29. 7. 2025
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport in Ministrstva za kulturo
Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21, 18/23 – ZDU-1O, 75/23 in 102/24; v nadaljevanju: ZGD-1) natančno določa, kako mora biti sestavljen naziv podjetja, ne glede na obliko poslovnega subjekta. Ime podjetja mora biti v slovenskem jeziku in mora vsebovati:
element, ki nakazuje dejavnost podjetja,
oznako pravno-organizacijske oblike (s.p. ali d.o.o.),
fantazijsko ali imaginarno ime (obvezno pri d.o.o., opcijsko pri s.p.).
ZGD-1 prepoveduje uporabo določenih izrazov, kot so imena držav, uradni znaki ali elementi, ki nasprotujejo zakonom ali morali.
V skladu s 17. členom ZGD-1 firma ne sme vsebovati besed ali znakov, ki:
nasprotujejo zakonu ali morali,
vsebujejo znamke ali neregistrirane znake, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, ali
vsebujejo ali posnemajo uradne znake.
Prav tako, upoštevajoč 20. člen ZGD-1, morata biti sestavina firme, ki nakazuje dejavnost, in oznaka družbe v slovenskem jeziku.
Ker je Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (v nadaljevanju: MGTŠ) pristojno za zakonodajo na področju varstva potrošnikov, opozarjamo tudi na obveznosti podjetij v zvezi z uporabo jezika pri poslovanju s potrošniki. Omenjene določbe so opredeljene v novem Zakonu o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22; v nadaljevanju: ZVPot-1), ki se uporablja od 26. 1. 2023. V ZVPot-1 se je v 7. členu v celoti ohranila določba prvega odstavka 2. člena ZVPot, ki je le prilagojena novim izrazom, ki jih uvajajo nove direktive. S tem se ne spreminjajo obveznosti podjetij do potrošnikov glede uporabe jezika pri poslovanju in pri označevanju blaga, storitve ali digitalne vsebine. Podjetje mora torej s potrošniki še naprej poslovati v slovenskem jeziku, na območjih, na katerih avtohtono živi italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa tudi v jeziku narodne skupnosti, pri čemer velja tudi Pravilnik o uporabi jezikov narodnih skupnosti v procesih poslovanja podjetij s potrošniki na območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, ki podrobneje oziroma jasno določa procese poslovanja podjetij, ki se nanašajo na prodajo blaga in storitev potrošnikom, v katerih mora podjetje na območjih, na katerih avtohtono živi italijanska in madžarska narodna skupnost, s potrošniki uporabljati poleg slovenskega tudi jezik narodne skupnosti.
Pri označevanju blaga, storitve ali digitalne vsebine pa podjetje potrošniku posreduje potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti blaga, storitve ali digitalne vsebine. V tem primeru morajo biti informacije še vedno v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv, pri čemer se lahko namesto besednega jezika pri označevanju blaga ali digitalne vsebine uporabljajo tudi splošno razumljivi simboli in slike.
V 36. členu ZVPot-1 (oglaševanje) je v drugem odstavku določeno, da morajo biti oglaševalska sporočila v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv.
Na podlagi tretjega odstavka 91. člena (garancijski list) ZVPot-1 mora biti garancijski list potrošniku lahko razumljiv. Garancijski list je sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku ter je izdan na trajnem nosilcu podatkov. Kadar je blago namenjeno prodaji na ozemlju Republike Slovenije, je garancijski list v celoti v slovenskem jeziku.
Dodatno področje, ki je prav tako pomembno za varstvo potrošnikov, so navodila za uporabo blaga. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena (navodila) ZVPot-1) mora biti vsebina navodila za uporabo za potrošnika lahko razumljiva in mu mora omogočati pravilno uporabo blaga. Kadar je blago namenjeno prodaji na ozemlju Republike Slovenije, mora biti navodilo za uporabo v celoti v slovenskem jeziku. 51. člen (zavajajoče poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene) v 8. točki določa, da se obveže, da bo potrošnikom, s katerimi se je pred sklenitvijo posla sporazumevalo v jeziku, ki ni uradni jezik države članice, v kateri ima podjetje sedež, zagotavljalo poprodajno storitev, potem pa to storitev ponuja izključno v drugem jeziku, ne da bi bili potrošniki na to jasno opozorjeni, preden so se zavezali k sklenitvi posla.
MGTŠ se zaveda pomembnosti slovenskega jezika kot temeljnega elementa naše kulturne identitete in si prizadeva za njegovo ohranjanje ter dosledno rabo v pravnem okviru, ki ga določata ZGD-1 in ZVPot-1. Ti zakoni že zdaj jasno določajo obvezno uporabo slovenskega jezika pri firmi podjetja, označevanju blaga in storitev ter pri komuniciranju s potrošniki, vključno z oglaševanjem, navodili za uporabo, garancijskimi listi in drugimi ključnimi informacijami.
Ob tem pa poudarjamo, da zakonodaja omogoča tudi rabo tujega jezika, kadar je ta potrebna za informiranje ali dostopnost za tuje obiskovalce – zlasti v turizmu, kjer je ta praksa pogosto nujna za uspešno vključevanje v mednarodni trg. Trenutni zakonski okvir tako že zagotavlja zaščito slovenskega jezika in hkrati omogoča fleksibilnost, ki je pomembna za razvoj gospodarstva in turizma.
Rabo jezika pri poimenovanju pravnih oseb zasebnega prava in poslovnih prostorov ter obveščanju javnosti ureja tudi Zakon o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št, 86/04, 8/10 in 32/24; v nadaljevanju: ZJRS) v 17., 18. in 23. členu.
ZJRS tako v 17. členu (poimenovanje pravnih oseb zasebnega prava) določa: “(1) Firma oziroma ime pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, se vpiše v sodni register oziroma drugo uradno evidenco, če je, skladno s področnimi zakoni, v slovenščini. (2) Prevod firme oziroma imena v tuji jezik se lahko na območju Republike Slovenije uporablja samo skupaj s firmo oziroma imenom v slovenščini. Prevod pri tem v zapisu ne sme biti grafično bolj poudarjen kot firma oziroma ime v slovenščini”. V 18. členu ZJRS (imena obratov, lokalov in drugih poslovnih prostorov) je določeno: “(1) Obrati, prodajalne, gostinski in drugi lokali ali drugi poslovni prostori, ki so poimenovani drugače kot z registriranim imenom ali firmo pravne osebe zasebnega prava oziroma z imenom in priimkom fizične osebe, so poimenovani v slovenščini. (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se v imenu obrata, prodajalne, gostinskega in drugega lokala ali drugega poslovnega prostora lahko uporabljajo besede v tujem jeziku, če pomenijo mednarodno uporabljen izraz za posamezno vrsto poslovnega prostora, če vsebujejo tujo blagovno ali storitveno znamko ali če gre za krajše besedne zveze, ki so zaradi običajne rabe razumljive večini potrošnikov, če predstavljajo sestavni del celostne podobe.«. V prvem odstavku 23. člena ZJRS (oglaševanje) pa je določeno: “Javno oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obveščanja javnosti so skladno s področnim zakonom v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Kadarkoli se slovenščina pojavlja skupaj s tujim jezikom, ker gre za oglaševanje, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obveščanja, ki je namenjeno tudi tujcem, različica v slovenščini ne sme biti manj poudarjena.”
Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem drugega odstavka 17. člena, nad izvajanjem 18. člena in prvega odstavka 23. člena ZJRS opravlja Tržni inšpektorat Republike Slovenije.
Na Ministrstvu za kulturo spremljamo vsa področja javne rabe slovenskega jezika in o kršitvah obveščamo inšpektorate, pristojne za posamezne določbe ZJRS; ti potem ukrepajo v skladu s svojimi pristojnostmi.