Državno urejanje cen obveznega avtomobilskega zavarovanja
Predlog:
Predlagam, da Vlada RS uvede državno regulacijo ali državno izvajanje obveznega avtomobilskega zavarovanja (AO). Trenutni privatizirani model ustvarja občutne razlike v premijah med posamezniki, ki imajo popolnoma identične avtomobile in identično kritje. Takšna ureditev je neprimerna za storitev, ki je zakonsko obvezna.
Utemeljitev:
Obvezno avtomobilsko zavarovanje ni prostovoljni tržni produkt, temveč pogoj za sodelovanje v cestnem prometu ter za dostop do dela, šole in osnovnih življenjskih potreb. Kljub temu je cena tega obveznega produkta prepuščena zasebnim korporacijam, ki pri oblikovanju cen uporabljajo komercialne mehanizme, namenjene prostovoljnim zavarovanjem med drugim tudi t. i. »družinske bonuse«.
Javno dostopni ceniki zavarovalnic kažejo, da se premije za ista vozila in identična kritja lahko razlikujejo tudi za 200–300 %. Razlika ne izhaja iz tveganja ali vozila, temveč iz tega, koliko polic ima posameznik ali njegova družina pri isti zavarovalnici. Bogatejši posamezniki, ki imajo več premoženja in več sklenjenih polic, avtomatsko prejmejo znatne popuste. Tisti z nižjimi prihodki, brez družinskih paketov ali brez dodatnih polic pa za isto obvezno storitev plačujejo bistveno več.
Primer iz prakse (ki ni edini, ampak dobro ponazarja problem):
Za star avtomobil s 55 kW in osnovnim obveznim kritjem moram osebno plačati 529,22 € letne premije.
V tej ceni je samo obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO), ki znaša 487,76 € brez davka, ter obvezni davek in vključena asistenca. Ne gre za kasko ali druge nadstandardne storitve.
Moj prijatelj, ki prihaja iz premožnejše družine, pa bi za isti avtomobil in isto obvezno zavarovanje plačal 145 €. Ta znesek mu je potrdil njegov zavarovalni agent ob vpogledu v družinske popuste in obstoječe police njihovih družinskih članov.
Razlika med 529 € in 145 € pomeni:
365 % cenovne razlike
Tak sistem vodi v socialno neenakost in ustvarja razredno razlikovanje pri obveznem produktu, katerega cena bi morala biti za državljane stabilna, predvidljiva in enaka na osnovi objektivnih dejavnikov (vozilo, starost voznika, zgodovina škod). Obveznost plačevanja AO neposredno vpliva na socialno mobilnost, stroške prevoza na delo in splošno ekonomsko varnost gospodinjstev.
Predlagam naslednje ukrepe:
1. Uvedba državnega modela AO ali državnega sklada, ki deluje po neprofitnem načelu.
2. Regulacija cen obveznega AO, vključno z omejitvijo razlik v premijah za primerljivo tveganje.
3. Prepoved ali stroga omejitev uporabe “družinskih bonusov” pri obravnavi obveznih produktov.
4. Letni pregled cenovnih praks zavarovalnic, da se prepreči neželeno povečevanje socialnih razlik.
5. Uvedba cenovne kapice, ki zagotavlja dostopnost obveznega zavarovanja za vse državljane.
Zaključek:
Predlog ni ideološki, temveč praktičen. Obvezna storitev, ki je pogoj za mobilnost in sodelovanje v družbenem ter gospodarskem življenju, ne sme biti odvisna od socialnega statusa, premoženja ali družinskega položaja posameznika. Država mora zagotoviti pošteno in enakopravno obravnavo pri obveznih storitvah za vse prebivalce.