30. 7. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
Iz predloga sledi, da naj bi obdolženci v kazenskih sodnih postopkih pogosto zlorabljali postopkovna pravila z namenom, da bi dosegli zastaranje kazenskega pregona. Zato Vladi predlagate sprejem ustrezne zakonodaje oziroma spremembe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP)[1], in sicer, če:
obdolženec nekajkrat zaporedoma ne bo dvignil pošte,
bo obdolženec prekoračil roke sodišča npr. za dostavo originalne listine,
bo obdolženec preklical pooblastilo odvetniku oziroma mu ga bo odvetnik odpovedal,
obdolženca ne bo na obravnavi oziroma se bo pustil vabiti na obravnavo z detektivom ali prisilno privesti,
bo obdolženec večkrat zahteval izločitev sodnika.
Predlagate, da se za navedena zavlačevanja z namenom dosega zastaranja predpiše ustrezna kazen v obliki prisilnega dela, uklonilnega zapora, denarne kazni oziroma naj se takšno ravnanje v Kazenskem zakoniku (v nadaljnjem besedilu: KZ-1)[2] opredeli kot kaznivo dejanje. Slovenska sodišča naj bi imela zaostanke in marsikatera kazenska zadeva naj bi zaradi naštetih manevrov zastarala.
Uvodoma želimo izpostaviti, da so se roki za zastaranje kazenskega pregona podvojili z novim Kazenskim zakonikom[3] (Uradni list RS, št. 55/08; v nadaljnjem besedilu: KZ-1), tako da so sedaj razmeroma dolgi oziroma še na meji dopustnega. Zastaranje je namreč institut, ki zagotavlja pravno varnost, možnost kazenskega pregona pa praviloma zaradi časovne oddaljenosti oziroma posledične odsotnosti dokazov po preteku določenega časa ni več niti možna niti pravična.
Prav tako je treba upoštevati, da je statistično velika večina sodnih kazenskih postopkov uspešnih, o čemer so pred kratkim poročala tudi sredstva javnega obveščanja.[4] Poleg tega ne drži, da bi zaostanki predstavljali sistemski problem slovenskih sodišč. Iz razpoložljive sodne statistike tako sledi, da se več kot polovica sodnih preiskav zaključi v šestih mesecih, oziroma 75 % sodnih preiskav se zaključi v enem letu. Prav tako se več kot polovica kazenskih sodnih obravnav na okrožnih sodiščih zaključi v devetih mesecih, oziroma 80 % sodnih obravnav se zaključi v 3 letih.[5]
Želimo poudariti, da veljavna ureditev že vsebuje ustrezne rešitve za primere, ko se obdolženec neupravičeno izogiba postopkov, in sicer tako, da se ukrepi stopnjujejo.
Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, in sicer ob obstoju treh pogojev:
Če obdolženec nima zagovornika, senat lahko odredi njegovo prisilno privedbo, sme pa tudi odločiti, da se obtožencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti (tretji in prvi odstavek 307. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljnjem besedilu: ZKP).[6]
Še drugače povedano – po slovenski ureditvi načeloma ni dopustno sojenje in absentia, torej v odsotnosti obdolženca, kateremu se sodi (primerjajte absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka, ki se v pritožbenem postopku upošteva po uradni dolžnosti - 3. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP), sicer pa je po zaslišanju obdolženca ob obstoju zakonskih pogojev dopustno nadaljevati postopek, tudi, če se obdolženec ne odzove na vabilo.
Ob tem velja dodati, da ima sodišče tudi v primeru, ko obdolženec opraviči svojo odsotnost, možnost preveriti upravičenost tovrstnega opravičila. Sodišče lahko opraviči izostanek obdolžencu, če so za to opravičljivi razlogi, ki onemogočajo njegov prihod na sodišče, kot so smrt bližnjega, zdravstveni razlogi, naravna nesreča ali neodložljiva obveznost, katere neizpolnitev ima za posledico nastanek pomembne škode (peti odstavek 193. člena ZKP) Obdolženec mora opravičilo vložiti pri sodišču, pred katerim teče postopek, najmanj 48 ur pred narokom, na katerega je vabljen, razen če razlog nastane kasneje in ga ni bilo mogoče predvideti. Če se vabilu ne odzove zaradi zdravstvenih razlogov, jih sodišče upošteva le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri dejanju v kazenskem postopku. Obdolženec mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ).[7] Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z ZZVZZ. Stroški, ki nastanejo zaradi presoje, v primeru upravičene izdaje zdravniškega opravičila bremenijo Zavod za zdravstveno zavarovanje, v primeru neupravičene izdaje pa gredo v breme obdolženca (šesti odstavek 193. člena ZKP). Če obdolženec zaradi bolezni ali kakšne druge nepremagljive ovire na vabilo ne more priti, se zasliši tam, kjer je, ali se mu preskrbi prevoz do sodnega poslopja ali drugega kraja, kjer se opravlja dejanje (sedmi odstavek 193. člena ZKP).
Sodišče lahko ob neupravičeni odsotnosti obdolženca stopnjuje ukrepe. Če je bil obtoženec v redu povabljen, pa ne pride na glavno obravnavo, in tudi ne opraviči svojega izostanka, odredi senat, da se privede s silo (prvi odstavek 307. člena ZKP). Če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od pripornih razlogov (begosumnost, koluzijska nevarnost, ponovitvena nevarnost), sme senat odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi (t.i. redovni pripor). Če ni prej odpravljen, traja pripor do objave sodbe, najdalj pa mesec dni (drugi odstavek 307. člen ZKP).
Ob term velja poudariti, da je nemogoče vnaprej domnevati, da so posamezna dejanja, ki jih naštevate (odpoved pooblastila zagovorniku, zahteve za izločitev sodnika, nedosegljivost za pošto) vedno in avtomatično storjena zaradi izogibanja postopku. Presoja posameznih dejanj je možna le od primera do primera.
Denarno kaznovanje je predvideno za zagovornika obdolženca, ki zavlačuje postopek – prvi odstavek 140. člena ZKP (v tem delu tudi za tista dejanja zagovornika, ki jih naštevate v predlogu), ne pa tudi za obdolženca, saj je slednji subjekt, ne pa objekt kazenskega postopka, poleg tega je v postopku proti svoji volji, na drugi strani pa je celoten državni aparat, pregon vodi in usmerja državni tožilec, zakonska ureditev pa posledično z varovanjem pravic obdolženca zagotavlja enakost orožij in poštenost postopka, ki ga terja 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Še toliko manj kot denarna kazen so za obdolženca primerne druge posledice, ki jih predvidevate – prisilno delo, uklonilni zapor (kot rečeno je možen t.i. redovni pripor) oziroma kar posebno kaznivo dejanje za izogibanje postopku. Dodatno velja izpostaviti, da je prisilno delo po naši Ustavi prepovedano (četrti odstavek 49. člena Ustave).[8]
Glede na navedeno ocenjujemo, da je veljavna ureditev ustrezna.
[1] Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US, 89/23 – odl. US in 53/24.
[2] Uradni list RS, št. 55/08.
[3] Uradni list RS, št. 55/08.
[4] Katarina Bergant: Tožilstvo dela učinkovito, v 91 odstotkih imamo obsodilne sodbe, 13. julij, 2025, https://www.rtvslo.si/slovenija/katarina-bergant-tozilstvo-dela-ucinkovito-v-91-odstotkih-imamo-obsodilne-sodbe/751827.
[5] Sodna statistika 2024, str. 253, https://podatki.gov.si/dataset/43606a24-b254-40ef-846d-2b7df3db22ed/resource/baaced12-fa0a-486f-b55d-80821e41d325/download/sodnastatistika2024.pdf.
[6] Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US, 89/23 – odl. US in 53/24.
[7] Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K, 36/19, 189/20 – ZFRO, 51/21, 159/21, 196/21 – ZDOsk, 15/22, 43/22, 100/22 – ZNUZSZS, 141/22 – ZNUNBZ, 40/23 – ZČmIS-1, 78/23 in 32/25 – ZZDej-N.
[8] Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13, 75/16 in 92/21.