6. 3. 2026
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: MDDSZ) uvodoma pojasnjuje, da so kmetje vključeni v štiri obvezna socialna zavarovanja, in sicer za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Kmetje za primer brezposelnosti niso zavarovani.
V zvezi z zavarovanjem za starševsko varstvo pojasnjujemo, da Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14, 90/15, 75/17 ZUPJS-G, 14/18, 81/19, 158/20, 92/21, 153/22 in 36/25, v nadaljevanju ZSDP-1) v 8. členu določa zavarovance, ki se obvezno zavarujejo za starševsko varstvo, med njimi so to tudi osebe, ki so vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Skladno s 4. členom ZSDP-1 se z zavarovanjem za starševsko varstvo zavarovancem po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice, vezane na starševske obveznosti. Stopnja prispevka za starševsko varstvo znaša 0,2% od osnove.
Kmetje imajo iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo naslednje pravice: dopust (materinski, očetovski, starševski), nadomestilo (materinsko, očetovsko, starševsko), pravica do krajšega delovnega časa in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva, pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v primeru štirih ali več otrok, nadomestilo v času odmora za dojenje in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v času odmora za dojenje.
Nadalje v zvezi z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, kot enega izmed obveznih socialnih zavarovanj, MDDSZ pojasnjuje, da se iz tega naslova zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka, pravica do zimskega dodatka in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. V okviru sistema tega socialnega zavarovanja obstaja kar nekaj zakonskih določb, ki kmete že tekom opravljanja dejavnosti postavljajo v ugodnejši položaj v primerjavi s preostalimi zavarovanci, ki so v sistem vključeni po drugih zavarovalnih podlagah, pri čemer se upošteva tako predhodna ureditev tega področja kot tudi specifične zmožnosti za plačilo prispevkov. Tako pojasnjujemo, da je zgolj zanje predpisan dohodkovni cenzus oziroma t. i. socialna kapica, do katere se jim ni treba vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer nastane obveza za vključitev v obvezno zavarovanje po 17. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo, 40/23 – ZČmIS-1, 78/23 – ZORR, 84/23 – ZDOsk-1, 125/23 – odl. US, 133/23 in 90/25; v nadaljnjem besedilu ZPIZ-2), če dohodek kmetije iz kmetijske dejavnosti na zavarovanega člana dosega najmanj znesek, ki je primerljiv z zneskom 60 odstotkov povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: RS). Ne glede na navedeno se osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, lahko v zavarovanje vključijo tudi prostovoljno, če to želijo, pri čemer se jim prostovoljna vključitev iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti upošteva kot pokojninska doba brez dokupa. Ravno tako je zgolj zanje predpisano, da jim obvezno zavarovanje lahko preneha z dnem prenehanja pogojev, z uveljavitvijo pravice do pokojnine ali z dopolnitvijo starosti 63 let, ko lahko dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presega dohodkovni pogoj, določen v prvem odstavku 17. člena ZPIZ-2, če zavarovanec nima drugih dohodkov iz kmetijske dejavnosti ali dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Pojasniti velja, da prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje znaša 24,35 odstotka zavarovalne osnove, ki jo v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 predstavlja dobiček iz opravljanja kmetijske in gozdarske dejavnosti v preteklem letu, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno socialno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, preračunane na mesec. Najnižja osnova za obračun prispevka za kmete znaša 60 odstotkov zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, hkrati pa ZPIZ-2 za kmete (za razliko npr. od zavarovancev iz delovnega razmerja) določa tudi najvišjo zavarovalno osnovo (t. i. socialno kapico), ki jo predstavlja 3,5-kratnik povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Nadalje je ob tem treba izpostaviti, da v skladu s petim odstavkom 407. člena ZPIZ-2, do ureditve v predpisih s področja kmetijstva, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca v višini 8,85 odstotka za kmete (že) plačuje Republika Slovenije iz državnega proračuna (kmetje torej sami plačujejo le prispevek zavarovanca v višini 15,5 odstotka), in sicer za tista obdobja, za katera je kmet sam plačal prispevek zavarovanca, razen v primerih prejemanja nadomestil, ko je zavezanec za plačilo prispevkov delodajalca izplačevalec nadomestil.
MDDSZ pojasnjuje, da je sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oblikovan kot splošni sistem, ki v osnovi temelji na zavarovalnem principu, ob tem pa vsebuje tudi mnogo solidarnostnih elementov (npr. najnižja in najvišja pokojninska osnova, najnižja pokojnina, zagotovljena pokojnina (starostna, invalidska in vdovska), v okviru invalidskega zavarovanja prišteta doba itd.), ki lahko deluje zgolj v primeru, ko so tako obveznosti kot tudi pravice posameznih skupin zavarovancev vsaj primerljivo urejene. Strinjamo se, da je treba tudi v okviru pokojninskega sistema do določene mere upoštevati določene posebnosti oblik dela ali dejavnosti, na podlagi katere so posamezniki vključeni v zavarovanje, vendar pa je, glede na to, da gre za splošni sistem, ob tem treba nujno upoštevati, da posameznim kategorijam zavarovancev ni mogoče dajati prekomernih ugodnosti in s tem bodisi še dodatno in nesorazmerno obremeniti drugih, bodisi prekomerno obremenjevati pokojninsko blagajno oziroma državni proračun, ki že danes v pomembnem obsegu financira blagajno pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj zbrani prispevki ne zadoščajo za pokritje vseh pravic z naslova zavarovanja. Ob tem pa se je treba zavedati, da bo ob vedno bolj starajoči družbi in naraščajočem razmerju med številom upokojencev in aktivnim prebivalstvom postalo zagotavljanje stabilnih virov financiranja iz prispevkov omejujoče, kar pa bo še dodatno lahko omajalo vzdržnost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vsaka dodatna pravica ali izjema iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pomeni povečan pritisk na državni proračun, kar zmanjšuje fiskalni prostor za financiranje drugih splošnih javnih potreb, ki so namenjene celotnemu prebivalstvu in gospodarstvu. Vsaka sprememba, ki bi lahko vodila v dodatno obremenitev državnega proračuna, mora biti zato skrbno pretehtana, da se ohrani dolgoročna stabilnost in vzdržnost pokojninske blagajne ter celotnega sistema javnih financ.
V zvezi s pripombo, da je RS socialna država za vse, ki zavračajo delo in raje prejemajo denarno socialno pomoč, ki je večja kot minimalna plača, MDDSZ opozarja, da pripomba ne ustreza dejstvom in ne temelji na veljavni socialni zakonodaji. Denarna socialna pomoč je bistveno nižja od minimalne plače. Trenutna višina denarne socialne pomoči za samsko, dela zmožno brezposelno osebo, prijavljeno pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, znaša 494,09 evra mesečno. Minimalna plača za leto 2026 znaša 1.481,88 evra bruto, kar predstavlja približno 1.000 evrov neto. To pomeni, da je minimalna plača približno dvakrat višja od denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč je namenjena kritju minimalnih življenjskih stroškov. Za brezposelne in delo zmožne osebe kot pogoj za upravičenost do denarne socialne pomoči veljajo med drugim tudi obveznosti, kot so aktivno iskanje zaposlitve in vključevanje v zaposlitvene programe, itd. Delo je torej bistveno bolje finančno ovrednoteno, denarna socialna pomoč pa ostaja minimalni instrument za preprečevanje najhujših oblik revščine.