10. 6. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ministrstvo za pravosodje se je s problematiko uvedbe elektronskih zapestnic že ukvarjalo v preteklosti, saj gre za kompleksno vprašanje, povezano z več dejavniki. V Republiki Sloveniji trenutno ne obstaja ustrezna pravna podlaga, ki bi omogočala uporabo elektronskih zapestnic. V praksi nekaterih tujih držav pa se te uporabljajo predvsem kot orodje za nadzor v okviru ukrepov, kot so hišni pripor, hišni zapor ter prepoved približevanja. Pri oceni, ali je takšna rešitev smiselna in potrebna, je treba upoštevati tudi specifike kriminalitete v posamezni državi – v Sloveniji je npr. kar 70% pripornikov tujcev in več kot 50% zapornikov tujcev, kar je posledica kriminalitete, povezane s tihotapljenem migrantov. V takšnih primerih oseba nima »doma« v Sloveniji, v katerem bi lahko prestajala hišni pripor ali hišni zapor, po prestani zaporni kazni pa praviloma sledi izgon tujca iz države. V vseh teh primerih torej nadzor prek elektronskih zapestnic ne bi bil izvedljiv.
Izkušnje drugih držav sicer kažejo, da uvedba elektronskih zapestnic ne reši vseh težav, odpre pa tudi nekatere nove (npr. razkritje lokacije žrtve, če se uporabi pri prepovedi približevanja), zaradi česar so takšni rešitvi pri nas nasprotovale tudi nekatere nevladne organizacije. Uvedba elektronskih zapestnic hkrati ni možna brez človeškega dejavnika, saj je zlasti pri priporu glede na konkretni razlog odreditve lahko ključno, da oseba ne poskuša uničiti dokazov, vplivati na priče ali ponoviti kaznivega dejanja (česar elektronska zapestnica sama po sebi ne more preprečiti). Še drugače povedano: ne gre zgolj za elektronske zapestnice, njihova uvedba terja celoten podporni sistem, ki ga vodijo in nadzirajo ljudje. Dileme, ki jih odpira uvedba elektronskih zapestnic sicer bolj podrobno naslavlja priporočilo Sveta Evrope iz leta 2014 (»Recommendation CM/Rec(2014)4 of the Committee of Ministers to member States on electronic monitoring« (Adopted by the Committee of Ministers on 19 February 2014).
Glede predloga, da bi se elektronske zapestnice uporabljale za ti. povratnike oziroma tiste, ki kaznivo dejanje storijo dvakrat ali trikrat, kot zapiše predlagatelj, pa pojasnjujemo, da Kazenski zakonik (KZ-1) v splošnih pravilih za odmero kazni določa, da sodišče pri odmeri kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen ali pa je kazen prestal oziroma je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je poteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane, odpuščene ali zastarane kazni (četrti odstavek 49. člena KZ-1). Navedene okoliščine sodišče pri odmeri kazni storilcu za ponovno storjeno kaznivo dejanje upošteva tako, da mu, če tako presodi, lahko izreče strožjo kazen (zapora) v okviru predpisanega kaznovalnega okvira za konkretno kaznivo dejanje.
Glede na predlog, da bi »povratnikom (za 2x ali 3x storjeno kaznivo dejanje) kar predpisali nošenje zapestnic z gps signalom«, izpostavljamo, da bi bilo treba – če bi bila taka »kazen« oziroma ukrep v Sloveniji uzakonjena - pred tem v kazenskem postopku ugotoviti krivdo osumljenca za »naslednje« storjeno kaznivo dejanje in torej tak ukrep ali kazen izreči v obsodilni sodbi. Ni si mogoče zamisliti, da bi bil tak ukrep uveden kar ex lege in administrativno ob dejstvu, da je bil nekdo že dvakrat ali trikrat obsojen za kaznivo dejanje in je ponovno osumljen storitve kaznivega dejanja, saj bi to nasprotovalo že samim ustavnim jamstvom v kazenskem postopku – predvsem 27. (presumpcija nedolžnosti) in 29. člen Ustave Republike Slovenije[1] (procesna jamstva).
Pojasnjujemo, da bi v okviru naših pristojnosti, elektronske zapestnice lahko uporabili le pri manjšem deležu oseb, pri čemer je treba posebej poudariti tako sistemski kot finančni vidik njihove uvedbe. Vzpostavitev tovrstnega nadzora namreč zahteva celovit podporni sistem, ki vključuje usposobljen kader za upravljanje in nadzor, kar pomeni pomemben poseg v obstoječo organizacijo dela in vzpostavljen institucionalni okvir. Ob tem je treba upoštevati tudi znatne finančne stroške, ki jih tak sistem prinaša, zlasti ob upoštevanju dejanske uporabnosti rešitve in vseh pomislekov, povezanih z njenim uvajanjem. Ravno zaradi tega se je Ministrstvo za pravosodje v zvezi z uvedbo elektronskih zapestnic v preteklosti že obrnilo na Ministrstvo za notranje zadeve, ki pa je ocenilo, da ta problematika ni v njihovi pristojnosti. Takšno rešitev bi bilo po naši oceni smiselno preučiti, če bi se izkazalo, da zaradi pomanjkanja kadra drugačen nadzor ni več mogoč in kolikor bi bilo mogoče odgovoriti na prej navedene pomisleke glede uporabe elektronskih zapestnic. Glede na vse navedeno ocenjujemo, da predlog v tem trenutku ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Ob koncu pa še to: kot navajate, predlagatelj piše tudi o zaporu kot o ti. »all inclusive« nastanitvi. Takšne navedbe so neprimerne. Ob očitkih, da zapor spominja na luksuzne nastavitve, se je potrebno zavedati, da je v zaporu posameznik zaprt proti svoji volji. Gre za kazen z odvzemom osebne svobode, ki je najhujši poseg v posameznikovo celovitost. Država je v času izvrševanja zaporne kazni posamezniku dolžna zagotoviti ustrezne pogoje, ki omogočajo dostojno prestajanje kazni in spoštovanje človekovih pravic.
Glede na navedeno je predlog v zvezi z zgoraj navedenimi vidiki po mnenju Ministrstva za pravosodje – neustrezen.
[1] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13, 75/16 in 92/21.