22. 5. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
Kazenska odgovornost, ki se nanaša na direktorje in druge fizične osebe, jw odvisna od krivde storilca. Kazenski zakonik[1] (v nadaljevanju KZ-1) namreč v 24. členu določa, da je kriv storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo.
Glede na to, da se vaši predlogi nanašajo na kazniva dejanja (in druge kršitve) podjetij (gospodarskih družb oziroma pravnih oseb), pojasnjujemo tudi, da slovenska zakonodaja določa odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. KZ-1 v 42. členu tako opredeljuje, da se kazenska odgovornost uveljavi tudi zoper pravno osebo za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in je v Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja[2] (ZOPOKD) določeno, da je pravna oseba zanj odgovorna. Ob tem je pomembno, da kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju.
Glede na dejanja, ki jih izpostavljate kot taka, za katera bi morali kazensko odgovarjati direktorji, pojasnjujemo, da KZ-1 v 24. poglavju določa celo paleto kaznivih dejanj zoper gospodarstvo – med drugim tudi kazniva dejanja oškodovanja upnikov z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, poslovne goljufije, preslepitve kupcev, pranja denarja in podobno.
Ker izpostavljate tudi dejanja v zvezi z izkoriščanjem delavcev in okoljsko škodo, dodajamo, da KZ-1 v 22. poglavju predpisuje številna kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, v 32. poglavju pa kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine.
Predpisane so kazni zapora in ob nekaterih kaznivih dejanjih pa tudi denarne kazni. V zvezi z denarnimi kaznimi velja pojasniti, da KZ-1 v 45. členu določa tudi, da se sme za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni posebej predpisana za določeno kaznivo dejanje, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.
Kadar so v konkretnem primeru, v zvezi s katerim teče kazenski postopek, podani pogoji, sodišče storilcu kaznivega dejanja poleg kazni ali opozorilne sankcije lahko izreče tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica. V skladu z 71. členom KZ-1 sme namreč sodišče storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost. Tak varnostni ukrep lahko traja od enega do petih let.
Prav tako KZ-1 opredeljuje tudi tako imenovane pravne posledice obsodbe, ki lahko pomenijo prenehanje oziroma izgubo posameznih pravic ali prepoved pridobitve posameznih pravic. Gre lahko za prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja ali izgubo pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji ali za prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe, prepoved pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi in prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo. Pravne posledice obsodbe zaradi določenih kaznivih dejanj ali na določene kazni se predpišejo v področni zakonodaji, ki smo jo izpostavili že na začetku našega odgovora, in nastanejo po samem zakonu.«
Glede na navedeno je z vidika kazenskega prava predlog po mnenju Ministrstva za pravosodje – neustrezen.
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport
V zvezi s posredovanim predlogom o uvedbi neposredne (osebne) odgovornosti direktorjev poudarjamo, da veljavna zakonodaja že sedaj celovito ureja odgovornost poslovodnih oseb, pri čemer izpostavljamo Zakon o prekrških (ZP-1), Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Kazenski zakonik (KZ-1), Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD).
Odgovornost odgovorne osebe je določena v 15.a členu ZP-1, ki določa: »(1) Odgovorna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga stori s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, pri izvrševanju pooblastil državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti. (2) Odgovornost odgovorne osebe za prekršek ne preneha, če ji je prenehala zaposlitev ali ni več druge pravne podlage za delo v pravni osebi ali zanjo, za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, za državni organ ali samoupravno lokalno skupnost, kakor tudi ne, če je subjekt, pri katerem je delovala odgovorna oseba, prenehal obstajati ali opravljati dejavnost ali če ni več pogojev za ugotavljanje njegove odgovornosti za prekršek. (3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena odgovorna oseba ni odgovorna za prekršek, če je ravnala po odredbi nadrejene odgovorne osebe ali vodstvenega ali nadzornega organa pravne osebe, državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti ali po odredbi samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, in je storila vse, kar je bila po zakonu, drugem predpisu ali po notranjem aktu tega subjekta dolžna storiti, da bi preprečila prekršek.«
Odgovornost pravne osebe je določena v 14. členu ZP-1, ki določa: »(1) Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. (2) Če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, je pravna oseba odgovorna za prekršek, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. (3) Ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen: - z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali - z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.«
V skladu z veljavno zakonodajo in ustaljeno prakso to pomeni, da ko je storilec prekrška znan, se za odgovorno osebo šteje fizična oseba (zaposlen), ki je neposredno storila prekršek (npr. študentka ali prodajalka, ki ni izdala računa). Če pravna oseba v prekrškovnem postopku uspe izkazati obstoj ekskulpacijskega razloga v skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZP-1, se pravne osebe ne spozna za odgovorno, posledično pa se ji tudi ne izreče globa.
V primeru, ko storilec prekrška ni znan, se v okviru inšpekcijskega postopka ugotavlja na kakšen način je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi bilo mogoče prekršek preprečiti. V praksi pa je tovrstno dokazovanje pogosto izjemno oteženo. Posledično zakoniti zastopniki za nezakonita ravnanja pravne osebe ne odgovarjajo, bodisi ker njihove odgovornosti ni mogoče dokazati, bodisi ker se odgovornost prenese na najnižjo raven zaposlenih.
ZGD-1 v 263. členu določa, da so člani organov vodenja in nadzora odgovorni družbi za škodo, ki jo povzročijo s kršitvijo svojih dolžnosti, razen če dokažejo, da so ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Poleg tega lahko do odgovornosti pride tudi v razmerju do tretjih oseb (npr. upnikov ali delničarjev), če je škoda posledica opustitve dolžnega ravnanja.
Prav tako so v 255. členu ZGD-1 določene prepovedi opravljanja funkcije direktorju (oziroma članu organov vodenja in nadzora), ki:
je že član drugega organa vodenja ali nadzora te družbe;
je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje ali zoper okolje, prostor in naravne dobrine. Ta oseba ne sme biti član organa vodenja ali nadzora pet let po pravnomočnosti sodbe in dve leti po prestani kazni zapora;
je bila v drugi državi članici pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki je primerljivo kaznivim dejanjem iz prejšnje alineje. Ta oseba ne sme biti član organa vodenja ali nadzora pet let po pravnomočnosti sodbe in dve leti po prestani kazni zapora;
ji je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, in sicer dokler traja prepoved;
ji je bil v drugi državi članici izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, in sicer dokler traja prepoved;
ji je bilo kot članu organa vodenja ali nadzora družbe, nad katero je bil začet stečajni postopek, pravnomočno naloženo plačilo odškodnine upnikom v skladu z določbami o odškodninski odgovornosti v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje. Ta oseba ne sme biti član organa vodenja ali nadzora dve leti po pravnomočni sodni odločbi na plačilo odškodnine upnikom; ali
ji je bilo v drugi državi članici naloženo plačilo odškodnine upnikom, ki je primerljivo določbam o odškodninski odgovornosti v zakonu iz prejšnje alineje. Ta oseba ne sme biti član organa vodenja ali nadzora dve leti po pravnomočni sodni odločbi na plačilo odškodnine upnikom.
KZ-1 določa kazensko odgovornost fizičnih oseb, vključno z direktorji, če osebno sodelujejo pri kaznivih dejanjih (npr. goljufija, pranje denarja, zloraba položaja ipd.). Možne so tudi kazenske sankcije, kot so zaporne kazni in prepoved opravljanja funkcij (69. člen KZ-1).
ZFPPIPP določa odškodninsko odgovornost poslovodstva za škodo, ki jo utrpijo upniki zaradi nepravočasnega ukrepanja ob insolventnosti.
ZOPOKD ureja kazensko odgovornost pravnih oseb, vključno z odgovornostjo poslovodnih oseb kot zastopnikov pravnih oseb za kazniva dejanja, ki jih storijo v imenu pravne osebe.
Ob upoštevanju navedenega v menimo, da obstoječi pravni okvir že omogoča sankcioniranje poslovodnih oseb – tako civilnopravno kot kazenskopravno, pri čemer praksa dopušča, da se odgovornost pravne osebe – in tako posredno odgovornost njenega zakonitega zastopnika – izključi, če uspe dokazati ekskulpacijski razlog. Poudarjamo pa, da je za učinkovito uveljavljanje teh določb ključno dosledno dokazovanje odgovornosti v sodnih postopkih, pri čemer sodna praksa v zadnjih letih že kaže pozitiven premik v tej smeri.
[1] Uradni list RS, št. 50/12 – UPB2, 54/15, 6/16 – UPB2p, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US.
[2] Uradni list RS, št. 98/04 – UPB1, 65/08 in 57/12.