Predlagam ureditev javnega prevoza v Sloveniji
Predlagam, da se v Sloveniji uredi javni prevoz potnikov in se vsakomur omogoči, da za pot na delo, po opravkih, itd., uporabi javni prevoz. Trenutno stanje je namreč takšno, da je marsikateri kraj v Sloveniji povsem odrezan od javnega prevoza. Edina izjema so avtobusni prevozi šoloobveznih otrok, ki se še vedno izvajajo (vendar le, če otrok hodi v šolo v svojem šolskem okolišu in gre takoj po pouku domov, medtem ko prevoza za na različne aktivnosti nima). Vsi ostali se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Posledično se v Sloveniji praktično vsi vozijo z osebnimi avtomobili in s tem močno prispevajo k onesnaževanju okolja, cestnim zastojem in nevarnosti za prometne nesreče. Kot primer krajev, ki nimajo javnega prevoza naj navedem vasi v Krajevni skupnosti Boštanj in Krajevni skupnosti Studenec v Občini Sevnica.
Problem pri nas v Sloveniji je tudi, da je avtobusni prevoz v Sloveniji dražji od železniškega prevoza, medtem ko je stanje v tujini ravno obratno: avtobusni prevoz je cenejši od železniškega.
Že kar nekajkrat sem bral, da v tujini (v državah EU) države in lokalne skupnosti subvencionirajo cca. 60 % cene javnega prevoza, pri nas pa le cca. 20 %. Iz navedenega izhaja, da je v Sloveniji še veliko možnosti za spodbujanje javnega prevoza potnikov.
Subvencioniranje javnega prevoza potnikov v okviru javne gospodarske službe dopušča tudi Odločba Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki v 4. členu pravi:
Nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. - Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. - Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. - Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. - Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.
Da bi se ljudem uporaba subvencioniranega javnega prevoza splačala, potrjuje naslednji podatek:
Ob predpostavki, da bi bila npr. cena avtobusnega prevoza na razdalji 8 km 1,20 EUR (toliko znaša cena pri potovanju z vlakom) in bi oseba to pot prevozila vsak delovni dan 2x, bi letni stroški znašali 1,2 * 2 * 250 delovnih dni v letu = 600 EUR na leto. Ob predpostavki, da so v družini 4 ljudje (2 odrasla in 2 otroka) in se vsi vozijo na isti relaciji vsak delovni dan, znašajo torej skupni stroški (ob upoštevanju npr. 30 % popusta za otroke): 600 * 2 + 600 * 2 * (1-0,3) = 2040 EUR.
Če pa bi se namesto z avtobusom na enaki razdalji vozili z osebnim avtom, pa bi bili stroški (ob uporabi le enega osebnega avtomobila v družini, vsi se vozijo skupaj):
- bencin (poraba 7 l na 100 km, povpr. cena 1,30 EUR/liter): 250 * 2 * 8 * 7/100 * 1,30 = 364 EUR.
- registracija (zavarovanje + tehnični pregled + letna dajatev za uporabo cest): 500 EUR
- gume (1 x letno zamenjati vse štiri gume - 1 leto zimske, 2. leto letne): 4 * 150 EUR/gumo = 600 EUR
- redni letni servis: 300 EUR
- amortizacija avtomobila (nabavna vrednost avta: 12000 EUR, amortizira se v 10 letih): 1200 EUR (ta strošek se bo v denarnici občutil, ko bo treba kupiti nov avto, v trenutku uporabe avta pa je to strošek, ki ni hkrati tudi izdatek)
- stroški manjših popravil (menjave žarnic, itd.): 100 EUR
ob tem predpostavljam, da ni potrebno plačati parkirnine, avto družina čisti doma in so stroški neznatni (razen porabe časa), ne pride do prometnih nesreč, pri katerih bi bilo treba plačati odbitno franšizo ali pa zavarovalnica škode ne bi krila, itd., voznik ni nikoli kaznovan, itd ter da se izogiba vožnji po avtocesti.
Skupni stroški z avtomobilom ob zgoraj navedenih predpostavkah torej znašajo: 3064 EUR, kar je za 1024 EUR več kot stroški pri uporabi le javnega prevoza!
Navajam še nekaj vidikov, ki utemeljujejo koristnost tega, da se uredi javni prevoz (grem kar po področjih, kot so urejena ministrstva):
- promet: z ureditvijo javnega prevoza in omogočitvijo vsakomur, da ga uporablja, se bo zmanjšalo število zastojev na cestah, manj bo problemov v primeru, da bi bilo treba cesto ali avtocesto zaradi rekonstrukcije delno zapreti, s tem pa bi se povečala tudi pretočnost cest;
- okolje: manj bo emisij toplogrednih plinov. Znano je, da ravno promet prispeva levji delež k emisijam toplogrednih plinov, znano pa je tudi, da Slovenija zelo slabo uresničuje okoljske cilje, sprejete na mednarodni ravni (npr. Kjotski protokol);
-
Predlagam ureditev javnega prevoza v Sloveniji
Predlagam, da se v Sloveniji uredi javni prevoz potnikov in se vsakomur omogoči, da za pot na delo, po opravkih, itd., uporabi javni prevoz. Trenutno stanje je namreč takšno, da je marsikateri kraj v Sloveniji povsem odrezan od javnega prevoza. Edina izjema so avtobusni prevozi šoloobveznih otrok, ki se še vedno izvajajo (vendar le, če otrok hodi v šolo v svojem šolskem okolišu in gre takoj po pouku domov, medtem ko prevoza za na različne aktivnosti nima). Vsi ostali se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Posledično se v Sloveniji praktično vsi vozijo z osebnimi avtomobili in s tem močno prispevajo k onesnaževanju okolja, cestnim zastojem in nevarnosti za prometne nesreče. Kot primer krajev, ki nimajo javnega prevoza naj navedem vasi v Krajevni skupnosti Boštanj in Krajevni skupnosti Studenec v Občini Sevnica.
Problem pri nas v Sloveniji je tudi, da je avtobusni prevoz v Sloveniji dražji od železniškega prevoza, medtem ko je stanje v tujini ravno obratno: avtobusni prevoz je cenejši od železniškega.
Že kar nekajkrat sem bral, da v tujini (v državah EU) države in lokalne skupnosti subvencionirajo cca. 60 % cene javnega prevoza, pri nas pa le cca. 20 %. Iz navedenega izhaja, da je v Sloveniji še veliko možnosti za spodbujanje javnega prevoza potnikov.
Z ureditvijo javnega prevoza bi pridobili predvsem tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti lastnega avtomobila: starostniki, invalidi, mladoletniki, itd. Za mlade bi bilo še zlasti koristno, če bi v okviru javnega prevoza izvajali tudi nočne vožnje ob petkih in sobotah, saj bi bilo tako na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, kar pa bi povečalo tudi splošno varnost na cestah. Prav tako bi si marsikateri zaposleni po stresni službi želel iti domov z javnim prevozom in ne z lastnim avtomobilom, da zaradi stanja, v katerem je (utrujenost od službe) na cesti ne bi ogrožal sebe in drugih, a mnogi žal te možnosti nimajo.
Da navedem primer: V Nemčiji npr. avtobusi vozijo v vsako vas in vozijo tudi na istih relacijah kot vlak (npr. relacija Stuttgart - Tübingen) in to med delavniki vsakih pol ure, ob nedeljah pa vsako uro, tako da imajo ljudje na izbiro več vrst javnega prevoza. Avtobusi ne vozijo prazni. V vsakem mestu je t.i. "glavna avtobusna postaja" (kot npr. glavna avtobusna postaja v Ljubljani), ki je izhodišče za vožnjo avtobusov v vse smeri.
Subvencioniranje javnega prevoza potnikov v okviru javne gospodarske službe dopušča tudi Odločba Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki v 4. členu pravi:
Nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. - Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. - Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. - Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. - Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.
Zgornje sem napisal, da mi ne bo kdo rekel, da evropske direktive ne dopuščajo subvencioniranje javnega prevoza potnikov, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. V primeru, da se v Sloveniji javni prevoz potnikov ne izvaja kot javna služba, je potrebno urediti, da se bo le-ta izvajal kot gospodarska javna gospodarska služba, tako kot je to v zgoraj navedenih državah.
Da bi se ljudem uporaba subvencioniranega javnega prevoza splačala tudi finančno, potrjuje naslednji podatek:
Ob predpostavki, da bi bila npr. cena avtobusnega prevoza na razdalji 8 km 1,20 EUR (toliko znaša cena pri potovanju z vlakom) in bi oseba to pot prevozila vsak delovni dan 2x, bi letni stroški znašali 1,2 * 2 * 250 delovnih dni v letu = 600 EUR na leto. Predpostavljam, da vsi sproti kupujejo vozovnice in da ni mesečne ali letne vozovnice (v navedenem primeru bi bil javni prevoz še veliko cenejši). Ob predpostavki, da so v družini 4 ljudje (2 odrasla in 2 otroka) in se vsi vozijo na isti relaciji vsak delovni dan, znašajo torej skupni stroški (ob upoštevanju npr. 30 % popusta za otroke): 600 * 2 + 600 * 2 * (1-0,3) = 2040 EUR. V primeru daljših voženj je prevoženi kilometer relativno cenejši, tako da bi bil javni prevoz relativno cenejši, če bi bila potovanja daljša.
Če pa bi se namesto z avtobusom na enaki razdalji vozili z osebnim avtom, pa bi bili stroški (ob uporabi le enega osebnega avtomobila v družini, vsi se vozijo skupaj):
- bencin (poraba 7 l na 100 km, povpr. cena 1,30 EUR/liter): 250 * 2 * 8 * 7/100 * 1,30 = 364 EUR.
- registracija (zavarovanje + tehnični pregled + letna dajatev za uporabo cest): 500 EUR
- gume (1 x letno zamenjati vse štiri gume - 1 leto zimske, 2. leto letne): 4 * 150 EUR/gumo = 600 EUR
- redni letni servis: 300 EUR
- amortizacija avtomobila - cenejši avtomobil (nabavna vrednost avta: 12000 EUR, amortizira se v 10 letih): 1200 EUR (ta strošek se bo v denarnici občutil, ko bo treba kupiti nov avto, v trenutku uporabe avta pa je to strošek, ki ni hkrati tudi izdatek). V primeru, da bi imeli npr. mercedesa, bi bili stroški amortizacije 3-4x višji.
- stroški manjših popravil (menjave žarnic, itd.): 100 EUR
ob tem predpostavljam, da ni potrebno plačati parkirnine, avto družina čisti doma in so stroški neznatni (razen porabe časa), ne pride do prometnih nesreč, pri katerih bi bilo treba plačati odbitno franšizo ali pa zavarovalnica škode ne bi krila, itd., voznik ni nikoli kaznovan, itd ter da se izogiba vožnji po avtocesti.
Skupni stroški z avtomobilom ob zgoraj navedenih predpostavkah torej znašajo: 3064 EUR, kar je najmanj za 1024 EUR več kot stroški pri uporabi le javnega prevoza, v primeru uporabe mesečne ali letne vozovnice za javni prevoz (ali celo letne za celo omrežje) pa je razlika še veliko višja v korist javnega prevoza! V Sloveniji se glede stroškov prevoza vse prevečkrat upošteva le strošek bencina, ki pa še zdaleč ni edini strošek z osebnim avtomobilom!
Navajam še nekaj vidikov, ki utemeljujejo koristnost tega, da se uredi javni prevoz (grem kar po področjih, kot so urejena ministrstva):
a) promet:
Z ureditvijo javnega prevoza in omogočitvijo vsakomur, da ga uporablja, se bo zmanjšalo število zastojev na cestah, manj bo problemov v primeru, da bi bilo treba cesto ali avtocesto zaradi rekonstrukcije delno zapreti, s tem pa bi se povečala tudi pretočnost cest.
b) okolje:
Manj bi bilo emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi (npr. prašnih delcev) v zrak, manj bi bilo smoga pozimi in prizemnega ozona poleti. Znano je, da ravno promet prispeva levji delež k emisijam toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi v zrak, znano pa je tudi, da Slovenija zelo slabo uresničuje okoljske cilje, sprejete na mednarodni ravni (npr. Kjotski protokol).
c) notranje zadeve:
Večja bi bila varnost na cestah, saj bi se marsikdo, ki se ne bi počutil sposobnega voziti avtomobil, raje vozil z javnim prevozom, če bi imel to možnost. Prav tako bi se zmanjšalo število vinjenih, drogiranih in preutrujenih voznikov za volanom, saj bi ti v večji meri uporabljali javni prevoz. Navedeno pa bi skupaj z zmanjšanjem gostote prometa na naših cestah prispevalo k zmanjšanju števila smrtnih žrtev na cestah.
d) delo, družina in socialne zadeve:
Ureditev javnega prevoza bi življenje olajšala vsem tistim, ki iz različnih razlogov ne morejo sami voziti avtomobila, pa nimajo nikogar, da bi jih kam peljal, ali pa le-ta takrat, ko bi oseba rabila prevoz, nima časa. Med njimi so starejši, invalidi in tudi mladoletne osebe, ki še nimajo izpita za avto. Staršem ne bi bilo več treba priti po otroka (ki je dovolj star, da lahko samostojno uporablja javni prevoz, npr. od 10. leta dalje), da bi ga peljali na različne aktivnosti. S tem se bodo tako otroci hitreje osamosvojili, kot tudi staršem ne bo več treba biti v stiski, če kdaj zaradi službe ne bodo mogli po otroka, da bi ga peljali na aktivnosti.
Odprla bi se tudi nova delovna mesta, saj bi potrebovali več voznikov avtobusov, pa tudi kontrolorjev, ki bi kontrolirali, ali ljudje plačujejo vožnje.
e) zdravstvo:
Ker bi ljudje, ki se ne počutijo sposobne voziti avtomobil, a ga sedaj zaradi nuje vozijo, ob urejenem javnem prevozu raje uporabili javni prevoz, prav tako pa bi bilo na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, bi se izboljšalo zdravje prebivalstva, manj bi bilo bolnišk (predvsem pa tistih, ki nastanejo zaradi poškodb na poti na delo in z njega (veliko teh nesreč nastane zaradi posledic mobinga na delu in preutrujenosti) - te so še posebej drage, saj se izplačajo v 100 % znesku), manj pa bi bilo tudi stroškov zdravljenja poškodovancev v prometnih nesrečah.
f) šolstvo in šport:
Otrokom bi bilo olajšano obiskovanje različnih aktivnosti (npr. glasbene šole, itd), saj ne bi bilo več potrebe, da bi hodili ponje starši (ki morda ravno takrat zaradi službenih ali drugih obveznosti ne utegnejo), pa tudi otrokom bi koristilo, da bi se prej in bolje osamosvojili. Seveda ob tem ne predlagam, da bi se sami vozili že predšolski otroci, ampak najstniki bi bili pa tega že zmožni... Menim, da se postopno osamosvajanje otrok začne že v ranem otroštvu in ne šele pri 18 letih s "šok terapijo", kot nekateri to zmotno razumejo.
g) visoko šolstvo:
Mnogi študentje bivajo v Ljubljani in drugih študijskih središčih in s tem povzročajo, da so najemnine v njih tako visoke ravno zato, ker kljub temu, da živijo relativno blizu študijskih središč, nimajo več kot 2x možnosti javnega prevoza dnevno, ali pa te možnosti sploh nimajo. V primeru, da bi uredili javni prevoz do vseh krajev v Sloveniji, bi več študentov bivalo doma pri starših in se dnevno vozilo v študijska središča po Sloveniji in nato vsak dan sproti tudi domov. Naj le povem, da npr. do Slovenskih Konjic, ki ležijo relativno blizu Mariboru, ni mogoče priti ne z avtobusom, ne z vlakom.
g) kultura:
Starejšim, invalidom, mladoletnikom in vsem ostalim, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila ali pa nimajo svojega avtomobila, bi bilo olajšano kulturno udejstvovanje in obisk kulturnih prireditev.
h) gospodarstvo:
Gospodarstvo bi dobilo novo priložnost za zagon, saj bi se s tem, ko bi zacvetela panoga javnega prevoza potnikov, povečali BDP in gospodarsko aktivnost, pa tudi zaposlenost, saj bi se odprla nova delovna mesta. Zaposleni bi dobili možnost javnega prevoza, kar bi delodajalcem znižalo stroške nadomestil za prevoz na delo in z njega (že zdaj je tam, kjer je javni prevoz urejen, strošek mesečne vozovnice za pot do določenega kraja nižji kot znaša kilometrina). Ker bi možnost prevoza dobili tudi tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila, bi se povečala prodaja blaga in storitev, kar pa bi ugodno vplivalo na gospodarstvo. Dobili bi nove možnosti gospodarskega razvoja.
i) kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana:
Pod ta resor spada tudi razvoj podeželja in ravno podeželje je tisto, kjer je javni prevoz najmanj urejen. Ureditev javnega prevoza potnikov bi prispevala tudi k razvoju podeželja in bi prispevala k zaustavitvi njegovega praznjenja, saj je ravno pomanjkanje možnosti transporta eden izmed razlogov, da se ljudje selijo v mesta.
j) finance:
Edini problem mojega predloga bi bil v teh kriznih časih denar. Vendar pa menim, da bi ljudje v primeru, da bi videli, da od države tudi nekaj dobijo, bili pripravljeni plačevati višje davke, ki bi pokrili te dodatne stroške.
Upam, da sem vas z zgornjimi argumenti prepričal o koristnosti ureditve javnega prevoza v Sloveniji, zato prosim uporabnike portala predlagam.vladi.si, pristojna ministrstva in vlado, da podprete moj predlog.
Predlagam ureditev javnega prevoza v Sloveniji
Predlagam, da se v Sloveniji uredi javni prevoz potnikov in se vsakomur omogoči, da za pot na delo, po opravkih, itd., uporabi javni prevoz. Trenutno stanje je namreč takšno, da je marsikateri kraj v Sloveniji povsem odrezan od javnega prevoza. Edina izjema so avtobusni prevozi šoloobveznih otrok, ki se še vedno izvajajo (vendar le, če otrok hodi v šolo v svojem šolskem okolišu in gre takoj po pouku domov, medtem ko prevoza za na različne aktivnosti nima). Vsi ostali se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Posledično se v Sloveniji praktično vsi vozijo z osebnimi avtomobili in s tem močno prispevajo k onesnaževanju okolja, cestnim zastojem in nevarnosti za prometne nesreče. Kot primer krajev, ki nimajo javnega prevoza naj navedem vasi v Krajevni skupnosti Boštanj in Krajevni skupnosti Studenec v Občini Sevnica.
Problem pri nas v Sloveniji je tudi, da je avtobusni prevoz v Sloveniji dražji od železniškega prevoza, medtem ko je stanje v tujini ravno obratno: avtobusni prevoz je cenejši od železniškega.
Že kar nekajkrat sem bral, da v tujini (v državah EU) države in lokalne skupnosti subvencionirajo cca. 60 % cene javnega prevoza, pri nas pa le cca. 20 %. Iz navedenega izhaja, da je v Sloveniji še veliko možnosti za spodbujanje javnega prevoza potnikov.
Predlagam pa, da pri nas v Sloveniji za javni prevoz skrbi država in ne občine, to pa iz razloga, ker je več kot 2/3 občin v Sloveniji premajhnih, da bi lahko uspešno izvajale takšen projekt, tako finančno kot tudi prostorsko (na območju ene občine, kakršna je npr. Šalovci, bi bila uvedba javnega prevoza relativno predraga, če pa bi uvedli sistem npr. za celotno Prekmurje s povezavo na druge sisteme (npr. Ptujsko, Maribor, Celje,...) pa bi bila investicija veliko bolj ekonomična.
Z ureditvijo javnega prevoza bi pridobili predvsem tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti lastnega avtomobila: starostniki, invalidi, mladoletniki, itd. Za mlade bi bilo še zlasti koristno, če bi v okviru javnega prevoza izvajali tudi nočne vožnje ob petkih in sobotah, saj bi bilo tako na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, kar pa bi povečalo tudi splošno varnost na cestah. Prav tako bi si marsikateri zaposleni po stresni službi želel iti domov z javnim prevozom in ne z lastnim avtomobilom, da zaradi stanja, v katerem je (utrujenost od službe) na cesti ne bi ogrožal sebe in drugih, a mnogi žal te možnosti nimajo.
Da navedem primer: V Nemčiji npr. avtobusi vozijo v vsako vas in vozijo tudi na istih relacijah kot vlak (npr. relacija Stuttgart - Tübingen) in to med delavniki vsakih pol ure, ob nedeljah pa vsako uro, tako da imajo ljudje na izbiro več vrst javnega prevoza. Avtobusi ne vozijo prazni. V vsakem mestu je t.i. "glavna avtobusna postaja" (kot npr. glavna avtobusna postaja v Ljubljani), ki je izhodišče za vožnjo avtobusov v vse smeri.
Subvencioniranje javnega prevoza potnikov v okviru javne gospodarske službe dopušča tudi Odločba Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki v 4. členu pravi:
Nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. - Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. - Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. - Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. - Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.
Zgornje sem napisal, da mi ne bo kdo rekel, da evropske direktive ne dopuščajo subvencioniranje javnega prevoza potnikov, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. V primeru, da se v Sloveniji javni prevoz potnikov ne izvaja kot javna služba, je potrebno urediti, da se bo le-ta izvajal kot gospodarska javna gospodarska služba, tako kot je to v zgoraj navedenih državah.
Da bi se ljudem uporaba subvencioniranega javnega prevoza splačala tudi finančno, potrjuje naslednji podatek:
Ob predpostavki, da bi bila npr. cena avtobusnega prevoza na razdalji 8 km 1,20 EUR (toliko znaša cena pri potovanju z vlakom) in bi oseba to pot prevozila vsak delovni dan 2x, bi letni stroški znašali 1,2 * 2 * 250 delovnih dni v letu = 600 EUR na leto. Predpostavljam, da vsi sproti kupujejo vozovnice in da ni mesečne ali letne vozovnice (v navedenem primeru bi bil javni prevoz še veliko cenejši). Ob predpostavki, da so v družini 4 ljudje (2 odrasla in 2 otroka) in se vsi vozijo na isti relaciji vsak delovni dan, znašajo torej skupni stroški (ob upoštevanju npr. 30 % popusta za otroke): 600 * 2 + 600 * 2 * (1-0,3) = 2040 EUR. V primeru daljših voženj je prevoženi kilometer relativno cenejši, tako da bi bil javni prevoz relativno cenejši, če bi bila potovanja daljša.
Če pa bi se namesto z avtobusom na enaki razdalji vozili z osebnim avtom, pa bi bili stroški (ob uporabi le enega osebnega avtomobila v družini, vsi se vozijo skupaj):
- bencin (poraba 7 l na 100 km, povpr. cena 1,30 EUR/liter): 250 * 2 * 8 * 7/100 * 1,30 = 364 EUR.
- registracija (zavarovanje + tehnični pregled + letna dajatev za uporabo cest): 500 EUR
- gume (1 x letno zamenjati vse štiri gume - 1 leto zimske, 2. leto letne): 4 * 150 EUR/gumo = 600 EUR
- redni letni servis: 300 EUR
- amortizacija avtomobila - cenejši avtomobil (nabavna vrednost avta: 12000 EUR, amortizira se v 10 letih): 1200 EUR (ta strošek se bo v denarnici občutil, ko bo treba kupiti nov avto, v trenutku uporabe avta pa je to strošek, ki ni hkrati tudi izdatek). V primeru, da bi imeli npr. mercedesa, bi bili stroški amortizacije 3-4x višji.
- stroški manjših popravil (menjave žarnic, itd.): 100 EUR
ob tem predpostavljam, da ni potrebno plačati parkirnine, avto družina čisti doma in so stroški neznatni (razen porabe časa), ne pride do prometnih nesreč, pri katerih bi bilo treba plačati odbitno franšizo ali pa zavarovalnica škode ne bi krila, itd., voznik ni nikoli kaznovan, itd ter da se izogiba vožnji po avtocesti.
Skupni stroški z avtomobilom ob zgoraj navedenih predpostavkah torej znašajo: 3064 EUR, kar je najmanj za 1024 EUR več kot stroški pri uporabi le javnega prevoza, v primeru uporabe mesečne ali letne vozovnice za javni prevoz (ali celo letne za celo omrežje) pa je razlika še veliko višja v korist javnega prevoza! V Sloveniji se glede stroškov prevoza vse prevečkrat upošteva le strošek bencina, ki pa še zdaleč ni edini strošek z osebnim avtomobilom!
Navajam še nekaj vidikov, ki utemeljujejo koristnost tega, da se uredi javni prevoz (grem kar po področjih, kot so urejena ministrstva):
a) promet:
Z ureditvijo javnega prevoza in omogočitvijo vsakomur, da ga uporablja, se bo zmanjšalo število zastojev na cestah, manj bo problemov v primeru, da bi bilo treba cesto ali avtocesto zaradi rekonstrukcije delno zapreti, s tem pa bi se povečala tudi pretočnost cest.
b) okolje:
Manj bi bilo emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi (npr. prašnih delcev) v zrak, manj bi bilo smoga pozimi in prizemnega ozona poleti. Znano je, da ravno promet prispeva levji delež k emisijam toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi v zrak, znano pa je tudi, da Slovenija zelo slabo uresničuje okoljske cilje, sprejete na mednarodni ravni (npr. Kjotski protokol).
c) notranje zadeve:
Večja bi bila varnost na cestah, saj bi se marsikdo, ki se ne bi počutil sposobnega voziti avtomobil, raje vozil z javnim prevozom, če bi imel to možnost. Prav tako bi se zmanjšalo število vinjenih, drogiranih in preutrujenih voznikov za volanom, saj bi ti v večji meri uporabljali javni prevoz. Navedeno pa bi skupaj z zmanjšanjem gostote prometa na naših cestah prispevalo k zmanjšanju števila smrtnih žrtev na cestah.
d) delo, družina in socialne zadeve:
Ureditev javnega prevoza bi življenje olajšala vsem tistim, ki iz različnih razlogov ne morejo sami voziti avtomobila, pa nimajo nikogar, da bi jih kam peljal, ali pa le-ta takrat, ko bi oseba rabila prevoz, nima časa. Med njimi so starejši, invalidi in tudi mladoletne osebe, ki še nimajo izpita za avto. Staršem ne bi bilo več treba priti po otroka (ki je dovolj star, da lahko samostojno uporablja javni prevoz, npr. od 10. leta dalje), da bi ga peljali na različne aktivnosti. S tem se bodo tako otroci hitreje osamosvojili, kot tudi staršem ne bo več treba biti v stiski, če kdaj zaradi službe ne bodo mogli po otroka, da bi ga peljali na aktivnosti.
Odprla bi se tudi nova delovna mesta, saj bi potrebovali več voznikov avtobusov, pa tudi kontrolorjev, ki bi kontrolirali, ali ljudje plačujejo vožnje.
e) zdravstvo:
Ker bi ljudje, ki se ne počutijo sposobne voziti avtomobil, a ga sedaj zaradi nuje vozijo, ob urejenem javnem prevozu raje uporabili javni prevoz, prav tako pa bi bilo na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, bi se izboljšalo zdravje prebivalstva, manj bi bilo bolnišk (predvsem pa tistih, ki nastanejo zaradi poškodb na poti na delo in z njega (veliko teh nesreč nastane zaradi posledic mobinga na delu in preutrujenosti) - te so še posebej drage, saj se izplačajo v 100 % znesku), manj pa bi bilo tudi stroškov zdravljenja poškodovancev v prometnih nesrečah.
f) šolstvo in šport:
Otrokom bi bilo olajšano obiskovanje različnih aktivnosti (npr. glasbene šole, itd), saj ne bi bilo več potrebe, da bi hodili ponje starši (ki morda ravno takrat zaradi službenih ali drugih obveznosti ne utegnejo), pa tudi otrokom bi koristilo, da bi se prej in bolje osamosvojili. Seveda ob tem ne predlagam, da bi se sami vozili že predšolski otroci, ampak najstniki bi bili pa tega že zmožni... Menim, da se postopno osamosvajanje otrok začne že v ranem otroštvu in ne šele pri 18 letih s "šok terapijo", kot nekateri to zmotno razumejo.
g) visoko šolstvo:
Mnogi študentje bivajo v Ljubljani in drugih študijskih središčih in s tem povzročajo, da so najemnine v njih tako visoke ravno zato, ker kljub temu, da živijo relativno blizu študijskih središč, nimajo več kot 2x možnosti javnega prevoza dnevno, ali pa te možnosti sploh nimajo. V primeru, da bi uredili javni prevoz do vseh krajev v Sloveniji, bi več študentov bivalo doma pri starših in se dnevno vozilo v študijska središča po Sloveniji in nato vsak dan sproti tudi domov. Naj le povem, da npr. do Slovenskih Konjic, ki ležijo relativno blizu Mariboru, ni mogoče priti ne z avtobusom, ne z vlakom.
g) kultura:
Starejšim, invalidom, mladoletnikom in vsem ostalim, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila ali pa nimajo svojega avtomobila, bi bilo olajšano kulturno udejstvovanje in obisk kulturnih prireditev.
h) gospodarstvo:
Gospodarstvo bi dobilo novo priložnost za zagon, saj bi se s tem, ko bi zacvetela panoga javnega prevoza potnikov, povečali BDP in gospodarsko aktivnost, pa tudi zaposlenost, saj bi se odprla nova delovna mesta. Zaposleni bi dobili možnost javnega prevoza, kar bi delodajalcem znižalo stroške nadomestil za prevoz na delo in z njega (že zdaj je tam, kjer je javni prevoz urejen, strošek mesečne vozovnice za pot do določenega kraja nižji kot znaša kilometrina). Ker bi možnost prevoza dobili tudi tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila, bi se povečala prodaja blaga in storitev, kar pa bi ugodno vplivalo na gospodarstvo. Dobili bi nove možnosti gospodarskega razvoja.
i) kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana:
Pod ta resor spada tudi razvoj podeželja in ravno podeželje je tisto, kjer je javni prevoz najmanj urejen. Ureditev javnega prevoza potnikov bi prispevala tudi k razvoju podeželja in bi prispevala k zaustavitvi njegovega praznjenja, saj je ravno pomanjkanje možnosti transporta eden izmed razlogov, da se ljudje selijo v mesta.
j) finance:
Edini problem mojega predloga bi bil v teh kriznih časih denar. Vendar pa menim, da bi ljudje v primeru, da bi videli, da od države tudi nekaj dobijo, bili pripravljeni plačevati višje davke, ki bi pokrili te dodatne stroške. Na daljši rok pa bi se državi investicija večkratno povrnila (tudi finančno): zaradi doseganja okoljskih ciljev ji ne bi grozile globe, večja gospodarska aktivnost bi pomenila več davčnih prihodkov, večja zaposlenost in boljša zaposljivost oseb, ki iz objektivnih razlogov ne morejo voziti avtomobila (invalidi) ali pa avtomobila nimajo, ker si ga trenutno ne morejo privoščiti, bi zmanjšala potrebo po socialnih transferih, itd. To vse bi pozitivno vplivalo na proračun.
k) lokalna samouprava in regionalni razvoj:
Z ureditvijo javnega prevoza na državni ravni bi bil omogočen skladnejši regionalni razvoj. Spodbujeno pa bi bilo tudi združevanje občin in preprečena nadaljnja delitev občin, saj bi s tem, ko bi javno službo prevoza potnikov v cestnem prometu prevzela država, ljudje videli, da se tako majhne občine kot jih imamo, ne splačajo.
Upam, da sem vas z zgornjimi argumenti prepričal o koristnosti ureditve javnega prevoza v Sloveniji, zato prosim uporabnike portala predlagam.vladi.si, pristojna ministrstva in vlado, da podprete moj predlog.
Predlagam ureditev javnega prevoza v Sloveniji
Predlagam, da se v Sloveniji uredi javni prevoz potnikov in se vsakomur omogoči, da za pot na delo, po opravkih, itd., uporabi javni prevoz. Trenutno stanje je namreč takšno, da je marsikateri kraj v Sloveniji povsem odrezan od javnega prevoza ali pa javni prevoz poteka ob zelo neugodnih urah (npr. samo enkrat zjutraj in enkrat zgodaj popoldne, potem pa nič več). Edina izjema so avtobusni prevozi šoloobveznih otrok, ki se še vedno izvajajo (vendar le, če otrok hodi v šolo v svojem šolskem okolišu in gre takoj po pouku domov, medtem ko prevoza za na različne aktivnosti nima). Vsi ostali se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Posledično se v Sloveniji praktično vsi vozijo z osebnimi avtomobili in s tem močno prispevajo k onesnaževanju okolja, cestnim zastojem in nevarnosti za prometne nesreče. Kot primer krajev, ki nimajo javnega prevoza naj navedem vasi v Krajevni skupnosti Boštanj in Krajevni skupnosti Studenec v Občini Sevnica.
Problem pri nas v Sloveniji je tudi, da je avtobusni prevoz v Sloveniji dražji od železniškega prevoza, medtem ko je stanje v tujini ravno obratno: avtobusni prevoz je cenejši od železniškega.
Že kar nekajkrat sem bral, da v tujini (v državah EU) države in lokalne skupnosti subvencionirajo cca. 60 % cene javnega prevoza, pri nas pa le cca. 20 %. Iz navedenega izhaja, da je v Sloveniji še veliko možnosti za spodbujanje javnega prevoza potnikov.
Predlagam pa, da pri nas v Sloveniji za javni prevoz skrbi država in ne občine, to pa iz razloga, ker je več kot 2/3 občin v Sloveniji premajhnih, da bi lahko uspešno izvajale takšen projekt, tako finančno kot tudi prostorsko (na območju ene občine, kakršna je npr. Šalovci, bi bila uvedba javnega prevoza relativno predraga, če pa bi uvedli sistem npr. za celotno Prekmurje s povezavo na druge sisteme (npr. Ptujsko, Maribor, Celje,...) pa bi bila investicija veliko bolj ekonomična.
Z ureditvijo javnega prevoza bi pridobili predvsem tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti lastnega avtomobila: starostniki, invalidi, mladoletniki, itd. Za mlade bi bilo še zlasti koristno, če bi v okviru javnega prevoza izvajali tudi nočne vožnje ob petkih in sobotah, saj bi bilo tako na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, kar pa bi povečalo tudi splošno varnost na cestah. Prav tako bi si marsikateri zaposleni po stresni službi želel iti domov z javnim prevozom in ne z lastnim avtomobilom, da zaradi stanja, v katerem je (utrujenost od službe) na cesti ne bi ogrožal sebe in drugih, a mnogi žal te možnosti nimajo.
Da navedem primer: V Nemčiji npr. avtobusi vozijo v vsako vas in vozijo tudi na istih relacijah kot vlak (npr. relacija Stuttgart - Tübingen) in to med delavniki vsakih pol ure, ob nedeljah pa vsako uro, tako da imajo ljudje na izbiro več vrst javnega prevoza. Avtobusi ne vozijo prazni. V vsakem mestu je t.i. "glavna avtobusna postaja" (kot npr. glavna avtobusna postaja v Ljubljani), ki je izhodišče za vožnjo avtobusov v vse smeri.
Subvencioniranje javnega prevoza potnikov v okviru javne gospodarske službe dopušča tudi Odločba Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki v 4. členu pravi:
Nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. - Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. - Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. - Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. - Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.
Zgornje sem napisal, da mi ne bo kdo rekel, da evropske direktive ne dopuščajo subvencioniranje javnega prevoza potnikov, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. V primeru, da se v Sloveniji javni prevoz potnikov ne izvaja kot javna služba, je potrebno urediti, da se bo le-ta izvajal kot gospodarska javna gospodarska služba, tako kot je to v zgoraj navedenih državah.
Da bi se ljudem uporaba subvencioniranega javnega prevoza splačala tudi finančno, potrjuje naslednji podatek:
Ob predpostavki, da bi bila npr. cena avtobusnega prevoza na razdalji 8 km 1,20 EUR (toliko znaša cena pri potovanju z vlakom) in bi oseba to pot prevozila vsak delovni dan 2x, bi letni stroški znašali 1,2 * 2 * 250 delovnih dni v letu = 600 EUR na leto. Predpostavljam, da vsi sproti kupujejo vozovnice in da ni mesečne ali letne vozovnice (v navedenem primeru bi bil javni prevoz še veliko cenejši). Ob predpostavki, da so v družini 4 ljudje (2 odrasla in 2 otroka) in se vsi vozijo na isti relaciji vsak delovni dan, znašajo torej skupni stroški (ob upoštevanju npr. 30 % popusta za otroke): 600 * 2 + 600 * 2 * (1-0,3) = 2040 EUR. V primeru daljših voženj je prevoženi kilometer relativno cenejši, tako da bi bil javni prevoz relativno cenejši, če bi bila potovanja daljša.
Če pa bi se namesto z avtobusom na enaki razdalji vozili z osebnim avtom, pa bi bili stroški (ob uporabi le enega osebnega avtomobila v družini, vsi se vozijo skupaj):
- bencin (poraba 7 l na 100 km, povpr. cena 1,30 EUR/liter): 250 * 2 * 8 * 7/100 * 1,30 = 364 EUR.
- registracija (zavarovanje + tehnični pregled + letna dajatev za uporabo cest): 500 EUR
- gume (1 x letno zamenjati vse štiri gume - 1 leto zimske, 2. leto letne): 4 * 150 EUR/gumo = 600 EUR
- redni letni servis: 300 EUR
- amortizacija avtomobila - cenejši avtomobil (nabavna vrednost avta: 12000 EUR, amortizira se v 10 letih): 1200 EUR (ta strošek se bo v denarnici občutil, ko bo treba kupiti nov avto, v trenutku uporabe avta pa je to strošek, ki ni hkrati tudi izdatek). V primeru, da bi imeli npr. mercedesa, bi bili stroški amortizacije 3-4x višji.
- stroški manjših popravil (menjave žarnic, itd.): 100 EUR
ob tem predpostavljam, da ni potrebno plačati parkirnine, avto družina čisti doma in so stroški neznatni (razen porabe časa), ne pride do prometnih nesreč, pri katerih bi bilo treba plačati odbitno franšizo ali pa zavarovalnica škode ne bi krila, itd., voznik ni nikoli kaznovan, itd ter da se izogiba vožnji po avtocesti.
Skupni stroški z avtomobilom ob zgoraj navedenih predpostavkah torej znašajo: 3064 EUR, kar je najmanj za 1024 EUR več kot stroški pri uporabi le javnega prevoza, v primeru uporabe mesečne ali letne vozovnice za javni prevoz (ali celo letne za celo omrežje) pa je razlika še veliko višja v korist javnega prevoza! V Sloveniji se glede stroškov prevoza vse prevečkrat upošteva le strošek bencina, ki pa še zdaleč ni edini strošek z osebnim avtomobilom!
Navajam še nekaj vidikov, ki utemeljujejo koristnost tega, da se uredi javni prevoz (grem kar po področjih, kot so urejena ministrstva):
a) promet:
Z ureditvijo javnega prevoza in omogočitvijo vsakomur, da ga uporablja, se bo zmanjšalo število zastojev na cestah, manj bo problemov v primeru, da bi bilo treba cesto ali avtocesto zaradi rekonstrukcije delno zapreti, s tem pa bi se povečala tudi pretočnost cest.
b) okolje:
Manj bi bilo emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi (npr. prašnih delcev) v zrak, manj bi bilo smoga pozimi in prizemnega ozona poleti. Znano je, da ravno promet prispeva levji delež k emisijam toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi v zrak, znano pa je tudi, da Slovenija zelo slabo uresničuje okoljske cilje, sprejete na mednarodni ravni (npr. Kjotski protokol).
c) notranje zadeve:
Večja bi bila varnost na cestah, saj bi se marsikdo, ki se ne bi počutil sposobnega voziti avtomobil, raje vozil z javnim prevozom, če bi imel to možnost. Prav tako bi se zmanjšalo število vinjenih, drogiranih in preutrujenih voznikov za volanom, saj bi ti v večji meri uporabljali javni prevoz. Navedeno pa bi skupaj z zmanjšanjem gostote prometa na naših cestah prispevalo k zmanjšanju števila smrtnih žrtev na cestah.
d) delo, družina in socialne zadeve:
Ureditev javnega prevoza bi življenje olajšala vsem tistim, ki iz različnih razlogov ne morejo sami voziti avtomobila, pa nimajo nikogar, da bi jih kam peljal, ali pa le-ta takrat, ko bi oseba rabila prevoz, nima časa. Med njimi so starejši, invalidi in tudi mladoletne osebe, ki še nimajo izpita za avto. Staršem ne bi bilo več treba priti po otroka (ki je dovolj star, da lahko samostojno uporablja javni prevoz, npr. od 10. leta dalje), da bi ga peljali na različne aktivnosti. S tem se bodo tako otroci hitreje osamosvojili, kot tudi staršem ne bo več treba biti v stiski, če kdaj zaradi službe ne bodo mogli po otroka, da bi ga peljali na aktivnosti.
Odprla bi se tudi nova delovna mesta, saj bi potrebovali več voznikov avtobusov, pa tudi kontrolorjev, ki bi kontrolirali, ali ljudje plačujejo vožnje.
e) zdravstvo:
Ker bi ljudje, ki se ne počutijo sposobne voziti avtomobil, a ga sedaj zaradi nuje vozijo, ob urejenem javnem prevozu raje uporabili javni prevoz, prav tako pa bi bilo na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, bi se izboljšalo zdravje prebivalstva, manj bi bilo bolnišk (predvsem pa tistih, ki nastanejo zaradi poškodb na poti na delo in z njega (veliko teh nesreč nastane zaradi posledic mobinga na delu in preutrujenosti) - te so še posebej drage, saj se izplačajo v 100 % znesku), manj pa bi bilo tudi stroškov zdravljenja poškodovancev v prometnih nesrečah.
f) šolstvo in šport:
Otrokom bi bilo olajšano obiskovanje različnih aktivnosti (npr. glasbene šole, itd), saj ne bi bilo več potrebe, da bi hodili ponje starši (ki morda ravno takrat zaradi službenih ali drugih obveznosti ne utegnejo), pa tudi otrokom bi koristilo, da bi se prej in bolje osamosvojili. Seveda ob tem ne predlagam, da bi se sami vozili že predšolski otroci, ampak najstniki bi bili pa tega že zmožni... Menim, da se postopno osamosvajanje otrok začne že v ranem otroštvu in ne šele pri 18 letih s "šok terapijo", kot nekateri to zmotno razumejo.
g) visoko šolstvo:
Mnogi študentje bivajo v Ljubljani in drugih študijskih središčih in s tem povzročajo, da so najemnine v njih tako visoke ravno zato, ker kljub temu, da živijo relativno blizu študijskih središč, nimajo več kot 2x možnosti javnega prevoza dnevno, ali pa te možnosti sploh nimajo. V primeru, da bi uredili javni prevoz do vseh krajev v Sloveniji, tako, da bi avtobusi vozili npr. vsaj vsako uro, bi več študentov bivalo doma pri starših in se dnevno vozilo v študijska središča po Sloveniji in nato vsak dan sproti tudi domov.
g) kultura:
Starejšim, invalidom, mladoletnikom in vsem ostalim, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila ali pa nimajo svojega avtomobila, bi bilo olajšano kulturno udejstvovanje in obisk kulturnih prireditev.
h) gospodarstvo:
Gospodarstvo bi dobilo novo priložnost za zagon, saj bi se s tem, ko bi zacvetela panoga javnega prevoza potnikov, povečali BDP in gospodarsko aktivnost, pa tudi zaposlenost, saj bi se odprla nova delovna mesta. Zaposleni bi dobili možnost javnega prevoza, kar bi delodajalcem znižalo stroške nadomestil za prevoz na delo in z njega (že zdaj je tam, kjer je javni prevoz urejen, strošek mesečne vozovnice za pot do določenega kraja nižji kot znaša kilometrina). Ker bi možnost prevoza dobili tudi tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila, bi se povečala prodaja blaga in storitev, kar pa bi ugodno vplivalo na gospodarstvo. Dobili bi nove možnosti gospodarskega razvoja.
i) kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana:
Pod ta resor spada tudi razvoj podeželja in ravno podeželje je tisto, kjer je javni prevoz najmanj urejen. Ureditev javnega prevoza potnikov bi prispevala tudi k razvoju podeželja in bi prispevala k zaustavitvi njegovega praznjenja, saj je ravno pomanjkanje možnosti transporta eden izmed razlogov, da se ljudje selijo v mesta.
j) finance:
Edini problem mojega predloga bi bil v teh kriznih časih denar. Vendar pa menim, da bi ljudje v primeru, da bi videli, da od države tudi nekaj dobijo, bili pripravljeni plačevati višje davke, ki bi pokrili te dodatne stroške. Na daljši rok pa bi se državi investicija večkratno povrnila (tudi finančno): zaradi doseganja okoljskih ciljev ji ne bi grozile globe, večja gospodarska aktivnost bi pomenila več davčnih prihodkov, večja zaposlenost in boljša zaposljivost oseb, ki iz objektivnih razlogov ne morejo voziti avtomobila (invalidi) ali pa avtomobila nimajo, ker si ga trenutno ne morejo privoščiti, bi zmanjšala potrebo po socialnih transferih, itd. To vse bi pozitivno vplivalo na proračun.
k) lokalna samouprava in regionalni razvoj:
Z ureditvijo javnega prevoza na državni ravni bi bil omogočen skladnejši regionalni razvoj. Spodbujeno pa bi bilo tudi združevanje občin in preprečena nadaljnja delitev občin, saj bi s tem, ko bi javno službo prevoza potnikov v cestnem prometu prevzela država, ljudje videli, da se tako majhne občine kot jih imamo, ne splačajo.
Upam, da sem vas z zgornjimi argumenti prepričal o koristnosti ureditve javnega prevoza v Sloveniji, zato prosim uporabnike portala predlagam.vladi.si, pristojna ministrstva in vlado, da podprete moj predlog.
Predlagam ureditev javnega prevoza v Sloveniji
Predlagam, da se v Sloveniji uredi javni prevoz potnikov in se vsakomur omogoči, da za pot na delo, po opravkih, itd., uporabi javni prevoz. Trenutno stanje je namreč takšno, da je marsikateri kraj v Sloveniji povsem odrezan od javnega prevoza ali pa javni prevoz poteka ob zelo neugodnih urah (npr. samo enkrat zjutraj in enkrat zgodaj popoldne, potem pa nič več). Edina izjema so avtobusni prevozi šoloobveznih otrok, ki se še vedno izvajajo (vendar le, če otrok hodi v šolo v svojem šolskem okolišu in gre takoj po pouku domov, medtem ko prevoza za na različne aktivnosti nima). Vsi ostali se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Posledično se v Sloveniji praktično vsi vozijo z osebnimi avtomobili in s tem močno prispevajo k onesnaževanju okolja, cestnim zastojem in nevarnosti za prometne nesreče.
Problem pri nas v Sloveniji je tudi, da je avtobusni prevoz v Sloveniji dražji od železniškega prevoza, medtem ko je stanje v tujini ravno obratno: avtobusni prevoz je cenejši od železniškega.
Že kar nekajkrat sem bral, da v tujini (v državah EU) države in lokalne skupnosti subvencionirajo cca. 60 % cene javnega prevoza, pri nas pa le cca. 20 %. Iz navedenega izhaja, da je v Sloveniji še veliko možnosti za spodbujanje javnega prevoza potnikov.
Predlagam pa, da pri nas v Sloveniji za javni prevoz skrbi država in ne občine, to pa iz razloga, ker je več kot 2/3 občin v Sloveniji premajhnih, da bi lahko uspešno izvajale takšen projekt, tako finančno kot tudi prostorsko (na območju ene občine, kakršna je npr. Šalovci, bi bila uvedba javnega prevoza relativno predraga, če pa bi uvedli sistem npr. za celotno Prekmurje s povezavo na druge sisteme (npr. Ptujsko, Maribor, Celje,...) pa bi bila investicija veliko bolj ekonomična. Nadalje naj se javni prevoz potnikov izvaja kot gospodarska javna služba kot je to drugod po Evropi, ne pa kot čista tržna dejavnost.
Z ureditvijo javnega prevoza bi pridobili predvsem tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti lastnega avtomobila: starostniki, invalidi, mladoletniki, itd. Za mlade bi bilo še zlasti koristno, če bi v okviru javnega prevoza izvajali tudi nočne vožnje ob petkih in sobotah, saj bi bilo tako na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, kar pa bi povečalo tudi splošno varnost na cestah. Prav tako bi si marsikateri zaposleni po stresni službi želel iti domov z javnim prevozom in ne z lastnim avtomobilom, da zaradi stanja, v katerem je (utrujenost od službe) na cesti ne bi ogrožal sebe in drugih, a mnogi žal te možnosti nimajo.
Da navedem primer: V Nemčiji npr. avtobusi vozijo v vsako vas in vozijo tudi na istih relacijah kot vlak (npr. relacija Stuttgart - Tübingen) in to med delavniki vsakih pol ure, ob nedeljah pa vsako uro, tako da imajo ljudje na izbiro več vrst javnega prevoza. Avtobusi ne vozijo prazni. V vsakem mestu je t.i. "glavna avtobusna postaja" (kot npr. glavna avtobusna postaja v Ljubljani), ki je izhodišče za vožnjo avtobusov v vse smeri.
Subvencioniranje javnega prevoza potnikov v okviru javne gospodarske službe dopušča tudi Odločba Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki v 4. členu pravi:
Nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. - Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. - Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. - Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. - Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.
Zgornje sem napisal, da mi ne bo kdo rekel, da evropske direktive ne dopuščajo subvencioniranje javnega prevoza potnikov, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. V primeru, da se v Sloveniji javni prevoz potnikov ne izvaja kot javna služba, je potrebno urediti, da se bo le-ta izvajal kot gospodarska javna gospodarska služba, tako kot je to v zgoraj navedenih državah.
Da bi se ljudem uporaba subvencioniranega javnega prevoza splačala tudi finančno, potrjuje naslednji podatek:
Ob predpostavki, da bi bila npr. cena avtobusnega prevoza na razdalji 8 km 1,20 EUR (toliko znaša cena pri potovanju z vlakom) in bi oseba to pot prevozila vsak delovni dan 2x, bi letni stroški znašali 1,2 * 2 * 250 delovnih dni v letu = 600 EUR na leto. Predpostavljam, da vsi sproti kupujejo vozovnice in da ni mesečne ali letne vozovnice (v navedenem primeru bi bil javni prevoz še veliko cenejši). Ob predpostavki, da so v družini 4 ljudje (2 odrasla in 2 otroka) in se vsi vozijo na isti relaciji vsak delovni dan, znašajo torej skupni stroški (ob upoštevanju npr. 30 % popusta za otroke): 600 * 2 + 600 * 2 * (1-0,3) = 2040 EUR. V primeru daljših voženj je prevoženi kilometer relativno cenejši, tako da bi bil javni prevoz relativno cenejši, če bi bila potovanja daljša.
Če pa bi se namesto z avtobusom na enaki razdalji vozili z osebnim avtom, pa bi bili stroški (ob uporabi le enega osebnega avtomobila v družini, vsi se vozijo skupaj):
- bencin (poraba 7 l na 100 km, povpr. cena 1,30 EUR/liter): 250 * 2 * 8 * 7/100 * 1,30 = 364 EUR.
- registracija (zavarovanje + tehnični pregled + letna dajatev za uporabo cest): 500 EUR
- gume (1 x letno zamenjati vse štiri gume - 1 leto zimske, 2. leto letne): 4 * 150 EUR/gumo = 600 EUR
- redni letni servis: 300 EUR
- amortizacija avtomobila - cenejši avtomobil (nabavna vrednost avta: 12000 EUR, amortizira se v 10 letih): 1200 EUR (ta strošek se bo v denarnici občutil, ko bo treba kupiti nov avto, v trenutku uporabe avta pa je to strošek, ki ni hkrati tudi izdatek). V primeru, da bi imeli npr. mercedesa, bi bili stroški amortizacije 3-4x višji.
- stroški manjših popravil (menjave žarnic, itd.): 100 EUR
ob tem predpostavljam, da ni potrebno plačati parkirnine, avto družina čisti doma in so stroški neznatni (razen porabe časa), ne pride do prometnih nesreč, pri katerih bi bilo treba plačati odbitno franšizo ali pa zavarovalnica škode ne bi krila, itd., voznik ni nikoli kaznovan, itd ter da se izogiba vožnji po avtocesti.
Skupni stroški z avtomobilom ob zgoraj navedenih predpostavkah torej znašajo: 3064 EUR, kar je najmanj za 1024 EUR več kot stroški pri uporabi le javnega prevoza, v primeru uporabe mesečne ali letne vozovnice za javni prevoz (ali celo letne za celo omrežje) pa je razlika še veliko višja v korist javnega prevoza! V Sloveniji se glede stroškov prevoza vse prevečkrat upošteva le strošek bencina, ki pa še zdaleč ni edini strošek z osebnim avtomobilom!
Navajam še nekaj vidikov, ki utemeljujejo koristnost tega, da se uredi javni prevoz (grem kar po področjih, kot so urejena ministrstva):
a) promet:
Z ureditvijo javnega prevoza in omogočitvijo vsakomur, da ga uporablja, se bo zmanjšalo število zastojev na cestah, manj bo problemov v primeru, da bi bilo treba cesto ali avtocesto zaradi rekonstrukcije delno zapreti, s tem pa bi se povečala tudi pretočnost cest.
b) okolje:
Manj bi bilo emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi (npr. prašnih delcev) v zrak, manj bi bilo smoga pozimi in prizemnega ozona poleti. Znano je, da ravno promet prispeva levji delež k emisijam toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi v zrak, znano pa je tudi, da Slovenija zelo slabo uresničuje okoljske cilje, sprejete na mednarodni ravni (npr. Kjotski protokol).
c) notranje zadeve:
Večja bi bila varnost na cestah, saj bi se marsikdo, ki se ne bi počutil sposobnega voziti avtomobil, raje vozil z javnim prevozom, če bi imel to možnost. Prav tako bi se zmanjšalo število vinjenih, drogiranih in preutrujenih voznikov za volanom, saj bi ti v večji meri uporabljali javni prevoz. Navedeno pa bi skupaj z zmanjšanjem gostote prometa na naših cestah prispevalo k zmanjšanju števila smrtnih žrtev na cestah.
d) delo, družina in socialne zadeve:
Ureditev javnega prevoza bi življenje olajšala vsem tistim, ki iz različnih razlogov ne morejo sami voziti avtomobila, pa nimajo nikogar, da bi jih kam peljal, ali pa le-ta takrat, ko bi oseba rabila prevoz, nima časa. Med njimi so starejši, invalidi in tudi mladoletne osebe, ki še nimajo izpita za avto. Staršem ne bi bilo več treba priti po otroka (ki je dovolj star, da lahko samostojno uporablja javni prevoz, npr. od 10. leta dalje), da bi ga peljali na različne aktivnosti. S tem se bodo tako otroci hitreje osamosvojili, kot tudi staršem ne bo več treba biti v stiski, če kdaj zaradi službe ne bodo mogli po otroka, da bi ga peljali na aktivnosti.
Odprla bi se tudi nova delovna mesta, saj bi potrebovali več voznikov avtobusov, pa tudi kontrolorjev, ki bi kontrolirali, ali ljudje plačujejo vožnje.
e) zdravstvo:
Ker bi ljudje, ki se ne počutijo sposobne voziti avtomobil, a ga sedaj zaradi nuje vozijo, ob urejenem javnem prevozu raje uporabili javni prevoz, prav tako pa bi bilo na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, bi se izboljšalo zdravje prebivalstva, manj bi bilo bolnišk (predvsem pa tistih, ki nastanejo zaradi poškodb na poti na delo in z njega (veliko teh nesreč nastane zaradi posledic mobinga na delu in preutrujenosti) - te so še posebej drage, saj se izplačajo v 100 % znesku), manj pa bi bilo tudi stroškov zdravljenja poškodovancev v prometnih nesrečah.
f) šolstvo in šport:
Otrokom bi bilo olajšano obiskovanje različnih aktivnosti (npr. glasbene šole, itd), saj ne bi bilo več potrebe, da bi hodili ponje starši (ki morda ravno takrat zaradi službenih ali drugih obveznosti ne utegnejo), pa tudi otrokom bi koristilo, da bi se prej in bolje osamosvojili. Seveda ob tem ne predlagam, da bi se sami vozili že predšolski otroci, ampak najstniki bi bili pa tega že zmožni... Menim, da se postopno osamosvajanje otrok začne že v ranem otroštvu in ne šele pri 18 letih s "šok terapijo", kot nekateri to zmotno razumejo.
g) visoko šolstvo:
Mnogi študentje bivajo v Ljubljani in drugih študijskih središčih in s tem povzročajo, da so najemnine v njih tako visoke ravno zato, ker kljub temu, da živijo relativno blizu študijskih središč, nimajo več kot 2x možnosti javnega prevoza dnevno, ali pa te možnosti sploh nimajo. V primeru, da bi uredili javni prevoz do vseh krajev v Sloveniji, tako, da bi avtobusi vozili npr. vsaj vsako uro, bi več študentov bivalo doma pri starših in se dnevno vozilo v študijska središča po Sloveniji in nato vsak dan sproti tudi domov.
g) kultura:
Starejšim, invalidom, mladoletnikom in vsem ostalim, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila ali pa nimajo svojega avtomobila, bi bilo olajšano kulturno udejstvovanje in obisk kulturnih prireditev.
h) gospodarstvo:
Gospodarstvo bi dobilo novo priložnost za zagon, saj bi se s tem, ko bi zacvetela panoga javnega prevoza potnikov, povečali BDP in gospodarsko aktivnost, pa tudi zaposlenost, saj bi se odprla nova delovna mesta. Zaposleni bi dobili možnost javnega prevoza, kar bi delodajalcem znižalo stroške nadomestil za prevoz na delo in z njega (že zdaj je tam, kjer je javni prevoz urejen, strošek mesečne vozovnice za pot do določenega kraja nižji kot znaša kilometrina). Ker bi možnost prevoza dobili tudi tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila, bi se povečala prodaja blaga in storitev, kar pa bi ugodno vplivalo na gospodarstvo. Dobili bi nove možnosti gospodarskega razvoja.
i) kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana:
Pod ta resor spada tudi razvoj podeželja in ravno podeželje je tisto, kjer je javni prevoz najmanj urejen. Ureditev javnega prevoza potnikov bi prispevala tudi k razvoju podeželja in bi prispevala k zaustavitvi njegovega praznjenja, saj je ravno pomanjkanje možnosti transporta eden izmed razlogov, da se ljudje selijo v mesta.
j) finance:
Edini problem mojega predloga bi bil v teh kriznih časih denar. Vendar pa menim, da bi ljudje v primeru, da bi videli, da od države tudi nekaj dobijo, bili pripravljeni plačevati višje davke, ki bi pokrili te dodatne stroške. Na daljši rok pa bi se državi investicija večkratno povrnila (tudi finančno): zaradi doseganja okoljskih ciljev ji ne bi grozile globe, večja gospodarska aktivnost bi pomenila več davčnih prihodkov, večja zaposlenost in boljša zaposljivost oseb, ki iz objektivnih razlogov ne morejo voziti avtomobila (invalidi) ali pa avtomobila nimajo, ker si ga trenutno ne morejo privoščiti, bi zmanjšala potrebo po socialnih transferih, itd. To vse bi pozitivno vplivalo na proračun.
Predlagam, da se zagonski stroški navedene investicije (tj. ureditev avtobusnih postaj, izdelava voznih redov, nakup nizkopodnih avtobusov, prilagojenih za invalide, nakup in montaža naprav za obveščanje, kdaj pride avtobus, nakup in montaža avtomatov za prodajo vozovnic, zaposlitev in usposabljanje voznikov) financirajo iz evropskih strukturnih in kohezijskih sredstev, če je navedeno možno. Če pa ni možno, pa iz državnega proračuna.
k) lokalna samouprava in regionalni razvoj:
Z ureditvijo javnega prevoza na državni ravni bi bil omogočen skladnejši regionalni razvoj. Spodbujeno pa bi bilo tudi združevanje občin in preprečena nadaljnja delitev občin, saj bi s tem, ko bi javno službo prevoza potnikov v cestnem prometu prevzela država, ljudje videli, da se tako majhne občine kot jih imamo, ne splačajo.
Upam, da sem vas z zgornjimi argumenti prepričal o koristnosti ureditve javnega prevoza v Sloveniji, zato prosim uporabnike portala predlagam.vladi.si, pristojna ministrstva in vlado, da podprete moj predlog.
Predlagam ureditev javnega prevoza v Sloveniji
Predlagam, da se v Sloveniji uredi javni prevoz potnikov in se vsakomur omogoči, da za pot na delo, po opravkih, itd., uporabi javni prevoz. Trenutno stanje je namreč takšno, da je marsikateri kraj v Sloveniji povsem odrezan od javnega prevoza ali pa javni prevoz poteka ob zelo neugodnih urah (npr. samo enkrat zjutraj in enkrat zgodaj popoldne, potem pa nič več). Edina izjema so avtobusni prevozi šoloobveznih otrok, ki se še vedno izvajajo (vendar le, če otrok hodi v šolo v svojem šolskem okolišu in gre takoj po pouku domov, medtem ko prevoza za na različne aktivnosti nima). Vsi ostali se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Posledično se v Sloveniji praktično vsi vozijo z osebnimi avtomobili in s tem močno prispevajo k onesnaževanju okolja, cestnim zastojem in nevarnosti za prometne nesreče.
Problem pri nas v Sloveniji je tudi, da je avtobusni prevoz v Sloveniji dražji od železniškega prevoza, medtem ko je stanje v tujini ravno obratno: avtobusni prevoz je cenejši od železniškega.
Že kar nekajkrat sem bral, da v tujini (v državah EU) države in lokalne skupnosti subvencionirajo cca. 60 % cene javnega prevoza, pri nas pa le cca. 20 %. Iz navedenega izhaja, da je v Sloveniji še veliko možnosti za spodbujanje javnega prevoza potnikov.
Predlagam pa, da pri nas v Sloveniji za javni prevoz skrbi država in ne občine, to pa iz razloga, ker je več kot 2/3 občin v Sloveniji premajhnih, da bi lahko uspešno izvajale takšen projekt, tako finančno kot tudi prostorsko (na območju ene občine, kakršna je npr. Šalovci, bi bila uvedba javnega prevoza relativno predraga, če pa bi uvedli sistem npr. za celotno Prekmurje s povezavo na druge sisteme (npr. Ptujsko, Maribor, Celje,...) pa bi bila investicija veliko bolj ekonomična. Nadalje naj se javni prevoz potnikov izvaja kot gospodarska javna služba kot je to drugod po Evropi, ne pa kot čista tržna dejavnost.
Z ureditvijo javnega prevoza bi pridobili predvsem tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti lastnega avtomobila: starostniki, invalidi, mladoletniki, itd. Za mlade bi bilo še zlasti koristno, če bi v okviru javnega prevoza izvajali tudi nočne vožnje ob petkih in sobotah, saj bi bilo tako na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, kar pa bi povečalo tudi splošno varnost na cestah. Prav tako bi si marsikateri zaposleni po stresni službi želel iti domov z javnim prevozom in ne z lastnim avtomobilom, da zaradi stanja, v katerem je (utrujenost od službe) na cesti ne bi ogrožal sebe in drugih, a mnogi žal te možnosti nimajo.
Da navedem primer: V Nemčiji npr. avtobusi vozijo v vsako vas in vozijo tudi na istih relacijah kot vlak (npr. relacija Stuttgart - Tübingen) in to med delavniki vsakih pol ure, ob nedeljah pa vsako uro, tako da imajo ljudje na izbiro več vrst javnega prevoza. Avtobusi ne vozijo prazni. V vsakem mestu je t.i. "glavna avtobusna postaja" (kot npr. glavna avtobusna postaja v Ljubljani), ki je izhodišče za vožnjo avtobusov v vse smeri.
Subvencioniranje javnega prevoza potnikov v okviru javne gospodarske službe dopušča tudi Odločba Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki v 4. členu pravi:
Nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. - Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. - Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. - Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. - Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.
Zgornje sem napisal, da mi ne bo kdo rekel, da evropske direktive ne dopuščajo subvencioniranje javnega prevoza potnikov, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. V primeru, da se v Sloveniji javni prevoz potnikov ne izvaja kot javna služba, je potrebno urediti, da se bo le-ta izvajal kot gospodarska javna gospodarska služba, tako kot je to v zgoraj navedenih državah.
Da bi se ljudem uporaba subvencioniranega javnega prevoza splačala tudi finančno, potrjuje naslednji podatek:
Ob predpostavki, da bi bila npr. cena avtobusnega prevoza na razdalji 8 km 1,20 EUR (toliko znaša cena pri potovanju z vlakom) in bi oseba to pot prevozila vsak delovni dan 2x, bi letni stroški znašali 1,2 * 2 * 250 delovnih dni v letu = 600 EUR na leto. Predpostavljam, da vsi sproti kupujejo vozovnice in da ni mesečne ali letne vozovnice (v navedenem primeru bi bil javni prevoz še veliko cenejši). Ob predpostavki, da so v družini 4 ljudje (2 odrasla in 2 otroka) in se vsi vozijo na isti relaciji vsak delovni dan, znašajo torej skupni stroški (ob upoštevanju npr. 30 % popusta za otroke): 600 * 2 + 600 * 2 * (1-0,3) = 2040 EUR. V primeru daljših voženj je prevoženi kilometer relativno cenejši, tako da bi bil javni prevoz relativno cenejši, če bi bila potovanja daljša.
Če pa bi se namesto z avtobusom na enaki razdalji vozili z osebnim avtom, pa bi bili stroški (ob uporabi le enega osebnega avtomobila v družini, vsi se vozijo skupaj):
- bencin (poraba 7 l na 100 km, povpr. cena 1,30 EUR/liter): 250 * 2 * 8 * 7/100 * 1,30 = 364 EUR.
- registracija (zavarovanje + tehnični pregled + letna dajatev za uporabo cest): 500 EUR
- gume (1 x letno zamenjati vse štiri gume - 1 leto zimske, 2. leto letne): 4 * 150 EUR/gumo = 600 EUR
- redni letni servis: 300 EUR
- amortizacija avtomobila - cenejši avtomobil (nabavna vrednost avta: 12000 EUR, amortizira se v 10 letih): 1200 EUR (ta strošek se bo v denarnici občutil, ko bo treba kupiti nov avto, v trenutku uporabe avta pa je to strošek, ki ni hkrati tudi izdatek). V primeru, da bi imeli npr. mercedesa, bi bili stroški amortizacije 3-4x višji.
- stroški manjših popravil (menjave žarnic, itd.): 100 EUR
ob tem predpostavljam, da ni potrebno plačati parkirnine, avto družina čisti doma in so stroški neznatni (razen porabe časa), ne pride do prometnih nesreč, pri katerih bi bilo treba plačati odbitno franšizo ali pa zavarovalnica škode ne bi krila, itd., voznik ni nikoli kaznovan, itd ter da se izogiba vožnji po avtocesti.
Skupni stroški z avtomobilom ob zgoraj navedenih predpostavkah torej znašajo: 3064 EUR, kar je najmanj za 1024 EUR več kot stroški pri uporabi le javnega prevoza, v primeru uporabe mesečne ali letne vozovnice za javni prevoz (ali celo letne za celo omrežje) pa je razlika še veliko višja v korist javnega prevoza! V Sloveniji se glede stroškov prevoza vse prevečkrat upošteva le strošek bencina, ki pa še zdaleč ni edini strošek z osebnim avtomobilom!
Navajam še nekaj vidikov, ki utemeljujejo koristnost tega, da se uredi javni prevoz (grem kar po področjih, kot so urejena ministrstva):
a) promet:
Z ureditvijo javnega prevoza in omogočitvijo vsakomur, da ga uporablja, se bo zmanjšalo število zastojev na cestah, manj bo problemov v primeru, da bi bilo treba cesto ali avtocesto zaradi rekonstrukcije delno zapreti, s tem pa bi se povečala tudi pretočnost cest.
b) okolje:
Manj bi bilo emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi (npr. prašnih delcev) v zrak, manj bi bilo smoga pozimi in prizemnega ozona poleti. Znano je, da ravno promet prispeva levji delež k emisijam toplogrednih plinov in drugih škodljivih snovi v zrak, znano pa je tudi, da Slovenija zelo slabo uresničuje okoljske cilje, sprejete na mednarodni ravni (npr. Kjotski protokol).
c) notranje zadeve:
Večja bi bila varnost na cestah, saj bi se marsikdo, ki se ne bi počutil sposobnega voziti avtomobil, raje vozil z javnim prevozom, če bi imel to možnost. Prav tako bi se zmanjšalo število vinjenih, drogiranih in preutrujenih voznikov za volanom, saj bi ti v večji meri uporabljali javni prevoz. Navedeno pa bi skupaj z zmanjšanjem gostote prometa na naših cestah prispevalo k zmanjšanju števila smrtnih žrtev na cestah. Sicer tudi javni prevoz ni 100 % varen, o čemer ste se lahko prepričali ob zadnjih dogodkih, ko se je na slovenskih cestah zgodilo nekaj prometnih nesreč, v katerih je bil udeležen avtobus, in prometne nesreče vlakov po svetu, vendar pa je javni prevoz kljub temu bistveno varnejši od prevoza z osebnimi vozili.
d) delo, družina in socialne zadeve:
Ureditev javnega prevoza bi življenje olajšala vsem tistim, ki iz različnih razlogov ne morejo sami voziti avtomobila, pa nimajo nikogar, da bi jih kam peljal, ali pa le-ta takrat, ko bi oseba rabila prevoz, nima časa. Med njimi so starejši, invalidi in tudi mladoletne osebe, ki še nimajo izpita za avto. Staršem ne bi bilo več treba priti po otroka (ki je dovolj star, da lahko samostojno uporablja javni prevoz, npr. od 10. leta dalje), da bi ga peljali na različne aktivnosti. S tem se bodo tako otroci hitreje osamosvojili, kot tudi staršem ne bo več treba biti v stiski, če kdaj zaradi službe ne bodo mogli po otroka, da bi ga peljali na aktivnosti.
Odprla bi se tudi nova delovna mesta, saj bi potrebovali več voznikov avtobusov, pa tudi kontrolorjev, ki bi kontrolirali, ali ljudje plačujejo vožnje.
e) zdravstvo:
Ker bi ljudje, ki se ne počutijo sposobne voziti avtomobil, a ga sedaj zaradi nuje vozijo, ob urejenem javnem prevozu raje uporabili javni prevoz, prav tako pa bi bilo na cestah manj vinjenih in drogiranih voznikov, bi se izboljšalo zdravje prebivalstva, manj bi bilo bolnišk (predvsem pa tistih, ki nastanejo zaradi poškodb na poti na delo in z njega (veliko teh nesreč nastane zaradi posledic mobinga na delu in preutrujenosti) - te so še posebej drage, saj se izplačajo v 100 % znesku), manj pa bi bilo tudi stroškov zdravljenja poškodovancev v prometnih nesrečah.
f) šolstvo in šport:
Otrokom bi bilo olajšano obiskovanje različnih aktivnosti (npr. glasbene šole, itd), saj ne bi bilo več potrebe, da bi hodili ponje starši (ki morda ravno takrat zaradi službenih ali drugih obveznosti ne utegnejo), pa tudi otrokom bi koristilo, da bi se prej in bolje osamosvojili. Seveda ob tem ne predlagam, da bi se sami vozili že predšolski otroci, ampak najstniki bi bili pa tega že zmožni... Menim, da se postopno osamosvajanje otrok začne že v ranem otroštvu in ne šele pri 18 letih s "šok terapijo", kot nekateri to zmotno razumejo.
g) visoko šolstvo:
Mnogi študentje bivajo v Ljubljani in drugih študijskih središčih in s tem povzročajo, da so najemnine v njih tako visoke ravno zato, ker kljub temu, da živijo relativno blizu študijskih središč, nimajo več kot 2x možnosti javnega prevoza dnevno, ali pa te možnosti sploh nimajo. V primeru, da bi uredili javni prevoz do vseh krajev v Sloveniji, tako, da bi avtobusi vozili npr. vsaj vsako uro, bi več študentov bivalo doma pri starših in se dnevno vozilo v študijska središča po Sloveniji in nato vsak dan sproti tudi domov.
g) kultura:
Starejšim, invalidom, mladoletnikom in vsem ostalim, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila ali pa nimajo svojega avtomobila, bi bilo olajšano kulturno udejstvovanje in obisk kulturnih prireditev.
h) gospodarstvo:
Gospodarstvo bi dobilo novo priložnost za zagon, saj bi se s tem, ko bi zacvetela panoga javnega prevoza potnikov, povečali BDP in gospodarsko aktivnost, pa tudi zaposlenost, saj bi se odprla nova delovna mesta. Zaposleni bi dobili možnost javnega prevoza, kar bi delodajalcem znižalo stroške nadomestil za prevoz na delo in z njega (že zdaj je tam, kjer je javni prevoz urejen, strošek mesečne vozovnice za pot do določenega kraja nižji kot znaša kilometrina). Ker bi možnost prevoza dobili tudi tisti, ki iz različnih razlogov ne morejo voziti avtomobila, bi se povečala prodaja blaga in storitev, kar pa bi ugodno vplivalo na gospodarstvo. Dobili bi nove možnosti gospodarskega razvoja.
i) kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana:
Pod ta resor spada tudi razvoj podeželja in ravno podeželje je tisto, kjer je javni prevoz najmanj urejen. Ureditev javnega prevoza potnikov bi prispevala tudi k razvoju podeželja in bi prispevala k zaustavitvi njegovega praznjenja, saj je ravno pomanjkanje možnosti transporta eden izmed razlogov, da se ljudje selijo v mesta.
j) finance:
Edini problem mojega predloga bi bil v teh kriznih časih denar. Vendar pa menim, da bi ljudje v primeru, da bi videli, da od države tudi nekaj dobijo, bili pripravljeni plačevati višje davke, ki bi pokrili te dodatne stroške. Na daljši rok pa bi se državi investicija večkratno povrnila (tudi finančno): zaradi doseganja okoljskih ciljev ji ne bi grozile globe, večja gospodarska aktivnost bi pomenila več davčnih prihodkov, večja zaposlenost in boljša zaposljivost oseb, ki iz objektivnih razlogov ne morejo voziti avtomobila (invalidi) ali pa avtomobila nimajo, ker si ga trenutno ne morejo privoščiti, bi zmanjšala potrebo po socialnih transferih, itd. To vse bi pozitivno vplivalo na proračun.
Predlagam, da se zagonski stroški navedene investicije (tj. ureditev avtobusnih postaj, izdelava voznih redov, nakup nizkopodnih avtobusov, prilagojenih za invalide, nakup in montaža naprav za obveščanje, kdaj pride avtobus, nakup in montaža avtomatov za prodajo vozovnic, zaposlitev in usposabljanje voznikov) financirajo iz evropskih strukturnih in kohezijskih sredstev, če je navedeno možno. Če pa ni možno, pa iz državnega proračuna.
k) lokalna samouprava in regionalni razvoj:
Z ureditvijo javnega prevoza na državni ravni bi bil omogočen skladnejši regionalni razvoj. Spodbujeno pa bi bilo tudi združevanje občin in preprečena nadaljnja delitev občin, saj bi s tem, ko bi javno službo prevoza potnikov v cestnem prometu prevzela država, ljudje videli, da se tako majhne občine kot jih imamo, ne splačajo.
Iz zgornjih argumentov izhaja, da bi z ureditvijo javnega prevoza v Sloveniji pridobili vsi, ne glede na starost in socialni status.
Upam, da sem vas z zgornjimi argumenti prepričal o koristnosti ureditve javnega prevoza v Sloveniji, zato prosim uporabnike portala predlagam.vladi.si, pristojna ministrstva in vlado, da podprete moj predlog.