Zmanjšanje socialne pomoči “prostovoljnim lenuharjem”
Predlagam spremembo sistema socialne pomoči za brezposelne, ki bi bolj upošteval aktivnost posameznika pri iskanju zaposlitve. Trenutni sistem omogoča, da nekateri posamezniki, ki so sicer sposobni za delo, vendar se zavestno in prostovoljno izogibajo kakršnemukoli iskanju zaposlitve ter nimajo vzdrževanih družinskih članov (npr. otrok), dolgoročno prejemajo polno socialno pomoč ter druge subvencije, kar spodbuja pasivnost in zmanjšuje motivacijo za vključitev na trg dela.
To ni pravično do vseh tistih državljanov, ki redno delajo, plačujejo davke in s tem prispevajo k delovanju socialnega sistema. Država bi morala pomoč usmeriti predvsem k tistim, ki so v resnični stistki, ne pa omogočati dolgotrajno prejemanje socialnih transferjev tistim , ki se prostovoljno odločijo, da ne bodo delali, čeprav so za delo sposobni.
Predlagam, da se uvede vsaj eden izmed predlogov:
1. Zniža višina socialne pomoči za brezposelne posameznike brez otrok, ki se večkrat/nikoli ne udeležujejo razgovorov za zaposlitev, usposabljanj ali drugih oblik aktivnega iskanja dela brez upravičenega razloga.
2. Uvede pogoj aktivnega sodelovanja z zavodom za zaposlovanje (aktivno iskanje zaposlitve: pošiljanje prošenj za delo oziroma udeležba na razgovorih) kot merilo za ohranitev celotnega obsega socialne pomoči.
3. Ukinejo pravice do določenih subvencij (npr. subvencioniran najem, subvencije za prehrano, prevoz ipd.), kadar se ugotovi dolgotrajna pasivnost brez objektivnih razlogov.
Seveda pa je treba pri tem upoštevati tudi izjeme – posameznike, ki imajo zdravniško potrdilo, da določenega dela ne morejo opravljati. V takšnih primerih naj se upošteva njihova dejanska zmožnost za druge vrste dela. Če obstajajo možnosti za opravljanje drugega, prilagojenega dela (npr. lažja fizična opravila, administrativna dela, delo od doma), naj to ne pomeni avtomatske upravičenosti do celotne pomoči, temveč naj se primer ustrezno preveri.
Namen tega predloga ni kaznovanje brezposelnih, temveč spodbujanje k večji odgovornosti in aktivni vključitvi na trg dela. S tem bi zagotovili večjo pravičnost sistema – pomoč naj v največji meri prejmejo tisti, ki jo resnično potrebujejo in si obenem prizadevajo izboljšati svoj položaj.