13. 4. 2026
Odziv Ministrstva za infrastrukturo
Splošne pogoje za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje in pogoje za vožnjo z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini, na ozemlju Republike Slovenije ureja Zakon o voznikih (Uradni list RS, št. 92/22 – uradno prečiščeno besedilo, 153/22 in 102/25; v nadaljnjem besedilu: ZVoz-1), in sicer v 67. in 66. členu.
ZVoz-1 v 67. členu določa, da lahko imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini (tretji državi), ki ima v Republiki Sloveniji običajno prebivališče, zahteva zamenjavo za slovensko vozniško dovoljenje, če izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje. Temeljni pogoj je običajno prebivališče, ki pomeni dejansko središče osebnih in poklicnih vezi v Republiki Sloveniji. Poleg tega mora oseba predložiti veljavno tuje vozniško dovoljenje, zdravniško spričevalo, dokazilo o vsaj šestmesečnem prebivanju v državi izdaje ob pridobitvi dovoljenja ter druge predpisane listine.
Po splošni ureditvi je za imetnike vozniških dovoljenj tretjih držav obvezno tudi opravljanje praktičnega dela vozniškega izpita v Republiki Sloveniji, razen za države, za katere je bila na podlagi ocene primerljivosti sistemov usposabljanja voznikov določena izjema (npr. Japonska, Južna Koreja, ZAE, Avstralija ter države EU/EGP, Švica ipd.).
Tujec sme z veljavnim tujim vozniškim dovoljenjem, skladno z določbo 66. člena ZVoz-1, voziti v Republiki Sloveniji največ eno leto od prijave prebivališča, po tem obdobju pa mora, če želi nadaljevati z vožnjo, urediti zamenjavo vozniškega dovoljenja.
Z novelo ZVoz-1F je bil dodan novi 68.a člen, ki določa posebno ureditev za imetnike vozniških dovoljenj, izdanih v Severni Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji in na Kosovu. Ti lahko brez opravljanja praktičnega dela vozniškega izpita zamenjajo vozniško dovoljenje za slovensko, če imajo v Republiki Sloveniji običajno prebivališče in če od prijave prebivališča ni minilo več kot eno leto. Če je oseba v Republiki Sloveniji prijavljena že več kot eno leto, se zamenjava opravi po splošni določbi 67. člena ZVoz-1, kar pomeni tudi obveznost opravljanja praktičnega dela vozniškega izpita. Prav tako je v prehodni določbi ZVoz-1F določeno, da se postopki, začeti pred uveljavitvijo novele, končajo po prej veljavni ureditvi.
Iz navedenega izhaja, da zakonodaja razlikuje med osebami glede na čas od prijave prebivališča v Republiki Sloveniji. Gre za objektiven in vnaprej določen kriterij, ki velja enako za vse imetnike vozniških dovoljenj iz navedenih držav. Namen enoletnega roka je spodbuditi pravočasno ureditev vozniškega statusa po vzpostavitvi običajnega prebivališča v Republiki Sloveniji ter zagotoviti jasno in predvidljivo pravno ureditev.
Predlog izpostavlja vprašanje enake obravnave oseb, ki v Republiki Sloveniji prebivajo že dalj časa in so v tem času zakonito vozile. Vendar je treba poudariti, da ZVoz-1 ne razlikuje med osebami na podlagi dolžine bivanja kot take, temveč na podlagi tega, ali je bila zamenjava urejena v zakonsko določenem roku enega leta od prijave prebivališča. Položaj osebe, ki je status uredila pravočasno, in položaj osebe, ki tega ni storila več let, zato z vidika zakona nista primerljiva.
Morebitna odprava časovne omejitve bi pomenila odstop od sistemske logike veljavne ureditve, oslabila bi pomen pravočasne izpolnitve obveznosti ter bi lahko vplivala na enotnost obravnave tudi v razmerju do drugih tretjih držav, za katere še vedno velja splošna ureditev, torej tudi obveznost opravljanja praktičnega dela vozniškega izpita.
Na podlagi navedenega ocenjujemo, da predlog, čeprav razumljiv z vidika občutka nepravičnosti, z vidika sistemske ureditve, pravne varnosti in enake uporabe objektivnih meril ne predstavlja ustrezne podlage za nadaljnjo zakonodajno obravnavo.