28. 10. 2025
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pravna ureditev in praksa na področju prostitucije Slovenijo uvršča med države, ki to dejavnost, razen nekaterih z njo povezanih dejanj, ki so kazniva ali opredeljena kot prekršek, dovoljuje, prostitucije kot poklica in dejavnosti pa pravno ne regulira.
V Sloveniji je prostitucija v skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list RS, št. 70/06, 139/20 in 113/24) inkriminirana v primeru, ko nekdo na javnem kraju na vsiljiv način ponuja spolne usluge in s tem koga moti oz. povzroči vznemirjenje ali zgražanje ljudi (tretji odstavek sedmega člena ZJRM). V ostalih primerih je dekriminalizirana, kar pomeni, da ni obravnavana kot prekršek, niti ni preganjana ali sankcionirana. Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17; v nadaljnjem besedilu: KZ-1) obravnava prostitucijo v okviru kaznivih dejanj zoper človečnost (»Spravljanje v suženjsko razmerje« 112. člen KZ-1 in »Trgovina z ljudmi« po 113. čl. KZ-1) ter spolno nedotakljivost (»Zloraba prostitucije« po členu 175. KZ-1), vendar zakonodajna ureditev ne inkriminira ravnanja prostitutk oz. prostitucije, temveč oseb, ki se okoriščajo s prostitucijo.
Področje prostitucije poleg zakonodaje deloma urejata tudi Standardna klasifikacija dejavnosti in Standardna klasifikacija poklicev. Dela, ki so povezana s prostitucijo, kot npr. erotična maserka/erotični maser ali erotična plesalka/erotični plesalec, se lahko v Sloveniji v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti registrira. V primeru registracije dejavnosti mora delodajalec, skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11) oceniti tveganja, ki so jim delavke/delavci izpostavljeni ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu. Delodajalec mora po izvedenem ocenjevanju tveganja za varnost in zdravje pri delu izdelati in sprejeti pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja, ki glede na vrsto in obseg dejavnosti vsebuje načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov, namenjenih zagotavljanju varnega delovnega okolja.
Prakso, ko je prostitucija dekriminalizirana in ni posebej reguliran poklic, vendar je delo mogoče registrirati, zagovarjajo tudi v mednarodnih organizacijah, kot sta Amnesty International in Mednarodni komite za pravice spolnih delavcev, ki se zavzemata za pravice spolnih delavcev in delavk. Opozarjajo na negativne učinke posebne regulacije, ko na primer določene zapovedi (npr. vzpostavljanje registrov oseb, obvezni zdravstveni pregledi) dodatno stigmatizirajo, spolne delavke in delavce odvračajo od reguliranih oblik dela.
Da bi regulacija prostitucije in njihova registracija pomenila dodatno stigmo potrjujejo podatki, ki izhajajo iz raziskav v slovenskem prostoru. Spolni delavci, med katerimi prevladujejo ženske, se največkrat ne želijo identificirati kot osebe, ki se ukvarjajo s prostitucijo, ker jih to stigmatizira in zmanjšuje možnosti, da bi našle v prihodnosti drugo zaposlitev.
Nekatere države prostitucijo zakonsko urejajo. Določajo pogoje za opravljanje tovrstne dejavnosti, način nadzora nad dejavnostjo, način njene organizacije, zdravniški nadzor, sistem obdavčitve, registracijo prostitucije in sistem javnih hiš. Med te države se umešča tudi Avstrija, ki jo predlagatelj omenja kot primer države, od katere bi lahko Slovenija prepisala zakonodajo, prostitucijo zakonsko urejajo.
Zakonski ukrepi v državah članicah EU, pa tudi drugod po svetu, večinoma niso privedli do realizacije ciljev, zaradi katerih so bili uvedeni. Tako v državah, v katerih so prostitucijo regulirali, kot v državah, v katerih so jo prepovedali, se še vedno srečujejo z visokim deležem prostitucije, ki se opravlja v neregistriranem sektorju, visoko stopnjo nasilja ter drugimi oblikami izkoriščanja. Zato na primer v državah z dolgoletno politiko pravnega urejanja prostitucije (npr. Nizozemska, Avstrija, Nemčija), preučujejo ali pripravljajo spremembe zakonskih predpisov ter vzporedno vzpostavljajo ali krepijo celovite programe svetovanja, pomoči in podpore prostitutkam, ki želijo opustiti ta poklic ter v ta namen povečujejo javna sredstva za financiranje teh programov. Prav tako v državah, ki imajo prostitucijo dovoljeno oz. zakonsko regulirano, je odstotek prostitutk, ki svojo dejavnost prijavijo, zelo nizek (okoli 80-90 odstotkov prostitutk naj bi delo opravljalo v neregistriranem sektorju), kar pomeni, da je kljub regulaciji še vedno večji delež prostitucije nenadzorovan. Veliko je prostitucije, ki se opravlja na nižji ravni, zlasti ulična in izložbena, kar je povezano s slabimi delovnimi razmerami, nizkim plačilom, izpostavljenostjo nasilju itd. Med osebami, ki opravljajo delo prostitutk, je veliko migrantk, med njimi so številne žrtve trgovine z ljudmi in prisilne prostitucije.
Glede na to, da regulacija prostitucije v posameznih državah ni prinesla konkretnih izboljšav v smislu izboljšanja položaja prostitutk, zmanjšanja obsega prostitucije in preprečevanja dela na črno, ocenjujemo, da je bolje ohraniti obstoječi sistem, ob posameznih izboljšavah v smeri večje zaščite mladoletnih oseb in prostitutk pred zlorabami ter izboljšanja standardov s področja človekovih pravic.