30. 7. 2025
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport
Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) pojasnjuje, da je pristojno za izvajanje Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09, 77/10, 40/14 – ZIN-B in 81/15, v nadaljnjem besedilu: ZPSto-2) in Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22, v nadaljnjem besedilu: ZVPot-1).
Prepoved dostavljanja nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih reklamnih pošiljk v predalčnik ureja 45. člen ZPSto-2[1]. Zakonodajalec z njo prejemnikom nenaslovljenih pošiljk omogoča, da zavrnejo njihovo prejemanje, in sicer na način, da na svoj predalčnik nalepijo nalepko, ki jo izda Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: AKOS). Po tretjem odstavku 45. člena ZPSto-2 predstavljajo izjemo zgolj časopisi, revije, uradna glasila občin in lokalnih skupnosti, vabila ustanov, politična propagandna sporočila med volilno kampanjo, nenaslovljene pošiljke z informativno, izobraževalno ali humanitarno vsebino ter druge tiskane oblike uredniško oblikovanih vsebin. Gre za t. i. »opt-out« opcijo, pri kateri potencialni naslovnik svojo voljo, da ne želi prejemati nenaslovljenih pošiljk, enostavno izrazi z nalepko na predalčniku. Pri tem gre v Sloveniji za dobro uveljavljeno prakso, Pošta Slovenije stanje nalepk periodično spremlja, trenutno je cca. 33 % hišnih predalčnikov opremljenih z nalepko AKOS-a.
V primeru t. i. »opt-in« opcije, ki bi jasno in nedvoumno izražala voljo posameznika oziroma lastnika hišnega predalčnika, da želi prejemati nenaslovljene reklamne pošiljke, pa bi to terjalo predhodno individualno pridobivanje soglasja vsakega naslovnika z njegovim podpisom ali kako drugače nedvoumno izraženo voljo (pisno ali prek drugih elektronskih možnosti). Glede poštnih storitev bi tak model v procesnem smislu predstavljal neizvedljive situacije, ki bi pod vprašaj postavile samo izvedbo naročila. Naročnik oziroma posamezno trgovsko podjetje bi moralo pridobiti soglasje naslovnika, kar pomeni, da se vsi naslovniki verjetno ne bi odločili za vse ponudnike nenaslovljenih reklamnih pošiljk. Nastopile bi različne kombinacije, katere nenaslovljene reklamne pošiljke bi želel prejemati posamezni naslovnik oz. gospodinjstvo. Četudi bi trgovska podjetja tako pridobljene baze podatkov svojih t. i. naročnikov predala Pošti Slovenije za pripravo svežnjev izbranih nenaslovljenih reklamnih pošiljk za posamezno gospodinjstvo, je to v praksi tehnološko neizvedljivo, ker strojne naprave za sortiranje nenaslovljenih pošiljk ne zmorejo pripravljati takih svežnjev pošiljk, ki bi pri vseh naslovnikih upoštevale njihove želje.
ZVPot-1 v VII. poglavju (od 36. člena do 45. člena)[2] ureja oglaševanje, zlasti zaradi vpliva oglaševalskih sporočil na ekonomsko obnašanje potrošnikov. Pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga, storitev in digitalne vsebine s strani podjetij ureja predvsem ZVPot-1, prav tako pa morajo podjetja pri oglaševanju upoštevati tudi področno zakonodajo, ki ureja oglaševanje na področju posameznih dejavnosti, storitev ali izdelkov (na primer v zvezi z mediji, omejevanjem porabe alkohola ter tobačnih in povezanih izdelkov, lekarniške in zdravstvene dejavnosti itd.).
ZVPot-1 v tretjem odstavku 36. člena izrecno določa, da oglaševanje ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče. Poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. točka 46. člena ZVPot-1).
V skladu z 230. členom ZVPot-1 Tržni inšpektorat Republike Slovenije in drugi pristojni inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi nadzirajo uresničevanje ZVPot-1. V primeru ugotovljenih kršitev pri oglaševanju blaga, storitev ali digitalnih vsebin, ter uporabi nepoštenih poslovnih praks izrekajo tudi ukrepe v skladu z ZVPot-1 (izdajajo prepovedne upravne odločbe v inšpekcijskem postopku in morebitne globe v prekrškovnem postopku). Poleg opisanih pravnih sankcij podjetje z zavajajočim oglaševanjem ali uporabo nepoštene poslovne prakse tvega tudi izgubo zaupanja, zvestobe in spoštovanja potrošnikov oz. končnih kupcev.
Poslovanje v skladu s pravnimi pravili oglaševanja je ključnega pomena za uspešno poslovanje vsakega podjetja. V izogib tovrstnim posledicam morajo zato podjetja pri oblikovanju oglaševalskih sporočil poleg marketinškega (praktičnega) vidika vselej paziti tudi na pravni (teoretični) vidik oglaševanja.
V 41. členu ZVPot-1 je opredeljeno, da se oglaševanje v vseh oglaševalskih sporočilih, ki so del ali pa predstavljajo storitev informacijske družbe zagotovi tudi, da je jasno prepoznavno, da gre za oglaševalsko sporočilo in katero podjetje je njegov naročnik. Če oglaševalsko sporočilo obsega posebne ponudbe (popusti, premije, darila in podobno), dovoljena nagradna tekmovanja ali igre na srečo, so te jasno prepoznavne, pogoji za njihovo pridobitev pa dostopni in jasni ter nedvoumno navedeni.
V 42. členu ZVPot-1, ki ureja predložitev dokazov, je določeno, da glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevajoč upravičen interes oglaševalca, potrošnika in drugih strank v postopku lahko sodišče ali organ, pred katerim teče postopek, v postopku, ki se nanaša na oglaševanje, od oglaševalca zahteva, naj predloži dokaze o resničnosti oglaševalskih trditev, v katerih navaja domnevana dejstva, pri primerjalnem oglaševanju pa, da predloži dokaze v roku, ki ni daljši od osmih dni. Če oglaševalec takšnih dokazov ne predloži ali če predloži pomanjkljive dokaze, se šteje, da trditve, v katerih so navedena domnevana dejstva, niso točne.
V 44. členu ZVPot-1 je določeno, da se pravne in fizične, domače ali tuje osebe, ki opravljajo dejavnost oglaševanja na območju Republike Slovenije lahko združujejo v Slovensko oglaševalsko zbornico, ki je pravna oseba. Svojo organizacijo in delovanje določi s statutom.
Na podlagi 43. člena ZVPot-1 lahko Slovenska oglaševalska zbornica na zahtevo državnega organa, organizacije potrošnikov, potrošnika ali na lastno pobudo poda mnenje o tem, ali je določeno oglaševanje nedostojno oziroma zavajajoče.
Stanovsko združenje oglaševalcev iz 44. člena tega zakona – Slovenska oglaševalska zbornica lahko opravlja nadzor in daje mnenje skladno s prvim odstavkom 231. člena ZVPot-1 v okviru svojega področja delovanja, opredeljenega s kodeksom ravnanja, ki so ga sprejeli njegovi organi v skladu s pravili delovanja stanovskega združenja. V 231. členu ZVPot-1 je določen nadzor in postopek pred tvorcem kodeksa, ki lahko opravlja nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami in na zahtevo državnega organa, organizacije potrošnikov, potrošnika ali na lastno pobudo poda mnenje o tem, ali je določena poslovna praksa nepoštena. Zahteva za uvedbo postopka pred tvorcem kodeksa se ne šteje za odpoved pravici do upravnega in sodnega varstva.
Na ministrstvu menimo, da je v Republiki Sloveniji fizičnim in pravnim osebam na ustrezen način omogočeno izraziti voljo, da v svoj predalčnik ne želijo prejemati nenaslovljenih pošiljk, zato ne načrtujemo uvedbe Robinsonovega seznama.
Glede na vse navedeno ocenjujemo, da podan predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
[1] Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09, 77/10, 40/14 – ZIN-B in 81/15) https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5556
[2]Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22) https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO7054