Ureditev vstopov na kolesarske steze

Odziv Ministrstva za promet

Pri načrtovanju novih prometnic je potrebno izhajati iz temeljnih zakonov, ki predpisujejo obveznosti tako za načrtovalce in izvajalce cestne infrastrukture, kakor tudi za končne uporabnike (pešci, kolesarji, vozniki motornih vozil).

Določba tretjega odstavka 9. člena Zakona o cestah (ZCes-1; Uradni list RS, št, 109/10) opredeljuje, da se morajo javne ceste načrtovati, projektirati, graditi in vzdrževati tako, da je zagotovljeno neovirano gibanje funkcionalno oviranih ljudi. Omenjeni krovni zakon je osnova iz katere izhajajo tudi izvršilni predpisi na tem področju.

Kot izvršilna predpisa, ki posegata na področje grajenih ovir na površinah za pešca in kolesarja je smiselno omeniti:

• Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (Uradni list RS, št. 97/03), ki določa temeljne zahteve pri načrtovanju, gradnji ali rekonstrukciji teh površin. Ureditev prometne infrastrukture mora biti načrtovana tako, da se funkcionalno ovirane osebe lahko samostojno gibljejo po vseh površinah, ki so jim namenjene, elementi cestne infrastrukture pa ne smejo predstavljati nevarnosti pri njihovem gibanju;
• Pravilnik o projektiranju cest (Uradni list RS, št. 91/05 in 26/06) v okviru določb o površinah za kolesarje opredeljuje tako prosti kot prometni profil kolesarja poleg tega pa predpisuje tudi dopustne vzdolžne sklone na kolesarskih površinah. V okviru teh določb je eksplicitno postavljena zahteva da se »niveleta površine za kolesarje neposredno priključi na rob vozišča ceste«.

Predlog 1955, s katerim se predlaga »da se v ustrezni predpis doda določilo, da mora biti vstop na kolesarsko stezo v smeri vožnje v enakem nivoju, kot je cestišče« je že ustrezno formaliziran s predpisi s področja načrtovanja in projektiranja cest.