustrezno, da se načeloma plačajo na začetku postopka. Po drugi strani plačilo sodne takse na začetku postopka prispeva k bolj racionalnemu sprožanju sodnih postopkov oziroma preprečuje vlaganje nepremišljenih, šikanoznih ali množičnih tožb, ki bi prekomerno obremenile sodišča. Z ureditvijo, po kateri se sodna taksa načeloma plača na začetku postopka, se torej zagotavlja učinkovit in vzdržen sodni sistem. 

Vsekakor pa ima stranka, ki je na začetku sodnega postopka plačala sodno takso in je v postopku delno ali v celoti uspela, pravico do delne ali celotne povrnitve sodne takse s strani nasprotne stranke (154. člen Zakona o pravdnem postopku[1] ‒ ZPP, 25. člen Zakona o upravnem sporu[2]) oziroma s strani sodišča (točka c) opombe 6.1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah[3] ‒ ZST-1).

V zvezi z obravnavanim predlogom velja omeniti tudi sistem oprostitev plačila sodnih taks. Skladno z ZST-1 je lahko posameznik oproščen plačila sodne takse na podlagi zakona ali na podlagi sodne odločbe. Oprostitev plačila sodne takse na podlagi zakona pomeni, da že zakon (ZST-1 ali kakšen drug zakon) določa, da določenim subjektom ni treba plačati sodne takse ali da se v določenem sodnem postopku ali za določeno sodno opravilo ne plača sodna taksa. Razlog za takšno ureditev je v zaščiti določenih kategorij subjektov. Tako npr. ZST-1 določa taksno oprostitev za delavce in zavarovance kot tožnike v postopkih o individualnih delovnih sporih in socialnih sporih. Oprostitev plačila sodne takse na podlagi sodne odločbe pa pomeni, da na prošnjo stranke sodišče odloči, da je stranka oproščena plačila sodne takse, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali njeni družinski člani. Na ta način se ob spoštovanju ustavnih načel socialne države in enakosti pred zakonom tudi materialno šibkejšim strankam učinkovito zagotavljata ustavni pravici do sodnega varstva ter do pravnega sredstva.

Na podlagi navedenega menimo, da je veljavna ureditev, po kateri taksna obveznost načeloma nastane na začetku sodnega postopka, kar velja tudi v izpostavljenih primerih, ustrezna. 

Na predlog, da mora v zadevnih primerih obstajati možnost trajne dosmrtne poklicne diskvalifikacije odvetnikov, ki z lažnimi trditvami prepričujejo sodišča, pa odgovarjamo, da ima skladno z 11. členom Zakona o odvetništvu[4] (Zodv) odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Vsekakor pa je pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Gre za načelo vestnosti in poštenja, ki je hkrati tudi eno od temeljnih načel procesne zakonodaje. Tako si morajo v skladu z ZPP sodišče, stranke in drugi udeleženci postopka prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče pa je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP). Če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po ZPP, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene z ZPP (drugi odstavek 11. člena ZPP). 

Sodišče je torej dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. V ta namen pridejo najprej v poštev preventivni ukrepi, kadar ti niso učinkoviti, pa zakon predvideva tudi možnost represivnih ukrepov. Posredno sankcijo za zlorabo pravic vsebujejo določbe o stroških postopka (155. do 158. člen ZPP), kot tudi 11. člen ZPP, ki predvideva kazen, ki jo lahko ob zlorabi pravic izreče sodišče. Ker je zloraba procesnih pravic tudi civilni delikt, je njegova posledica (lahko) odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je zaradi zlorabe utrpela druga stranka.[5]

Vsekakor mora odvetnik vestno opravljati odvetniški poklic in je odgovoren za kršitve dolžnosti pri njegovem opravljanju (prvi odstavek 59. člena ZOdv), vendar pa je zagotavljanje procesne discipline tekom sodnega postopka v pristojnosti sodnika. Sodnik je tisti, ki je v konkretnem primeru dolžan preprečiti kršitve posameznih procesnih pravic oziroma jih sankcionirati, v kolikor do kršitev vseeno pride. Zato menimo, da predlog glede trajne dosmrtne poklicne diskvalifikacije odvetnikov, ki z lažnimi trditvami prepričujejo sodišča, ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
 

[1] Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US, 3/22 – ZDeb in 92/24 – odl. US.

[2] Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US, 109/12, 10/17 – ZPP-E in 49/23.

[3] Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 58/14 – odl. US, 19/15 – odl. US, 30/16, 10/17 – ZPP-E, 11/18 – ZIZ-L, 35/18 – odl. US in 204/21.

[4] Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16, 36/19, 130/22 in 10/26.

[5] Gl. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2934/2013 z dne 16. 4. 2014 in II Cp 2537/2016 z dne 11. 1. 2017.