2. 2. 2026
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo (MK) je v skladu s 32. a členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23 in 83/25 – ZOUL) pristojno tudi za opravljanje nalog na področju verske svobode in sicer v obsegu, ki ga določa Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljevanju: ZVS). MK je pobudo državljana proučilo z vidika svojih pristojnosti in meni, da pobuda ni utemeljena.
Verska svoboda je ena izmed temeljnih človekovih pravic in ustavno zagotovljena pravica. Slovenska ustava versko svobodo in svobodo vesti ureja v prvem odstavku 41. člena in določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Podrobneje navedeno ustavno pravico opredeljuje prvi odstavek 9. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki določa, da »ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodno spremembo vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih.« Verska svoboda vključuje torej pozitivni in negativni vidik ter se uresničuje individualno in kolektivno.
Ustavno sodišče je že leta 2001 v odločbi št. U-I-68/98 (Uradni list RS, št. 101/01) sprejelo stališče, da pozitivni vidik svobode vere iz prvega odstavka 41. člena ustave posamezniku zagotavlja, da svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov. Nasprotno negativni vidik verske svobode pomeni pravico ne imeti verskega prepričanja in možnost ne povezovati se v versko skupnost. Pozitivni vidik verske svobode torej zagotavlja vsakršno (ustno ali pisno, zasebno ali javno) izražanje vere oziroma pripadnosti veri, vključno z molitvami in širjenjem verskih resnic, varovana pa so tudi ravnanja, ki pomenijo izpolnjevanje verskih pravil (bogoslužja, obredi, rituali, procesije, uporaba verskih oblačil, simbolov ipd.). Na splošno je mogoče reči, da ustavno zagotovljena verska svoboda vključuje navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem.
Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja, kot določa drugi odstavek 9. člena EKČP, pa ni absolutna in se jo sme omejiti v primerih, ki jih določa zakon, in če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi. Ustavno sodišče poudarja, da je treba v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanje in presoditi, kateremu vidiku svobode je treba v skladu z načelom sorazmernosti dati prednost. Mora pa biti vsaka omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine skladna z načelom sorazmernosti, ki je eno od načel pravne države (2. člen ustave).
O različnih vidikih verske svobode je večkrat odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da sodišče »varuje svobodo izvrševanja vere na podlagi vrednot pluralizma, strpnosti, državne nevtralnosti in upoštevanja nujnih družbenih potreb v vsakokratni evropski družbi«.[1] ESČP v odločitvah dopušča polje proste presoje vsake države članice. Gre za doktrino, ki državam članicam omogoča, da določene pravice iz Evropske konvencije razlagajo in uresničujejo skladno s svojo tradicijo, zgodovinskimi izkušnjami, običaji in kulturo.[2] ESČP dovoljuje omejevanje nošenja verskih oblačil na podlagi omejitev iz drugega odstavka 9. člena EKČP, če je za takšen ukrep izkazana nujna družbena potreba. ESČP v sodbi S.A.S. proti Franciji[3] npr. ni ugotovilo, da bi bila zakonska prepoved nošnje burke oziroma nikaba na javnih mestih v Franciji s ciljem zaščite t.i. koncepta živeti skupaj, ki ga je francoska vlada označila kot pomembnega za javni red in socialno kohezijo, v nasprotju z EKČP.
Ureditev prepovedi nošnje verskih oblačil, ki prekrivajo obraz, v javnosti je v domeni držav članic in se razlikuje od države do države. Na podlagi ustave, zakonov in mednarodnih dokumentov je nošenje verskih oblačil tako v zasebnem kot v javnem življenju dovoljeno. Ker pa izpovedovanje vere in drugih prepričanj ni absolutna pravica, se jo sme z zakonom, če bi bilo to nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi ter v skladu z načelom sorazmernosti, tudi omejiti pod točno določenimi pogoji.
Stališče MK je, da nošenje verskih pokrival, ki popolnoma zakrivajo obraz, v slovenski javnosti ni splošen pojav, zato menimo, da ni potrebe po zakonski prepovedi le – teh. Za takšen ukrep torej še ni izkazana nujna družbena potreba. Glede na navedeno menimo, da predlog državljana, naj se sprejme ureditev, po kateri se na vseh javnih mestih prepove nošenje oblačil, ki v celoti zakrivajo obraz in onemogočajo identifikacijo osebe, ni utemeljen in ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
[1] Letnar Černič, Jernej. 2016. Uresničevanje verske svobode v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. V: Bogoslovni vestnik 76 (2016)3/4, 621-634.
[2] Zobec, Jan. 2016. Polje proste presoje v sodni praksi ESČP. V: Liber Amicorum za Ernesta Petriča. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve.
[3] Št. 43835/11 z dne 1. 7. 2014