Predlog za revizijo politike postavljanja stacionarnih in mobilnih merilnikov hitrosti v naseljih
Spoštovani,
v zadnjem času smo priča množični postavitvi stacionarnih in mobilnih radarjev znotraj naselij in v območjih umirjenega prometa. Čeprav osnovni namen teh ukrepov – to je povečanje prometne varnosti in zmanjšanje hitrosti vozil – na načelni ravni ni sporen, pa se v praksi kažejo številne negativne posledice, ki jih ni mogoče prezreti. V nadaljevanju podajamo pobudo za celovito presojo in revizijo obstoječe politike glede nameščanja teh naprav.
1. Prekomerna obremenjenost voznika in odvračanje pozornosti
V urbanih območjih, kjer veljajo omejitve hitrosti na 30 km/h, se pogosto srečujemo s hitro spreminjajočimi se omejitvami (30 km/h, 40 km/h, 50 km/h), velikim številom znakov in pogosto neintuitivno postavitvijo radarjev. Vozniki so zaradi strahu pred finančnimi sankcijami primorani večji del pozornosti namenjati iskanju in preverjanju prometnih znakov, kar vodi do zmanjšane zbranosti pri spremljanju dejanskega prometnega dogajanja. To postane posebej kritično na območjih, kjer obstaja večja prisotnost otrok, pešcev in kolesarjev.
Primer: voznik, ki vozi varno in tekoče s hitrostjo 50 km/h, lahko nenamerno spregleda znak za omejitev 30 km/h in kljub defenzivni vožnji prejme visoko globo. Takšno stanje vzbuja anksioznost, negotovost in zmanjšuje zaupanje v prometni sistem.
2. Učinek na psihološko stanje voznika in prometno kulturo
Pogosta postavitev radarjev, ki niso jasno označeni ali se postavljajo brez jasne analize prometnih nesreč, v voznikih vzbuja občutek represije namesto preventive. Namesto občutka varnosti in reda se krepi nezadovoljstvo, strah in celo odpor do upoštevanja pravil. S tem izgubljamo osnovno načelo prometne varnosti – sodelovanje in razumevanje med udeleženci prometa in institucijami.
Vozniki poročajo o stalni napetosti in občutku, da so v prometu pod "lovom" in ne partnerji v prometnem sistemu. To negativno vpliva na psihično kondicijo voznika, kar v skrajnih primerih pomeni tudi večjo možnost za napake.
3. Vprašljiva učinkovitost ukrepov v primerjavi s cilji
Čeprav se postavitev radarjev pogosto upravičuje z namenom zmanjšanja prometnih nesreč, v mnogih primerih ni bilo predhodno izvedene analize nevarnosti ali pogostih kršitev na točno določenih odsekih. Radarji se pogosto nameščajo na lokacije, kjer se z njimi dosega zgolj visoko število prekrškov, ne pa dejanskega izboljšanja varnosti.
To kaže na to, da ukrep služi predvsem fiskalnim interesom občin, saj višina glob predstavlja stabilen vir prihodka v občinske proračune. V tem primeru govorimo o sistemskem problemu, ki presega varnostne vidike in zahteva nadzor in presojo z državne ravni.
4. Posledice za lokalne skupnosti in odnose z občinami
Zaradi zaznane zlorabe radarjev kot finančnega orodja se ruši zaupanje med prebivalci in lokalnimi oblastmi. Mnogi občani ne razumejo več logike postavitve radarjev, saj ti niso jasno označeni, opozorilni znaki pa so pogosto nameščeni tik pred merilnikom, kar onemogoča pravočasno prilagoditev hitrosti.
Prav tako lahko konstantno sankcioniranje vožnje, ki je realno varna, vodi v večje nezadovoljstvo in zmanjšano pripravljenost prebivalstva za sodelovanje pri drugih varnostnih ukrepih (npr. lokalnih pobudah za šolske poti, peš cone ipd.).
5. Predlogi za ukrepanje
Na podlagi navedenega predlagamo naslednje ukrepe:
Revizija obstoječih lokacij radarjev: Uvedba obvezne analize prometnih razmer in nesreč pred postavitvijo vsakega novega radarja.
Večja preglednost in obveščenost: Obvezna postavitev opozorilnih znakov vnaprej, ki jasno opozarjajo na merilnik hitrosti in omogočajo pravočasno prilagoditev.
Uporaba alternativnih metod: Uporaba prikazovalnikov hitrosti z opozorilnimi lučmi (brez kazni) kot vzgojni ukrep.
Jasna ločnica med preventivo in represijo: Merilniki hitrosti naj bodo prvenstveno preventivni ukrep, ne pa vir občinskega financiranja.
Sodelovanje z javnostjo: Vzpostavitev dialoga z lokalno skupnostjo pred uvedbo merilnikov hitrosti, kar omogoča boljše razumevanje ukrepov in sprejemanje s strani javnosti.
Digitalna podpora voznikom: Prometna signalizacija in radarji naj bodo vključeni v digitalne karte in navigacijske sisteme, kar bi pomagalo voznikom pri pravočasni zaznavi omejitev, če tega ni, radar do takrat ne sme meriti hitrosti.
Sklep
Namen prometnih pravil ni kaznovanje, temveč zagotavljanje varnosti. Če ukrepi, ki naj bi to varnost zagotavljali, povzročajo povečano zmedo, strah, odvračanje pozornosti in nezaupanje, potem je nujna njihova ponovna presoja. Potrebujemo celovito, strokovno utemeljeno in predvsem transparentno prometno politiko, ki bo zasledovala svoj osnovni cilj – varno in sodelovalno prometno okolje za vse udeležence.
S spoštovanjem,