21. 10. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodno je v predlogu »Kdo plačuje sodne stroške strank« navedeno, da je v določeni zadevi prišlo do zavrženja kazenske ovadbe s strani državnega tožilstva. Nato je opozorjeno, da ovaditelji niso podali opravičila ovadeni osebi.
V zvezi z navedenim je v predlogu predlagano dvoje:
Kadar kazenska ovadba »pade« (je zavržena s strani državnega tožilstva), bi moralo slediti opravičilo s strani ovaditeljev, ali pa da naj
takšne sodne postopke plačujejo stranke same iz "svojega žepa" in ne iz žepa davkoplačevalcev.
Glede prvega predloga v zvezi z opravičili ovadeni osebi sporočamo, da gre za vprašanje osebne kulture ali osebnega odnosa, kar je očitno neprimerno regulirati z zakonom.
Glede drugega predloga v zvezi s plačevanjem sodnih stroškov sporočamo, da v zadevi, katera je v predlogu opisana, ni šlo za sodni postopek, ampak za samostojno delovanje (presojo) s strani državnega tožilstva, ali ovadba kaže na izpolnjevanje znakov kaznivega dejanja – torej ni videti, da bi nastali sodni stroški. V zvezi s sistemskim vidikom zakonskega urejanja, izhajajoč iz navedenega primera ter ob upoštevanju načela ultima ratio[1], menimo, da bi bilo urejanje tega vprašanja v razmerju do državnega tožilstva neustrezen ukrep, saj bi destimulirali podajanje kazenskih ovadb vsem ljudem in pravnim osebam, ki morda dobronamerno, pa četudi pravno napačno, menijo, da je nekdo storil kaznivo dejanje in to osebo ovadijo. Še posebej destimulativno bi tak ukrep deloval na področju pregona kaznivih dejanj korupcije in organiziranega kriminala, saj včasih ovaditelji zelo veliko tvegajo v postopkih podajanja kazenske ovadbe in bi ukrep kritja stroškov lahko celo izpadel kot neutemeljeno kaznovanje za dobronamerne (pa četudi pravno zgrešene) ovadbe.
Za primere podanih zlonamernih kazenskih ovadb pa je z zakonom določeno kaznivo dejanje v 283. členu Kazenskega zakonika[2], namreč kaznivo dejanje »Krive ovadbe«, ki ga stori (prvi odstavek) oseba, ki koga naznani, da je storil/a kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil/a – in se kaznuje z zaporom do dveh let. Po četrtem odstavku navedenega člena pa se z denarno kaznijo kaznuje tista oseba, ki naznani, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (torej ne navede katera konkretna oseba naj bi bila storilec/storilka kaznivega dejanja, navede samo, da je bilo storjeno določeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje), čeprav ve, da tako dejanje ni bilo storjeno, in s tem povzroči, da so državni organi (zlasti policija in državno tožilstvo) začeli ukrepati v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi. Seveda pa mora samostojno državno tožilstvo oceniti kazensko ovadbo kot tako (kot krivo ovadbo) in vložiti obtožnico na sodišče s splošno pristojnostjo.
Glede na navedeno ocenjujemo, da niso potrebni zakonodajni posegi, ki bi urejali opravičila za kazenske ovadbe ali plačevanje stroškov v zvezi z njimi.
[1] Za sistemsko opredelitev glede razlage ali uporabe načela ultima ratio na področju kazenskega ali kaznovalnega prava glejte zlasti: Simester, Andrew, von Hirsch, Andreas, Crimes, Harms, and Wrongs: On the Principles of Criminalisation, Hart Publishing, Oxford, 2011, str. 35-88, Legitimacy and Trust in Criminal Law, Policy and Justice : Norms, Procedures, Outcomes, Ed. by Nina Peršak, Ashgate Publishing Company, Burlington, 2014, str. 14-18 (poglavje Norms, Harms and Disorder at the Border: The Legitimacy of Criminal Law Intervention through the Lens of Criminalisation Theory, Peršak, Nina) in Zalaznik, Anže, Kazniva dejanja brez žrtve po KZ-1 (magistrsko diplomsko delo), Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2025, Ljubljana, str. 20-21 ter opombe št. 111, 113 in 115.
[2] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US.