Predlog za oprostitev takse SAZAS

Odziv Urada za intelektualno lastnino

I. Veljavna ureditev

Varstvo avtorske in sorodnih pravic
Ustava Republike Slovenije[1] (v nadaljevanju: Ustava) v 60. členu zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Avtorsko pravico in sorodne pravice v slovenskem pravnem redu ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah[2] (v nadaljevanju: ZASP), po katerem je avtorska pravica enovita pravica, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja) (15. člen ZASP). Moralne avtorske pravice varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnih vezi do dela (16. člen ZASP). Materialne avtorske pravice pa varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP). Če ni z ZASP drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico (drugi odstavek 21. člena ZASP).

V določbi 22. člena ZASP je prikazana sistematizacija materialnih avtorskih pravic, kjer so primeroma naštete najbolj tipične materialne avtorske pravice, in sicer:

1. Uporaba dela v telesni obliki, ki obsega zlasti pravico reproduciranja (23. člen).
2. Uporaba dela v netelesni obliki (priobčitev javnosti), ki obsega zlasti naslednje pravice:
   1. pravico javnega izvajanja (26. člen);
   2. pravico javnega prenašanja (27. člen);
   3. pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (28. člen);
   4. pravico javnega prikazovanja (29. člen);
   5. pravico radiodifuznega oddajanja (30. člen);
   6. pravico radiodifuzne retransmisije (31. člen);
   7. pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen);
   8. pravico dajanja na voljo javnosti (32.a člen).
3. Uporaba dela v spremenjeni obliki, ki obsega zlasti naslednje pravice:
   1. pravico predelave (33. člen);
   2. pravico avdiovizualne priredbe (104. člen).
4. Uporaba primerkov avtorskega dela, ki obsega naslednji pravici:
   1. pravico distribuiranja (24. člen);
   2. pravico dajanja v najem (25. člen).

V skladu z drugim odstavkom 4. člena ZASP se določbe tega zakona o sestavinah avtorskega dela, o domnevi avtorstva, soavtorjih, avtorjih združenih del, vsebini materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja, razmerju med avtorsko in lastninsko pravico, vsebinskih omejitvah avtorske pravice, začetku in učinku teka rokov pri trajanju avtorske pravice ter avtorski pravici v pravnem prometu smiselno uporabljajo tudi za sorodne pravice, razen če je v Petem poglavju ZASP določeno drugače. Peto poglavje ZASP ureja sorodne pravice, in sicer gre za pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, RTV organizacij, založnikov ter izdelovalcev podatkovnih baz. Pravice izvajalcev se praviloma uvrščajo med pravice iz ustvarjalnosti, zato jim je zagotovljeno varstvo v okviru 60. člena Ustave, medtem ko proizvajalci fonogramov uživajo ustavnopravno varstvo v okviru pravice iz 33. člena Ustave, ki določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine.[3]

Kolektivno upravljanje pravic
Avtorske pravice se na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic[4] (v nadaljevanju: ZKUASP) upravljajo posamično (individualno), to je za vsako posamezno avtorsko delo posebej, ali skupinsko (kolektivno), to je za več avtorskih del več avtorjev hkrati. Imetnik pravic se sam odloča ali bo avtorsko pravico upravljal osebno ali po zastopniku ali bo za upravljanje svojih pravic na že objavljenih avtorskih delih pooblastil katero od kolektivnih organizacij ali neodvisni subjekt upravljanja, razen če ZKUASP določa drugače (drugi odstavek 7. člena ZKUASP). V 9. členu ZKUASP ureja obvezno kolektivno upravljanje in imetniku pravic nalaga, da v tem členu taksativno naštetih primerih upravlja svoje pravice na že objavljenih avtorskih delih le prek kolektivne organizacije. Obvezno kolektivno upravljanje je med drugim določeno tudi za primere priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del, razen pravice dajanja na voljo javnosti iz 32.a člena ZASP. V skladu z 2. členom ZASP izraza “javen” ali “javnost” pomenita, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.

Kolektivna organizacija je pravna oseba, ki je pridobila dovoljenje pristojnega organa in je na podlagi pooblastila imetnika pravic ali ZKUASP pooblaščena za kolektivno upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist, pri čemer je to njena edina in glavna dejavnost, in izpolnjuje eno ali obe od naslednjih meril: - je v lasti ali pod nadzorom svojih članov; - je nepridobitna (4. člen ZKUASP).

Kolektivna organizacija na podlagi prvega odstavka 16. člena ZKUASP v okviru svoje dejavnosti:

1. dovoljuje uporabo del iz repertoarja pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe;
2. se v dobri veri pogaja z reprezentativnimi združenji uporabnikov in z njimi sklepa skupne sporazume iz 44. člena tega zakona;
3. objavlja skupne sporazume in obvešča uporabnike o veljavnih tarifah;
4. sklepa in objavlja sporazume o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami;
5. nadzoruje uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja;
6. uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje;
7. dodeljuje zbrane avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili o delitvi in izplačilu zbranih avtorskih honorarjev;
8. izplačuje dodeljene avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic in
9. uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi ter o tako uveljavljenih pravicah predloži avtorjem račun.

ZKUASP v 45. členu ureja tarifo. S tarifo za uporabo avtorskih del se določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek 45. člena ZKUASP). Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP). Do drugačne pravnomočne odločbe SAP se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 45. člena ZKUASP).

Določba 44. člena ZKUASP ureja skupni sporazum. Skupni sporazum v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije. Reprezentativna so tista združenja uporabnikov, ki predstavljajo večino uporabnikov na področju neke dejavnosti glede na njihovo število ali če jim zakon priznava reprezentativnost (prvi odstavek 44. člena ZKUASP).

V skladu z določbo četrtega odstavka 44. člena ZKUASP skupni sporazum določa vsaj:

1. tarifo;
2. pogoje uporabe avtorskih del glede na različne okoliščine uporabe;
3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti;
4. mehanizem za dosego prilagoditve plačila, na podlagi katerega lahko avtorji zahtevajo dodatno plačilo, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 81. člena ZASP;
5. rok in način plačila avtorskega honorarja ali nadomestila;
6. način plačila avtorskega honorarja in morebitni poračun glede na začasno tarifo iz četrtega odstavka 45. člena tega zakona za uporabo avtorskih del do sklenitve skupnega sporazuma, če se s tem skupnim sporazumom prvič določa tarifa za neko vrsto uporabe avtorskih del;
7. predstavnike kolektivne organizacije in reprezentativnega združenja uporabnikov avtorskih del, ki spremljajo izvajanje skupnega sporazuma.

Kolektivna organizacija objavi skupni sporazum v Uradnem listu Republike Slovenije (šesti odstavek 44. člena ZKUASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije morajo s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu z veljavnim skupnim sporazumom (sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). Sodišča so vezana na veljavni skupni sporazum (osmi odstavek 44. člena ZKUASP).

Kolektivna organizacija mora v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZKUASP vse istovrstne uporabnike obravnavati enako in jim omogočiti komuniciranje v elektronski obliki.

Določba 10. člena ZKUASP določa izjeme od obveznega kolektivnega upravljanja tj. ko lahko imetnik (ne glede na 9. člen ZKUASP) pravice individualno upravlja, in sicer, če gre za:

• priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del, (razen pravice dajanja na voljo javnosti, ki je že tako izvzeta iz obveznega kolektivnega upravljanja), če je na vseh delih, ki so izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh pravic (1. točka prvega odstavka 10. člena ZKUASP). Imetnik pravic lahko uveljavlja to izjemo, če je kolektivno organizacijo, ki upravlja te pravice, o tem obvestil najpozneje 15 dni po uporabi avtorskega dela (drugi odstavek 10. člena ZKUASP).
• pravico javnega predvajanja določenega neodrskega glasbenega dela z določenim fonogramom (28. člen ZASP), če je imetnik vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic za ta način uporabe (2. točka prvega odstavka 10. člena ZKUASP). Imetnik pravic lahko uveljavlja to izjemo, če je kolektivno organizacijo, ki upravlja te pravice, o tem obvestil najpozneje 15 dni pred uporabo avtorskega dela (tretji odstavek 10. člena ZKUASP).

Nadalje določba četrtega odstavka 18. člena ZKUASP določa, da lahko imetnik sam ne glede na pooblastilo kolektivni organizaciji, dovoli uporabo svojega avtorskega dela za nekomercialno rabo (za humanitarni, kulturni, izobraževalni namen ipd.). O tem imetnik pravic obvesti kolektivno organizacijo najpozneje 15 dni po izdaji takšnega dovoljenja.
  

II. Analiza predloga

Državljan predlaga sprejem odloka, s katerim se oprostijo plačila prispevkov SAZAS in IPF k.o. za male prireditve na vaški in četrtni ravni, ki imajo okoli 50 obiskovalcev, so brez vstopnine in jih organizirajo neprofitna društva, krajevne skupnosti ali druge lokalne pobude.

Predlog državljana se nanaša na plačilo avtorskega honorarja, ki ga mora v skladu z veljavno zakonodajo plačati uporabnik (tj. v obravnavnem primeru organizator male prireditve) kolektivni organizaciji za priobčitev javnosti avtorsko varovanih del iz repertoarja kolektivne organizacije na prireditvah.
 

III. Primernost oziroma neprimernost za nadaljnjo obravnavo

Osnovno načelo avtorskega prava je, da lahko uporabnik avtorsko delo (drugega avtorja) v času trajanja avtorske pravice uporabi le, če je pred tem pridobil dovoljenje imetnika pravice za dogovorjen način uporabe in da je za ta način uporabe plačal dogovorjen avtorski honorar ali nadomestilo.

Sistem kolektivnega upravljanja avtorske ter sorodnih pravic je vzpostavljen z namenom zagotavljanja bolj preprostega in učinkovitega upravljanja (praviloma) v primerih množične uporabe avtorsko varovanih del, kar med drugimi omogoča uporabnikom, da za uporabo avtorskih del pridobijo potrebno dovoljenje na enem mestu. ZKUASP tako v 1. točki prvega odstavka 9. člena določa obvezno kolektivno upravljanje (tj. upravljanje le prek kolektivne organizacije) na že objavljenih avtorskih delih v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del, razen pravice dajanja na voljo javnosti. Navedeno zajema tudi priobčitev javnosti avtorsko varovanih neodrskih glasbenih in pisanih del na javnih prireditvah, kot so opisane v predlogu, tj. prireditve na vaški in četrtni ravni, ki imajo okoli 50 obiskovalcev. Izraza “javen” ali “javnost” namreč v skladu z 2. členom ZASP pomenita, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev, kar velja za obravnavani primer. Pri tem ni pomembno ali je neka prireditev pridobitna ali ne, temveč je bistveno, da se glasbena dela priobčijo javnosti – kar pomeni, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.

Seznam vseh izdanih dovoljenj urada je objavljen na spletni strani urada: Avtorska in sorodne pravice | GOV.SI.

Urad izpostavlja, da je kolektivna organizacija pravna oseba, ki ima dovoljenje urada, da v imenu in za račun več avtorjev ali drugih imetnikov pravic upravlja njihove avtorske in sorodne pravice. Kolektivna organizacija deluje neprofitno oziroma je v lasti ali pod nadzorom svojih članov (4. člen ZKUASP). Posebej poudarjamo, da avtorskih honorar ali nadomestilo, ki ga na račun imetnikov pravic zbere kolektivna organizacija ni zaslužek te kolektivne organizacije, temveč imetnikov pravic.

Za kolektivno upravljanje pravic mora imeti kolektivna organizacija dovoljenje urada. Urad je v predlogu omenjenima kolektivnima organizacijama Združenje SAZAS k.o. in IPF, k.o. izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic: Združenje SAZAS k.o. ima med drugimi dovoljenje urada št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, in sicer tudi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo. IPF, k.o. pa ima med drugimi dovoljenje urada št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000, in sicer tudi za kolektivno upravljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na že objavljenih fonogramih v primeru javne priobčitve fonogramov (male glasbene pravice), vključno z javnim prenašanjem in radiodifuzno retransmisijo. Ob tem urad izpostavlja, da Združenje SAZAS k.o. in IPF, k.o. upravljata pravice za različne imetnike pravic. Tako Združenje SAZAS k.o. upravlja pravice avtorjev glasbenih del, medtem ko IPF, k.o. med drugimi upravlja pravice izvajalcev na svojih izvedbah, posnetih na objavljenih fonogramih, in pravice proizvajalcev fonogramov na že objavljenih fonogramih.

Na podlagi zgoraj navedenih izdanih dovoljenj urada Združenje SAZAS k.o. upravlja med drugimi pravice avtorjev glasbenih del v primeru priobčitve javnosti neodrskih avtorskih glasbenih del, IPF, k.o. pa upravlja pravice na že objavljenih fonogramih, in sicer tudi za izvajalce in proizvajalce fonogramov. Uporabnik pa mora za tak način uporabe avtorskih del kolektivni organizaciji plačati avtorski honorar ali nadomestilo, kot je določeno s tarifo.

Tarifa za uporabo avtorskih del je praviloma določena s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP (drugi odstavek 45. člena ZKUASP). Skupni sporazum pa poleg tarife med drugimi določa tudi pogoje uporabe avtorskih del glede na različne okoliščine uporabe ter okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (2. in 3. točka četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivne organizacije torej lahko določita okoliščine uporabe avtorskih del, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zniža ali oprosti.

Ene izmed temeljnih nalog, ki jih kolektivna organizacija izvaja v okviru svoje dejavnosti so: da izdaja račune uporabnikom za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje; dodeljuje zbrane avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili o delitvi in izplačilu zbranih avtorskih honorarjev in izplačuje dodeljene avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic (6. 7. in 8. točka prvega odstavka 16. člena ZKUASP). Iz pravice iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave) oziroma iz pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) namreč izhaja za zakonodajalca obveznost sprejeti ureditev, ki bo imetnikom avtorskih in sorodnih pravic zagotavljala premoženjska upravičenja iz naslova uporabe njihovih avtorskih del. Gre za temeljne človekove pravice, ki jih varuje tudi mednarodno[5] in evropsko[6] pravo.

V ZASP ni mogoče določiti obvezne odpovedi avtorskega honorarja ali nadomestila na prireditvah kot so opisane v predlogu oziroma ni mogoče uzakoniti vsebinske omejitve pravic v primeru priobčitve javnosti varovanih del, ker to preprečuje evropska zakonodaja. Krog izjem in omejitev, ki jih države članice EU lahko predvidijo v svoji zakonodaji, določa 5. člen Direktive 2001/29/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22.5.2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (v nadaljevanju: Direktiva 2001/29/ES). Ker omenjena direktiva določa zaprt krog izjem in omejitev, države članice v svojih zakonih ne morejo same določati novih izjem in omejitev, zato v ZASP tudi ni mogoče uzakoniti prosto uporabo varovanih del na prireditvah, kot so opisane v predlogu. Poleg navedenega Direktiva 2006/115/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Direktiva 2006/115/ES) v 2. točki 8. člena izrecno določa, da države članice predvidijo pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter zagotovijo, da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov.

V predlogu zatrjevani učinki na lokalne skupnosti ter izpostavljena dejstva, da so takšne prireditve organizirane na vaški in četrtni ravni s strani neprofitnih društev, krajevnih skupnosti ali drugih lokalnih pobud ter brez vstopnine, po mnenju urada ne predstavljajo utemeljenih razlogov za zakonsko omejitev ali izključitev premoženjskih upravičenj, ki pripadajo imetnikom avtorske in sorodnih pravic iz naslova uporabe njihovih avtorskih del ali predmetov varstva sorodnih pravic.

Kolektivna organizacija mora vse istovrstne uporabnike obravnavati enako (prvi odstavek 47. člena ZKUASP).

Veljavna zakonodaja že omogoča, da se v skupnem sporazumu določijo okoliščine uporabe avtorskih del, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi lahko zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Poleg navedenega veljavna zakonodaja omogoča, da lahko imetnik pravic sam, ne glede na pooblastilo kolektivni organizaciji, dovoli uporabo svojega avtorskega dela za nekomercialno rabo (za humanitarni, kulturni, izobraževalni namen ipd.) (četrti odstavek 18. člena ZKUASP). To pa zajema tudi možnost, da se imetniki pravic v primeru uporabe avtorskega dela ali predmetov varstva sorodnih pravic za zgoraj navedene namene odrečejo plačilu za uporabo njegovega dela.

Sledenje predlogu državljana bi imelo za posledico, da imetniki avtorske in sorodnih pravic ne bi prejeli avtorskega honorarja ali nadomestila, ki jim pripada na račun uporabe njihovih avtorskih del ali predmetov varstva sorodnih pravic. Glede na vse navedeno menimo, da je predlog državljana neprimeren za nadaljnjo obravnavo.

[1] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a

[2] Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in 130/22

[3] Glej odločbo Ustavnega sodišče RS opr. št. U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013

[4] Uradni list RS, št. 63/16 in 130/22

[5] Glej npr. 11.bis člen Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del

[6] Glej npr. 17. člen Listina Evropske unije o temeljnih pravicah