13. 4. 2026
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport
Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21, 18/23 – ZDU-1O, 75/23, 102/24 in 77/25; v nadaljevanju: ZGD-1) loči med osebnimi in kapitalskimi gospodarskimi družbami. Glavni kriterij za delitev družbe na eno ali drugo obliko je osebna odgovornost družbenika za obveznosti družbe.
Družbeniki osebnih družb (družba z neomejeno odgovornostjo[1], komanditna družba) za obveznosti družbe odgovarjajo z vsem svojim osebnim premoženjem. Posamezen družbenik odgovarja za obveznosti družbe v sorazmerju z njegovim deležem. V kolikor družbenik na novo vstopi v družbo, prav tako odgovarja z vsem svojim premoženjem – tudi za obveznosti, nastale pred njegovim prihodom. Prav zaradi osebne odgovornosti vseh družbenikov so osebne družbe primerne predvsem za družbenike z veliko medsebojnega zaupanja. Pri komanditni družbi komplementarji za obveznosti družbe odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, komanditisti pa odgovarjajo le do vrednosti vložka, ki so ga vložili v družbo[2]. Odgovornost družbenikov je neomejena, to pomeni, da družbeniki ne jamčijo samo do višine svojega družbenega deleža, temveč v celotnem obsegu. Prav neomejenost jamstva, ki sega prek osebnega kapitalskega angažiranja posameznega družbenika, predstavlja glavno poroštvo za trdnost premoženja družbe oziroma njenega kapitala[3].
Družbeniki kapitalskih družb (družba z omejeno odgovornostjo[4], delniška družba, komanditna delniška družba, evropska delniška družba) za obveznosti družbe, za razliko od družbenikov osebnih družb, ne odgovarjajo s svojim premoženjem[5]. Družbenikovo obveznost do družbe predstavlja zgolj vložek, ki kot ustanovni kapital predstavlja premoženje družbe. S tem vložkom družbenik odgovarja za svoje obveznosti[6]. A ZGD-1 ureja tudi situacijo, ko družbenik kapitalske družbe za obveznosti družbe odgovarja z vsem svojim premoženjem v primerih, ko družbeniki družbo uporabijo ali zlorabijo, da bi z njo dosegli cilje, ki so po zakonu nedopustni. Zakon omogoča, da se v takšnih primerih spregleda veljavna pravila odgovornosti in posledično družbeniki kapitalske družbe za njene obveznosti odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.
Navedeno ZGD-1 ureja v 8. členu[7] z uporabo instituta spregleda pravne osebnosti in določa, da so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki, če so:
- družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan,
- družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov,
- v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali
- v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.
Institut predstavlja varovalo pred zlorabo oblike družbe s strani družbenika, ki bi jo uporabil za nedovoljeni cilj, na škodo upnikov, za mešanje premoženja, kadar družbeniki uporabljajo sredstva družbe kot lastna ali za izčrpavanje premoženja družbe ob vedenju, da bo družba postala nelikvidna.
Posebno varovalo pred zlorabami pri ustanovitvah gospodarskih družb ter pridobitve statusa družbenika predstavlja tudi 10.a člen ZGD-1[8], ki zaostruje pogoje za registracijo gospodarske družbe in samostojnega podjetnika in tozadevno že določa omejitve ustanavljanja družb in podjetnikov ter pridobitve statusa družbenika zaradi okoliščin, kot so: pravnomočne obsodbe za določena kazniva dejanja (zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje, zoper okolje, prostor in naravne dobrine, zoper človekovo zdravje ter zoper splošno varnost ljudi in premoženja), neizpolnjene davčne obveznosti, zaposlovanje na črno, neizplačilo plače, izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije po insolvenčni zakonodaji, izplačilo družbeniku iz premoženja, ki je potrebno za ohranjanje osnovnega kapitala in veriženje družb ter njihovo ustanavljanje na zalogo. Poglavitni cilj zakonodajalca pri sprejemu in kasnejšem noveliranju določbe 10.a člena je bil predvsem preventivno ravnanje, da se učinkovito omeji ustanavljanje gospodarskih družb s strani nepoštenih oseb ter s tem poveča zaupanje v poslovna razmerja in pravni promet (da osebe, ki so morda v preteklosti že poslovale nepošteno, brez omejitev ne bi ustanavljale nove družbe ali prevzemale nadzora nad novimi). Zakonodajalec želi na ta način zmanjšati tveganje zlorab, število fiktivnih oziroma “praznih” družb ter hkrati preprečiti t.i. “veriženje družb” oziroma ustanavljanje družb “na zalogo”.
Posebno varovalo pred zlorabami v zvezi s članstvom v organih vodenja ali nadzora pa predstavlja tudi določba drugega odstavka 255. člena ZGD-1, ki določa omejitve pri imenovanju člana organa vodenja ali nadzora, kot je poslovna nesposobnost, članstvo v drugem organu vodenja ali nadzora iste družbe, pravnomočna obsodba za določena kazniva dejanja (zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje ali zoper okolje, prostor in naravne dobrine), izrek varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, pravnomočno naloženo plačilo odškodnine upnikom družbe, nad katero je bil začet stečajni postopek. Določba tako omejuje imenovanje za člana organa vodenja ali nadzora oseb, ki bi lahko ogrozile integriteto družbe, pri čemer so navedene omejitve v javnem interesu, predvsem pa v interesu upnikov, ki od članov organov vodenja in nadzora utemeljeno pričakujejo ravnanje s skrbnostjo dobrega in poštenega gospodarstvenika. Zgoraj naštete omejitve v zvezi z ustanavljanjem družb in podjetnikov, pridobitve statusa družbenika ter imenovanje člana organa vodenja ali nadzora po uradni dolžnosti preverjajo registrski organi in notarji.
Glede na navedeno je tako nesporno, da imajo vse naštete določbe, (8., 10.a in 255. člen ZGD-1) pomembno preventivno funkcijo, in sicer prva vzpostavlja odgovornost družbenikov kapitalskih družb za obveznosti družbe s svojim premoženjem v primeru zlorab, druga preprečuje zlorabe v primeru ustanovitve družb oziroma pridobitve statusa družbenika, tretja pa določa vrsto omejitev za članstvo v organih vodenja ali nadzora družb. Skupno vsem naštetim določbam je tako predvsem to, da so namenjene zaščiti družbe, upnikov in poslovnega okolja v primerih nameravanih zlorab pri ustanovitvah oziroma poslovanju družb.
ZGD-1 varovala zoper nedopustna in škodljiva ravnanja, ki jih storijo družbeniki oziroma poslovodstvo gospodarske družbe, uresničuje tudi z institutom o odškodninski odgovornosti. ZGD-1 v 263. členu v zvezi s 515. členom določa, da morajo člani organov pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika[9] ter varovati poslovne skrivnosti. Odškodninska odgovornost po ZGD-1 predstavlja lex specialis v razmerju do splošne obligacijske zakonodaje. Uporablja se za člane uprave, člane nadzornega sveta, upravnega odbora, izvršne direktorje v d. d. in za poslovodje in člane nadzornega sveta v d. o. o. Ureditev je kogentna, kar pomeni, da je ni mogoče spremeniti s pogodbo o opravljanju funkcije. Za odškodninsko obveznost članov organov vodenja in nadzora veljajo splošne predpostavke odškodninske obveznosti iz obligacijskega prava[10], poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi pravila iz ZGD-1[11]. Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, pa lahko pri plačilni nesposobnosti družbe uveljavljajo tudi upniki družbe. Peti odstavek 263. člena ZGD-1 pa ureja uveljavljanje odškodninskega zahtevka upnikov, kadar je nad družbo začet stečajni postopek[12]. Poleg poslovodstva in drugih organov delniške družbe (nadzornega sveta) je skladno z 264. členom ZGD-1 odškodninsko odgovorna tudi oseba, ki je s svojim vplivom na družbo namenoma pripravila člane organa vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da poslujejo v škodo družbe ali njenih delničarjev. Kdorkoli torej s svojim vplivom na poslovodstvo ali druge organe oziroma pooblaščence družbe povzroči, da pride do škodljive odločitve, je po zakonu odškodninsko odgovoren tako družbi kot njenim delničarjem. Če je ta oseba delničar, je odškodninsko odgovoren drugim delničarjem[13]. Odškodninski zahtevek družbe lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, če jih družba ne more poplačati.
Navedene določbe o odškodninski odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora, v povezavi z določbami 8., 10.a in 255. člena ZGD-1, tako nudijo ustrezen zaščitni mehanizem za preprečevanje zlorab pri ustanavljanju oziroma poslovanju gospodarskih družb ter imenovanju članov organov vodenja ali nadzora, hkrati pa v primeru zlorab 8. člen ZGD-1 vzpostavlja tudi odgovornost družbenikov kapitalskih družb za obveznosti družbe s svojim (zasebnim) premoženjem, kar sicer predstavlja izjemo glede na smisel in teoretično stališče glede odgovornosti za obveznosti članov kapitalskih družb. Ne gre pa spregledati, da varovalo pred zlorabami oblik pravnih oseb predstavljajo tudi kazenske določbe in globe s področne zakonodaje ter kazenska zakonodaja. Tako glede na vse navedeno ocenjujemo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo in menimo, da obstoječi pravni okvir že omogoča ukrepe, ki se jih s predlogom zasleduje.
Odziv Ministrstva za javno upravo
Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF, v nadaljevanju ZJU) pojem javnega sektorja opredeljuje v 1. členu in sicer tako, da v javni sektor sodijo:
- državni organi in uprave lokalnih skupnosti,
- javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi,
- druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.
Del javnega sektorja po tem zakonu tako niso javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost. Institucije širšega javnega sektorja (kot na primer javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država) vsebinsko in organizacijsko praviloma urejajo različni področni zakoni, podzakonski predpisi ter drugi akti, sprejeti na podlagi zakona (na primer statut družbe).
Pri izbiri kandidatov za zaposlitev v javni upravi je treba slediti načelom strokovnosti, transparentnosti in enakopravnosti. V skladu z 122. členom Ustave je zaposlitev v upravnih službah mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon. Na tej pravni podlagi pravila zaposlovanja javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ureja ZJU, ki na področju zaposlovanja postavlja predvsem dve načeli:
- načelo enakopravne dostopnosti (7. člen ZJU), v skladu s katerim se zaposlovanje javnih uslužbencev izvaja tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirane kandidate pod enakimi pogoji in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu,
- načelo javnega natečaja (27. člen ZJU), ki predstavlja pravni mehanizem, ki zagotavlja dosledno izpeljavo načela enakopravne dostopnosti. Po tem načelu se uradniki izbirajo na javnem natečaju, ki poteka javno in transparentno.
Javni natečaj pomeni izpeljavo načela enakopravne dostopnosti delovnega mesta za uradnike v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Je mehanizem, ki zagotavlja objektivnejšo izbiro uradnikov in omogoča neizbranim kandidatom pritožbo in sodno varstvo. Bistvo javnega natečaja je konkuriranje med tistimi, ki izpolnjujejo natečajne pogoje. V izbirnem postopku javnega natečaja se preizkusi usposobljenost kandidatov in izbere kandidat po vnaprej določenih merilih. Izbere se kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najprimernejši oziroma najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu.
Kriterij strokovnosti je predpogoj tudi za imenovanje najvišjih uradnikov v državni upravi, torej uradnikov na položajih generalnih direktorjev in generalnih sekretarjev v ministrstvih, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot. Tako pri izbiri kandidatov za zaposlitev na uradniških delovnih mestih, kot tudi pri imenovanju najvišjih uradnikov na položaje, je treba slediti načelom enakopravnosti, transparentnosti in strokovnosti. Namen veljavne pravne ureditve je zagotoviti transparentnost postopka izbire vseh uradnikov, tudi uradnikov na položajih, in s tem višjo kakovost in strokovnost državne uprave.
Dodatno izpostavljamo, da ZJU kot pogoj za imenovanje v naziv določa tudi:
- da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in da ni bila obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev ter
- da zoper osebo ni vložena pravnomočna obtožnica zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Vlada Republike Slovenije ocenjuje, da je veljavna ureditev zaposlovanja v javni upravi ustrezna, da posamezni organi pri vodenju postopkov kadrovanja delujejo transparentno in zakonito, poleg tega pa veljavna ureditev omogoča tudi ustrezno pravno varstvo neizbranim kandidatom, v katerem se preveri zakonitost vodenja natečajnega postopka in pravilnost izbire.
[1] Osebno odgovornost družbenika v d.n.o. ureja 100. člen ZGD-1. Za sleherno obveznost družbe vsi družbeniki v sekundarnem krogu odgovarjajo solidarno. Torej je upniku omogočeno, da poljubno terja vsakega družbenika posamezno, nekatere med njimi ali vse skupaj za izpolnitev celotne obveznosti. To ni odvisno od morebitne različne višine kapitalskih deležev posameznih družbenikov. Družbenik, ki izpolni obveznost družbe, ima seveda regres tako od družbe kot od preostalih družbenikov. Pri tem je pomembno njihovo notranje razmerje, ki se presoja po kapitalskih deležih oziroma po dogovoru v družbeni pogodbi. Nasproti tretjim osebam se jamstvo družbenikov ne more niti utesniti niti omejiti. Gre za kogenten predpis, ki ga ni mogoče spremeniti niti z družbeno pogodbo (Več o tem tudi M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, d.o.o., 2006).
[2] 135. in 145. člena ZGD-1.
[3] Več o tem tudi M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, d.o.o., 2006.
[4] D.o.o. je lahko lastnica premičnin in nepremičnin, lahko pridobiva pravice in prevzema obveznosti ter lahko toži ali je tožena. Za obveznosti družbe družbeniki ne odgovarjajo, ampak odgovarja zanje le družba sama, in sicer z vsem svojim premoženjem. Izključitev osebne odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe sicer ni nujna posledica priznanja lastne pravne osebnosti, ampak gre le za eno od značilnosti d.o.o. kot pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe. Iz navedenih pravnih pravil izhaja tako imenovano načelo ločenosti (Trennungs-prinzip), ki pomeni, da je treba premoženje in obveznosti družbe strogo ločiti od premoženja in obveznosti njenih družbenikov. Toda to ne more veljati absolutno, saj obstajajo določena izjemna dejanska stanja, ko vztrajanje pri načelu ločenosti pravno več ne vzdrži in ga je treba zanemariti. Prebitje načela ločenosti med družbo in njenimi družbeniki se pojmuje kot spregled pravne osebnosti (Več o tem P. Podgorelec: Odgovornost družbenikov d. o. o. za obveznosti družbe, Podjetje in delo, št. 8, 2005, str. 1739-1780).
[5] Pri d.d. ZGD-1 navedeno ureja z določbo drugega in tretjega odstavka 168. člena, pri d.o.o. pa z določbo 472. člena.
[6] Več o tem tudi D. Cvetan. Davčno optimalna pravna oblika družbe za podjetnike. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, 2009.
[7] Institut spregleda pravne osebnosti, urejen v 8. členu ZGD-1, v pravni teoriji velja za ključno varovalo pred zlorabami korporativne oblike pravnih oseb, namen določbe je namreč učinkovito varovati upnike pred zavestnim izigravanjem prek kapitalskih družb. Slovenska sodna praksa, čeprav skromna, je izoblikovala jasna stališča, ki opredeljujejo uporabo tega instituta. Spregled je izjema, ki zahteva dokazano zlorabo pravne osebe, pri čemer normalni poslovni neuspeh ali slaba presoja ne zadostujeta. Upnik mora dokazati tako objektivni element (konkretna ravnanja družbenikov, ki so povzročila premoženjsko škodo) kot tudi subjektivni element (vsaj hudo malomarnost).
[8] Prvi odstavek 10.a člena taksativno določa primere kdaj oseba ne more postati ustanovitelj, družbenik ali podjetnik.
[9] Ta standard pomeni višjo, strokovno stopnjo ravnanja - ravnanje usposobljenega in vodenja oziroma nadzora poslov veščega strokovnjaka. Odgovornost se nanaša na dolžnost skrbnega ravnanja (duty of care) in dolžnost zvestobe (duty of loyalty).
[10] Prva predpostavka je obstoj protipravnega škodljivega ravnanja, ki je lahko storitev ali opustitev, ravnanje pa mora opraviti član organa vodenja ali nadzora, s tem ko krši svoje dolžnosti oziroma jih ne opravlja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter pri tem nastane škoda. Druga predpostavka je obstoj nedopustne škode, ki je nastala kot posledica kršitve dolžnosti članov organa vodenja ali nadzora, a če so bile dolžnosti kršene, vendar škoda ni nastala, odškodninske obveznosti ni. Tretja predpostavka je vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti in nastalo škodo, ki se presoja po načelih adekvatne vzročnosti. Zadnja predpostavka pa je odškodninska odgovornost.
[11] Več o tem tudi A. Avbreht, Novejša (sodna) praksa glede odškodninske odgovornosti članov organov vodenja in nadzora, Podjetje in delo, št. 6-7, 2025, str. 1042-1048.
[12] Več o tem tudi A. Fatur, D. Zadnikar, Pravni položaj upnikov pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti organov vodenja ali nadzora, Pravni letopis, 2019, str. 9.
[13] R. Bohinc, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), Lexpera d.o.o., GV Založba, 2014