Predlagam vladi, da uredi, da bi morala država ali občina od vseh prejemnikov denarne pomoči ali drugih občinskih podpor, kar je javni denar, zahtevati namensko porabo in poročanje o tem. V poročilih z dokazili se bo videlo kako se porabi denar za preživetje. Posledično ne bi šel denar za cigarete, alkohol in za kockanje v igralnicah in spletu.
Če bo predlog prejel vsaj 22 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Pravica do denarne socialne pomoči je urejena z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 14/13, 56/13 – ZŠtip-1, 99/13, 14/15 – ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16 – odl. US, 51/16 – odl. US, 88/16, 61/17 – ZUPŠ, 75/17, 77/18, 47/19, 189/20 – ZFRO, 54/22 – ZUPŠ-1, 76/23 – ZŠolPre-1B, 122/23 – ZŠtip-1C, 22/25 – ZZZRO-1, 40/25 – ZINR in 90/25 – ZPIZ-2O; v nadaljnjem besedilu ZUPJS) in Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18, 73/18, 196/21 – ZDOsk, 84/23 – ZDOsk-1, 28/25 – odl. US, 36/25 in 90/25 – ZPIZ-2O; v nadaljnjem besedilu ZSVarPre).
Z denarno socialno pomočjo se v skladu z ZSVarPre posamezniku oziroma družini zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (cenzus). V višino le-tega so vključeni tekoči stroški osnovne prehrane, ogrevanja, osnovne obutve in obleke, elektrike in stroški osnovne higiene, kar pomeni, da je denarna socialna pomoč namenjena osnovnemu preživetju, pri čemer deleži, ki so namenjeni plačilu posameznega omenjenega stroška, niso določeni.
2. člen ZUPJS določa, da se pravice iz javnih sredstev po tem zakonu (med katere sodi tudi denarna socialna pomoč) uveljavljajo po načelih enotnosti, pravične razdelitve javnih sredstev, ekonomičnosti, ciljne usmerjenosti prejemkov in po načelu spoštovanja človekovega dostojanstva. V skladu z drugim odstavkom 14. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (Uradni list RS, št. 93/25) se do ustrezne ureditve v zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, ne glede na 38. člen ZSVarPre, denarna socialna pomoč praviloma izplača v denarju, v utemeljenih primerih, ko je ogrožena socialno ekonomska varnost posameznika oziroma družine, pa se lahko deloma ali v celoti izplača v naravi (boni, naročilnice, plačila računov itd.). Eden od bistvenih namenov ZUPJS in ZSVarPre je zagotoviti, da se denarna socialna pomoč izplačuje tako, da je zagotovljeno dostojanstvo prejemnikov oziroma upravičencev do denarne socialne pomoči.
Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (tako US v U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Ur. l. 60/99 in OdlUS VIII, 174). Ustavnosodna presoja je v ta okvir vključila tudi splošno svobodo ravnanja (npr. v odločbi št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994, Ur. l. 42/94 in OdlUS III, 62).
V okvir splošne svobode ravnanja po mnenju ministrstva sodi tudi pravica posameznika, da odloča o tem, kako bo porabil denarno socialno pomoč.
Splošna svoboda ravnanja ne pomeni neomejene in abstraktne »naravne« svobode. Uresničuje se lahko le v ustavnih okvirih. V vsebinskem smislu pomeni pravica do splošne svobode ravnanja pravno določeno svobodo, ki je omejena, toda v teh mejah hkrati tudi zaščitena. Kot člani družbene skupnosti morajo posamezniki trpeti omejitve splošne svobode ravnanja, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote. Te omejitve same po sebi ne pomenijo posega v splošno svobodo ravnanja, temveč pomenijo opredelitev njene ustavnopravno varovane vsebine (tako OdlUS XI, 137, U-I-54/99, Ur. l. 61/02).
Prejemnik denarne socialne pomoči mora zato le-to porabiti za stroške preživljanja in z njo ravnati kot dober gospodar. Kadar obstaja velika verjetnost, da posameznik oziroma družina denarne socialne pomoči ne bo namenila za namen preživetja in bo zato ogrožena socialno ekonomska varnost posameznika oziroma družine, kot npr. alkoholizem in druge oblike zasvojenosti in podobno, je zato zakonsko zdaj omogočeno izplačevanje oziroma nakazovanje denarne socialne pomoči v naravi.
Z ZSVarPre je zdaj izrecno določena obveznost dokazovanja namenske porabe, vendar samo izredne denarne socialne pomoči (kot posebne oblike denarne socialne pomoči). Gre namreč za strogo namensko pomoč, namenjeno kritju izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali premoženjem ali iz drugih virov posameznik ali družina ne more pokriti. Stranka mora v vlogi natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje, z namenom, da temeljito premisli o tem, ali bo lahko, če ji bo ta pomoč dodeljena za namen in v višini, za katero je zaprosila (namen in višina sta sestavni del izreka odločbe), namensko porabo tudi dokazala. Postopek dokazovanja predstavlja veliko administrativno obremenitev tako centrov za socialno delo kot strank samih.
Pri prizadevanju za večjo transparentnost in odgovorno rabo javnih sredstev je treba upoštevati, da so denarne socialne pomoči in številne občinske podpore namenjene kritju osnovnih življenjskih potreb, zato zakonodaja praviloma temelji na načelu proste porabe, ki posameznikom omogoča fleksibilnost pri reševanju različnih življenjskih situacij.
Ugotavljamo, da bi določitev poročanja o namenski porabi za vse prejemnike lahko imela več negativnih posledic. Zelo bi se namreč povečalo administrativno breme tako za prejemnike kot za organe (center za socialno delo), ki bi morali izvajati nadzor (kar povečuje stroške in kompleksnost), zmanjšala bi se dostopnost pomoči, saj bi bila poročila za številne prejemnike, npr. starejše, ranljive osebe, zahtevna in nesorazmerna, pripraviti pa bi bilo treba tudi zelo podroben seznam, katerim stroškom je pomoč namenjena. Prav tako bi se povečalo tveganje za poseg v zasebnost, saj bi moral prejemnik razkrivati podrobnosti o svojih osebnih izdatkih.
Poudarjamo še, da je Republika Slovenija po ustavi socialna država. Gre za temeljno ustavno načelo, ki poudarja socialne pravice državljanov in prebivalcev ter odgovornost države, da s svojimi ukrepi omogoči uresničevanje socialnih pravic. Odgovornost države je poudarjena tudi v 50. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a), ki določa pravico do socialne varnosti in se uresničuje z vzpostavijo socialnih zavarovanj ter sistemom socialnega varstva.
Ustava zavezuje zakonodajalca prilagajati sistem socialnega varstva spremenjenim razmeram v družbi s ciljem, da omogoči človekovega dostojanstva vredno življenje.
Spremenjena družbena razmerja zahtevajo razvoj in prilagajanje socialnovarstvenega sistema tako, da omogoča hiter in učinkovit odziv na potrebe ljudi, ki bo zagotavljal močno varnostno mrežo za posameznike in družine v ranljivih situacijah.
Namen vseh oblik socialne pomoči je zagotoviti osnovne ravni socialne varnosti za prebivalce.
Predlog ne vsebuje rešitve, ki bi omogočala hiter in učinkovit odziv na potrebe ljudi z namenom zagotovitve močne varnostne mreže za posameznike in družine v ranljivih situacijah, zato ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.