24. 12. 2025
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi s predlogom, da bi RKC za izvajanje maš, porok, krstov ipd., morala izdajati račune in odvajati davke, saj se po mnenju predlagatelja posamična storitev vedno naroči za izvedbo in se vedno pove konkretna cena za izvedbo le-te, pojasnjujemo, da 6. člen Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07 s spremembami in dopolnitvami) določa, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava.
Sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v Republiki Sloveniji je določen z Zakonom o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZDDV-1), ki je urejen in uveden skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347, z dne 11. 12. 2006 s spremembami). Verske skupnosti se v skladu s 5. členom ZDDV-1 štejejo za davčne zavezance v zvezi opravljanjem ekonomske dejavnosti ter so od dobav blaga in storitev, ki jih opravijo v okviru te dejavnosti za plačilo, dolžne obračunavati in plačevati predpisani DDV. Te osebe so, tako kot ostali davčni zavezanci, v skladu z 42. členom ZDDV-1 oproščene plačila DDV v zvezi z zagotavljanjem osebja z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb, pri čemer pa jim v sistemu DDV, kot oproščenim davčnim zavezancem, v zvezi z njihovimi nabavami blaga in storitev ni priznana pravica do odbitka DDV.
Skladno z ZDDV-1 je treba za vsako dobavo blaga ali storitev izdati račun, in sicer za vsako obdavčeno ali oproščeno dobavo blaga ali storitev, torej tudi za verske storitve. Vsebina računa je odvisna od davčnega statusa davčnega zavezanca, torej ali je identificiran za namene DDV ali pa gre za malega davčnega zavezanca. Cerkveni nabirki so prostovoljni prispevki (darovi), ki niso plačilo za opravljeno dobavo blaga in storitev, zato zanje ni potrebno izstaviti računa v skladu z DDV predpisi. Predmet DDV tudi niso donacije, torej zneski, ki ji davčni zavezanec izplača osebam, ki so skladno s predpisi ustanovljene za opravljanje verske dejavnosti (kar velja tudi za osebe, ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, zdravstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne ali sindikalne dejavnosti) in ne gre za plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev. Tako gre tudi pri pogrebih, mašah in drugih obredih lahko za prostovoljne prispevke (donacije), vendar le pod pogojem, da cena ni vnaprej določena oziroma ne obstaja neka priporočena cena ali cenik, na podlagi katere bi cerkev zaračunala opravljeno storitev naročniku. V teh primerih se torej oseba (darovalec) povsem sama odloči, ali oziroma kolikšen prostovoljni prispevek (donacijo) bo prispevala oziroma bo deležna določenega obreda tudi v primeru, da ne bo prispevala nič.
V primerih, ko pa cerkvene organizacije opravljajo ekonomsko dejavnost za plačilo (npr. oddajanje nepremičnin v najem, verske storitve, vključno ob pogrebih oziroma v zvezi s pripravo pogrebnih obredov), v zvezi s katero naročniki poravnajo denarno obveznost na podlagi ovrednotenega seznama storitev oziroma blaga, povezanega s temi storitvami (z navedbo cen) teh organizacij, pa so te dobave predmet DDV, predpisana pa je tudi obveznost izdaje računa.
Na podlagi vsega navedenega menimo, da je trenutno veljavna davčna obravnava verskih skupnosti primerna.
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo (MK) poudarja, da je področje davčnega sistema v pristojnosti Ministrstva za finance, MK v nadaljevanju podaja odgovor le z vidika svojih pristojnosti.
Na podlagi 32.a člena ZDU-1 je MK med drugim pristojno za upravno področje verske svobode, in sicer v obsegu, ki je podrobneje določen v določbi 30. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10-odi. US, 40/12-ZUJF, 100/13 in 102/23; v nadaljnjem besedilu: ZVS). Skladno z navedenim so na področju verske svobode v pristojnosti MK tudi pravna pravila o financiranju registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti, ki so neposredno povezana z versko svobodo (npr. prvi odstavek 29. člena ZVS, ki omogoča »samofinanciranje verskih skupnosti« v smislu uresničevanja pravice do verske svobode, kot jo določa f) točka 6. člena Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, ko pove, da pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi obsega tudi »svobodo zbiranja in prejemanja prostovoljnih finančnih in drugih materialnih prispevkov od posameznikov in institucij«.
Predlagateljevo mnenje, da gre za pridobitno dejavnost, za katero ponudnik vedno pove konkretno ceno je zmotna. Iz ustavnosodne odločbe št. U-l-137/97 (Uradni list RS, št. 28/01; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) je razvidno, da je izhodišče ustavne ureditve v načelu, da naj bi gospodarsko dejavnost opravljale predvsem gospodarske organizacije, zakon pa naj bi predpisal njihove oblike. Iz ustavnosodne odločbe je razvidno tudi, da je na področju statusnega organiziranja bistvo svobodne gospodarske pobude v pravilu, da se z zakonom določijo pravno-organizacijske oblike gospodarskih subjektov in da lahko vse fizične in pravne osebe za opravljanje gospodarske dejavnosti uporabijo katero izmed predvidenih organizacijskih oblik in da je na podlagi drugega odstavka 74. člena Ustave RS mogoče s posebnim zakonom dovoliti opravljanje gospodarske dejavnosti tudi drugim subjektom, ne le gospodarskim. ZVS kot temeljni sistemski zakon, ki ureja pravnoorganizacijsko obliko verske skupnosti ne vsebuje pravnega pravila, s katerim bi bilo verskim skupnostim dovoljeno opravljanje gospodarske dejavnosti ali pa opravljanje omejene gospodarske dejavnosti (npr. »dejavnosti prodaje verskih storitev z versko vsebino - maš, porok, krstov ipd«). Zmotna je tudi predlagateljeva razlaga, da verska skupnost pove konkretno ceno za navedena verska ravnanja, saj gre le za želeno/priporočeno višino prostovoljnega prispevka. MK ne razpolaga z informacijo, da bi katerakoli verska skupnost za neplačilo konkretnega verskega ravnanja ali želeno/priporočeno višino prostovoljnega prispevka uveljavljala po sodni poti, saj je očitno, da pravna podlaga za morebitno tožbo ne obstaja.
Glede na navedeno MK, nasprotuje vsakršni obdavčitvi ravnanj, ki se umeščajo v polje verske svobode in s katerimi se hkrati zagotavlja materialno podstat za uresničevanje verske svobode. MK ne razpolaga z informacijo, da bi katera od držav podpisnic Evropske konvencije o človekovih pravicah obdavčila navedene prihodke oziroma prostovoljne prispevke po ZVS, ki so izraz »svobode verskih skupnosti, da zbirajo in prejemajo prostovoljne finančne in druge materialne prispevke od posameznikov in institucij«.
Glede na navedeno menimo, da predlog državljana, da bi Katoliška cerkev za izvajanje aktivnosti, ki so izključno verske narave (maše, poroke, krsti ipd.), morala izdajati račune in odvajati davke, ni utemeljen in ni primeren za nadaljnjo obravnavo.