Prepoved postavitve sončnih elektrarn na rodovitnih kmetijskih zemljiščih

Spoštovani,

na vas se obračamo v luči nedavne odločitve italijanske vlade, ki je sprejela prepoved postavitve novih talno nameščenih sončnih elektrarn na kmetijskih zemljiščih, namenjenih pridelavi hrane. Takšen ukrep je bil sprejet na pobudo italijanskega kmetijskega ministrstva in temelji na spoznanju, da je zaščita obdelovalnih površin ključna za prehransko varnost in suverenost države.

Slovenija se že vrsto let sooča z alarmantno nizko stopnjo prehranske samooskrbe, ki je v številnih segmentih (zelenjava, žita, sadje) pod 50 %, včasih celo pod 40 %. Kljub zavezam k povečanju samooskrbe v različnih strateških dokumentih, v praksi prihaja do nadaljnjega zmanjševanja obdelovalnih površin zaradi pozidave, zaraščanja in tudi širjenja energetskih projektov, ki posegajo na rodovitna tla.

Čeprav podpiramo prehod v obnovljive vire energije, menimo, da to ne sme potekati na račun kmetijskih zemljišč, zlasti ne tistih v najboljših bonitetnih razredih. Postavljanje sončnih elektrarn na takšna tla vodi do nepovratne izgube prehranskega potenciala in neposredno spodkopava nacionalne cilje na področju prehranske varnosti.

V Italiji so to prepoznali in z odlokom jasno začrtali mejo: sončne elektrarne da – vendar ne na račun hrane. Slovenija bi morala storiti enako.

Zato Vlado RS pozivamo:

1. da nemudoma pripravi zakonodajni predlog ali spremembo predpisov, ki bi po vzoru Italije prepovedala postavitev novih sončnih elektrarn na rodovitnih kmetijskih zemljiščih (1. in 2. kakovostni razred – po klasifikaciji kmetijskih zemljišč);
2. da opredeli jasne kriterije in izjeme, denimo za agrovoltaiko, kjer se dokaže, da ni zmanjšana kmetijska funkcija zemljišča;
3. da v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo pripravi poseben akcijski načrt za varovanje strateških kmetijskih površin, vključno z ukrepi proti zaraščanju in pozidavi.

Zavedamo se pomena obnovljivih virov energije, a zemlja, ki rodi hrano, je nenadomestljiv naravni vir, ki ga ne more nadomestiti noben kilovat elektrike.

Vnaprej hvala za vaš premislek in odgovorno ukrepanje v dobro vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije.

PRILOGA: Pravna podlaga za zaščito rodovitnih kmetijskih zemljišč kot temelj prehranske varnosti

Zahteva za zakonodajno zaščito rodovitnih kmetijskih zemljišč kot pogoja za uresničevanje prehranske varnosti temelji na številnih ustavnih, evropskih in mednarodnopravnih zavezah, ki Republiki Sloveniji nalagajo dolžnost, da varuje dostop do varne hrane, zdravega življenjskega okolja in trajnostno rabo naravnih virov.

1. Ustava Republike Slovenije

• 70.a člen (pravica do pitne vode in hrane):

»Vsakdo ima pravico do pitne vode. Viri pitne vode so javno dobro v upravljanju države in služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in oskrbi gospodinjstev.

Država varuje trajnostno pridelavo hrane in s tem zagotavlja pogoje za samooskrbo.«

• 72. člen (zdravo življenjsko okolje):

»Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država spodbuja zdravo življenjsko okolje in varuje naravne dobrine.

Država mora pri uporabi naravnih virov upoštevati načela trajnostnega razvoja.«

• 71. člen (varstvo kmetijskih zemljišč):

»Država varuje kmetijska zemljišča, predvsem z namenom trajnostne rabe in ohranjanja njihove rodovitnosti.«

• 5. člen (načelo pravne države in skrbi za človekove pravice):

»Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine.«

⸻

2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2000/C 364/01)

• Člen 37 – Varstvo okolja:

»Visoka raven varstva okolja in izboljšanje kakovosti okolja se vključita v politike Unije in se zagotavljata v skladu z načelom trajnostnega razvoja.«

• Člen 1 – Človekovo dostojanstvo:

»Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Spoštovati ga je treba in varovati.«

• Člen 35 – Varstvo zdravja:

»Vsakdo ima pravico do dostopa do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniškega zdravljenja pod pogoji, ki jih določajo nacionalni zakoni in praksa. Pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije se zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.«

⸻

3. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, 1966, ratificiran 1992)

• Člen 11(1):

»Države pogodbenice tega pakta priznavajo pravico vsakega posameznika do ustreznega življenjskega standarda zase in za svojo družino, vključno z zadostno prehrano, obleko in stanovanjem, in k stalnemu izboljševanju življenjskih pogojev. Države bodo sprejele ustrezne ukrepe za zagotovitev uresničevanja te pravice, priznavajoč ključno vlogo, ki jo imajo pri tem mednarodno sodelovanje in tehnična pomoč.«

• Člen 11(2):

»Države pogodbenice tega pakta priznavajo temeljni pomen mednarodnega sodelovanja za podporo politikam, ki zagotavljajo prehransko varnost, in se zavezujejo k trajnostnemu razvoju in ohranjanju proizvodnih virov hrane.«

⸻

4. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP)

Čeprav EKČP eksplicitno ne zagotavlja pravice do hrane ali okolja, je varstvo pravice do življenja (2. člen) in pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen) večkrat tolmačeno s strani Evropskega sodišča za človekove pravice v kontekstu okoljskih tveganj in vplivov na zdravje:

• Člen 2 – Pravica do življenja:

»Pravica vsakega do življenja je varovana z zakonom.«

• Člen 8 – Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja:

»Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. Javna oblast v to pravico ne sme posegati, razen če je to določeno z zakonom in je nujno […] zaradi varstva zdravja ali pravic in svoboščin drugih.«

⸻

5. Agenda 2030 Združenih narodov – Cilji trajnostnega razvoja (SDGs)

• Cilj št. 2 – Odpraviti lakoto:

»Do leta 2030 odpraviti lakoto, doseči prehransko varnost in izboljšano prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo.«

• Cilj št. 12 – Odgovorna poraba in proizvodnja:

»Zagotoviti trajnostne vzorce proizvodnje in potrošnje.«

• Cilj št. 15 – Varovanje življenja na kopnem:

»Varovati, obnavljati in spodbujati trajnostno rabo kopenskih ekosistemov.«

⸻

6. Zakonodajni okvir v Republiki Sloveniji

• Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ):

določa varstvo in rabo kmetijskih zemljišč ter izrecno določa, da »je kmetijsko zemljišče naravni vir, ki se uporablja za trajnostno kmetijsko dejavnost in proizvodnjo hrane.«

• Zakon o varstvu okolja (ZVO-2):

določa obveznost države, da pri vseh ukrepih upošteva načelo previdnosti, načelo trajnosti in načelo varstva naravnih virov.

⸻

Sklepna ugotovitev

Na podlagi zgoraj navedenih ustavnih, evropskih in mednarodnih določb ima Republika Slovenija ne le pravico, temveč dolžnost, da zaščiti rodovitna kmetijska zemljišča kot ključni dejavnik za uresničevanje pravice do hrane, zdravega okolja in človekovega dostojanstva. Sprejem zakona, ki bi prepovedal postavljanje sončnih elektrarn na tovrstnih zemljiščih, ni omejitev razvoja, temveč pogojujoč in legitimno sorazmeren ukrep za varstvo javnega interesa in medgeneracijske pravičnosti.

PRILOGA 2: Relevantna sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)

(v podporo zakonodajni zaščiti rodovitnih kmetijskih zemljišč)

Čeprav Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) izrecno ne vsebuje določbe o pravici do zdravega okolja ali hrane, je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v številnih zadevah priznalo, da negativen vpliv države na okolje in s tem na življenje, zdravje in zasebnost posameznikov lahko pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic – zlasti iz 2. in 8. člena EKČP.

Te sodbe podpirajo tezo, da mora država v okviru svojih pozitivnih obveznosti varovati prebivalce pred okoljskimi in sistemskimi grožnjami, tudi tistimi, ki izvirajo iz napačne rabe prostora, izgube ekosistemskih storitev, degradacije zemljišč ter nezmožnosti pridelave hrane.

⸻

1. López Ostra v. Španija (1994) – kršitev 8. člena (pravica do zasebnega življenja)

• Dejstva: Tožnica je živela v bližini čistilne naprave, ki je povzročala smrdeče izpuste in onesnaževala okolje.

• Odločitev ESČP: Sodišče je ugotovilo, da resno okoljsko onesnaževanje, ki vpliva na kvaliteto bivanja, pomeni kršitev 8. člena, četudi ne povzroča neposredne nevarnosti za zdravje.

• Pomen za naš primer: Neskrbno prostorsko načrtovanje, ki vodi do izgube možnosti pridelave hrane ali degradacije naravne oskrbe z osnovnimi življenjskimi dobrinami, lahko pomeni posredno kršitev zasebnega življenja zaradi negativnega vpliva na kakovost življenja.

⸻

2. Budayeva in drugi v. Rusija (2008) – kršitev 2. člena (pravica do življenja) in 8. člena

• Dejstva: Osebe so umrle v zemeljskem plazu, ki bi ga država lahko predvidela in preprečila.

• Odločitev ESČP: Sodišče je presodilo, da ima država pozitivno obveznost zaščititi življenje ljudi pred znanimi naravnimi nevarnostmi, vključno s posledicami okoljskih sprememb.

• Pomen: Prehranska kriza, degradacija tal ali nezmožnost obdelave zemlje zaradi napačne rabe prostora lahko postane sistemska grožnja zdravju in življenju ljudi – in država ima dolžnost, da preventivno ukrepa.

⸻

3. Kyrtatos v. Grčija (2003) – okolje kot sestavni del življenjskega prostora

• Dejstva: Tožnika sta trdila, da je uničenje mokrišča zmanjšalo kakovost njunega bivanja.

• Odločitev: Sodišče je poudarilo, da okolje samo po sebi ni predmet varstva 8. člena, vendar lahko okoljske spremembe, ki vplivajo na uporabo doma ali življenje posameznika, pomenijo kršitev.

• Pomen: Država mora pri odločanju o rabi prostora tehtati vpliv na dostop do zdrave hrane, zemlje, vode kot temeljnih pogojev bivanja.

⸻

4. Taskin in drugi v. Turčija (2004) – varstvo okolja in pravica do informacij

• Dejstva: Gre za primer odobritve rudarskih dejavnosti, ki bi lahko ogrozile zdravje prebivalcev.

• Odločitev: Sodišče je poudarilo, da dostop do informacij o vplivu okoljskih projektov sodi v okvir 8. člena in da ima država dolžnost zagotoviti učinkovito sodelovanje javnosti.

• Pomen: Odločanje o postavitvi sončnih elektrarn na kmetijska zemljišča mora vključevati jasne presoje vplivov in transparentno udeležbo javnosti – opustitev tega lahko pomeni kršitev konvencije.

⸻

5. Dubetska in drugi v. Ukrajina (2011) – onesnaževanje kot kršitev 8. člena

• Dejstva: Onesnaževanje s strani rudarskega podjetja je vplivalo na zdravje in bivanje družine.

• Odločitev: ESČP je ugotovilo, da država ni ustrezno ukrepala, kar pomeni kršitev pravice do zasebnega in družinskega življenja.

• Pomen: Če država ne zaščiti dostopa do zdravih naravnih pogojev bivanja – vključno s hrano in zemljo –, nosi odgovornost za posledice.

⸻

6. Fadeyeva v. Rusija (2005) – okoljska obremenitev in pravica do spoštovanja doma

• Dejstva: Tožnica je živela blizu težke industrije, kar je negativno vplivalo na njeno zdravje in dom.

• Odločitev: Država ni izvedla ustreznih ukrepov za zaščito zdravja prebivalcev, kar pomeni kršitev 8. člena.

• Pomen: Če država dopušča načrtovalne politike, ki sistemsko ogrožajo življenjski standard in zdravje ljudi, lahko to pomeni kršitev EKČP.

⸻

Zaključek

Sodna praksa ESČP jasno kaže, da države niso nevtralne pri rabi prostora – imajo pozitivno obveznost varovati prebivalce pred okoljskimi in sistemskimi tveganji, tudi ko ti izvirajo iz prostorskega načrtovanja ali posegov v kmetijska zemljišča.

Če bi Slovenija dopuščala trajno izgubo rodovitne zemlje v korist energetskih projektov, brez celovite presoje vplivov na prehransko varnost, to lahko pomeni kršitev dolžnosti države do aktivnega varovanja pravic iz 2. in 8. člena EKČP, zlasti v kontekstu pričakovanih podnebnih in prehranskih kriz.

PRILOGA 3: Pravica do hrane in okolja – praksa Odbora ZN za ekonomske pravice in standardi mednarodnega prava

Pravica do hrane je ena temeljnih človekovih pravic, ki jo določa Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), ratificiran s strani Republike Slovenije leta 1992. Ta pravica je bistveno povezana z dostopom do zemlje, naravnih virov in okolja, ki omogoča pridelavo hrane.

Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice (CESCR) je v svojih Splošnih komentarjih (General Comments) in posamičnih primerih razvil natančne standarde glede dolžnosti držav.

⸻

1. Pravica do ustrezne hrane (člen 11 MPESKP)

CESCR, General Comment No. 12 (1999) – »Right to adequate food«

• Točka 6:

»Pravica do ustrezne hrane pomeni trajen fizičen in ekonomski dostop do ustrezne količine in kakovosti hrane, ki ustreza kulturnim normam, zadovoljuje prehranske potrebe in je varna za uživanje.«

• Točka 8:

»Pravica do hrane ne pomeni le pravice, da nisi lačen, ampak tudi dostop do sredstev za samooskrbo s hrano (npr. dostop do zemlje, vode, semen, znanja).«

• Točka 12:

»Države morajo spoštovati obstoječi dostop do zadostne hrane in ne smejo sprejemati ukrepov, ki bi tak dostop neposredno ali posredno ovirali.«

Primer aplikacije:

➡️ Omejevanje ali izguba rodovitnih zemljišč zaradi neustrezne rabe (npr. postavljanje sončnih elektrarn na obdelovalnih tleh) lahko pomeni kršitev obveznosti države, saj s tem ogroža trajnostni dostop do hrane.

⸻

2. Okolje kot sestavni del pravice do hrane

CESCR, General Comment No. 14 (2000) – »Right to the highest attainable standard of health«

• Točka 4:

»Pravica do zdravja zajema številne osnovne pogoje, kot so dostop do varne vode, ustrezne prehrane, bivališča in zdravega okolja.«

• Točka 15:

»Vplivi degradacije okolja, onesnaženja in neustreznega upravljanja z naravnimi viri ogrožajo pravico do zdravja in s tem tudi druge ekonomske pravice, vključno s pravico do hrane.«

➡️ Odbor jasno povezuje pravico do hrane s pravico do zdravega okolja in s tem odgovornostjo države, da ne degradira pogojev za prehransko samooskrbo.

⸻

3. Doktrina pozitivnih obveznosti države (Positive Obligations Doctrine)

Ta doktrina je splošno sprejeto pravno načelo v mednarodnem pravu človekovih pravic, prisotno tudi v sodni praksi ESČP in organov ZN. Pomeni, da država:

• mora ukrepati aktivno, ne zgolj pasivno spoštovati pravice;

• mora preprečevati kršitve, tudi s strani zasebnih akterjev;

• mora ustvarjati pogoje, v katerih se lahko pravice uresničujejo.

➡️ To pomeni, da država ni nevtralna pri rabi kmetijskih zemljišč – če ne zagotovi zaščite pred dolgoročno degradacijo prehranske baze naroda, krši svoje pozitivne obveznosti.

⸻

4. Okoljsko proceduralno varstvo – pravica do obveščenosti, sodelovanja in pravnega varstva

V skladu z:

• Aarhuško konvencijo (ratificirana s strani Slovenije leta 2004) in

• sodno prakso ESČP ter CESCR, imajo posamezniki pravico:

(a) do pravočasne in celovite informacije o okoljskih projektih, ki lahko vplivajo na njihovo življenje in zdravje;

(b) do sodelovanja v postopkih odločanja;

(c) do učinkovitega pravnega sredstva, če menijo, da so njihove okoljske pravice kršene.

➡️ Če država ne omogoči sodelovanja javnosti pri odločitvah o posegih v kmetijska zemljišča, krši proceduralne pravice ljudi do varstva okolja in s tem posredno tudi pravice do hrane in zdravja.

⸻

5. Primeri iz prakse Odbora ZN za ekonomske pravice (CESCR)

Portillo Cáceres et al. v. Paragvaj (2019) – (prvi primer odločanja CESCR po Opcijskem protokolu)

• Dejstva: Družina je živela ob zemljiščih, ki so bila kontaminirana zaradi pesticidov, zaradi česar so izgubili dostop do varne hrane in zdravja.

• Odločitev: CESCR je odločil, da je država kršila pravico do hrane, zdravja in doma, ker ni zaščitila ljudi pred zasebnimi akterji, ki so ogrožali okoljske pogoje.

• Pomen: Če država dopusti degradacijo okolja ali zemljišč zaradi nereguliranih posegov, nosi neposredno odgovornost.

⸻

Sklep

Na podlagi zgornjih pravnih in mednarodnih standardov ima Republika Slovenija:

• obveznost zaščititi rodovitna zemljišča kot sestavni del pravice do hrane in zdravja;

• pozitivno dolžnost aktivno preprečiti trajne prostorske posege, ki lahko vodijo v izgubo prehranske suverenosti;

• dolžnost omogočiti sodelovanje javnosti in transparentno presojo vplivov pri rabi kmetijskih zemljišč;

• pravno odgovornost, če ne ukrepa proti postopnemu razkroju osnovnih pogojev za prehransko in okoljsko varnost prebivalcev.

Zato zakonodajna zaščita rodovitnih zemljišč pred energetsko in gradbeno rabo ni zgolj razvojna politika, temveč izvrševanje pravno zavezujočih obveznosti Republike Slovenije, ki izhajajo iz Ustave, EKČP, Listine EU, MPESKP ter ratificiranih konvencij ZN in Sveta Evrope.

Komentarji

Nalagam ...